Življenje in delo vodiča po berlinskih beznicah

(Foto: Avtorjev Pub crawl arhiv)

»Pingvini!« se po tlakovani poti malega berlinskega parka razleže hripav moški krik.

»Pingvini!«, »Pingvini!«, »Fantje, pingvini!« v odgovor zadoni odmev, ki se kot električni tok prenese do konca gruče.

Trideset odraslih avstralskih dedcev si na ukaz usklajeno, kakor bi bili en sam mož, odpne hlačni pas. Kavbojke popadajo na gležnje. Kolona se za hip ustavi, nato pa v upočasnjenem ritmu prevali dalje. 

V standardnih belih majicah in črnih gatah, brezhlačno racajoč v vrsti pobi nenadoma res spominjajo na antarktični marš. Mimoidoči obsojajoče zmajujejo z glavami.

Dekleta se hihitajo, vzklikajo »O moj Bog!«, fotografirajo s telefoni. Vedo, da je predstava namenjena predvsem njim.

Eden od pingvinov se med pijanskim zibanjem prevrne na travo in obleži kot novorojenček. Pod karajočim pogledom starejšega para, ki sprehaja psa, hitro pristopim in ga z nadrkano kretnjo dvignem na noge: »Ej, ne otežuj mi dela, stari.« 

Kljub temu da teče tretji mesec moje kariere vodiča po berlinskih beznicah, se ne morem otresti teh s sramoto pogojenih zdrsov v vlogo strogega patriarha.

Nocojšnja skupina šteje 72 alkoholne omame žejnih duš. Kot navadno, gre za skoraj same Avstralce, poleg njih pa še za peščico Angležev, tri Američanke in dva Izraelca. Z glavnim vodičem Johnom jih morava varno (ne da bi poškodovali sebe ali kakega domačina) dostaviti v tri pajzle, jih nato vkrcati na S-bahn, preživeti vožnjo in jih, končno, spraviti v klub.

Ko nama vse te preznojene in zariple obraze uspe strpati v prvi lokal, tesno, kletno luknjo, kjer DJ svojo najljubšo glasbeno podlago (Metallica) na vsake kvarte preseka s komadom Teenage Dirtbag, si lahko zunaj vzameva deset minut predaha.

John si zvije cigareto. Sam na telefonu brskam po fejsbuku. Po dveh minutah relativnega miru se na ulico iz lokala usuje skupinsko štetje. »Grem pogledat,« stečem po stopnicah. Sredi kroga razgretih teles sloki Avstralec izvaja sklece. Prijateljčki mu pomagajo s štetjem in dobrohotnimi zmerljivkami (»Dajmo do desetke, pusi!«). Pri osmici dolginu levica na politem opažu rahlo zdrsne – preden se zopet ujame, z glavo narahlo trči ob pod. Hitro oddela še dve skleci, skoči na noge, me pogleda in smeje navrže: »Vse je v redu, šefe.«

Pogled usmerim k tlom, kjer se z naraščajočo hitrostjo izrisujejo debele kaplje krvi. »Kri ti teče, človek!« zavpijem.

»Ah, fak.« ob vsesplošnem krohotu sune glavo nazaj in sproščenih korakov odide na stranišče.

»Boš v redu? Grem s tabo?« panično bevskam. Brez odgovora izgine na hodnik.

Na koncu tega nadpovprečno napornega večera se bosta najina pogleda zopet križala v vrsti pred klubom, čez približno tri ure. Pred vstopom v diskoteko je potrebno preveriti, ali se je katera od naših strank izgubila na poti, ali se je v skupino primešal kak tujek in ali je potrebno nesrečnika, ki je grobo precenil svojo pivsko toleranco, poslati domov, preden to na veliko bolj krut način storijo varnostniki. Točno tu, na samem koncu alkoholne parade, me spričo vsesplošne raztreščenosti vedno znova zajame rahel panični val. (»Bodo varnostniki človeški? Bom vsem tem pijancem sposoben zagotoviti vstop? Kaj počnem s svojim življenjem?«) Mrzlično si prizadevam strniti vrsto, ko zagledam suhčevo glavo, ki iz nje moli kot kakšna vesela sončnica.

»Hej, šefe!« me razigrano pozdravi. Iz nosnic mu mahedrata dva scefrana trakca toaletnega papirja, prepojena s strjeno krvjo. Človek nima ene same skrbi na celem svetu.

»Uh, raje si daj tole ven, če želiš priti v klub,« rečem, pri čemer ne vem, ali bi se smejal ali obupal nad človeštvom.

»Aha, bom … Ej, šefe, hvala, ker si tako lepo skrbel za nas,« odgovori. 

Bizarna zaposlitev, ki je ob tovrstnih večerih sicer povod za tiho kontemplacijo, se mi zopet nekoliko prikupi.

Bolj mlad, bolj nor

Dokler na nemškem zaposlitvenem portalu nisem zasledil oglasa, si sploh nisem predstavljal, da znotraj panoge zabaviščnega turizma obstaja nekaj tako presunljivo poljubnega, kot je »pub crawl«; da so mase turistov pripravljene plačati za storitev, ki sestoji iz vódenega plazenja po barih, zagotavljanja ustrezne stopnje alkoholiziranosti in bdenja nad njihovo varnostjo.

Razgovor za službo poteka v baru na trgu Hackescher Markt, petnajst minut pred začetkom četrtkovega bakanala. Šefica Kristina, markantna pojava sredi tridesetih, ki je bila sama osem let vodička po beznicah, mi brez uvoda predoči finese svoje kadrovske politike: »Ljudi najemam izključno po prvem vtisu. Če imam občutek, da bo nekdo dober z ljudmi in da ni popoln idiot, potem nimava več kaj debatirati … Tebe sicer najemam izključno zato, ker si Slovenec in se mi sliši eksotično. Res me zanima, če lahko države iz bivšega Vzhodnega bloka izpljunejo kakega dedca, ki zna prevzemati odgovornost – ker tile naši so sami pusiji.«

Po petnajstih minutah enosmernega kramljanja Kristina pograbi svoje cigarete in me pahne proti trgu, ki se je medtem prelevil v mravljišče. Vodiči na odmerjeni kotiček vozijo zaboje s pivom, telefonirajo lokalom, z letaki mahajo mimoidočim. Poleti »pub crawl« zrase v industrijo – trume Avstralcev, ki po maturi ali diplomi potujejo po Evropi, se za par dni ustavijo v Berlinu, kjer je zadnja noč rezervirana za organizirano pijanščino. Našemu turističnemu podjetju glavnino prihodkov prinašajo predvsem te organizirane skupine, ki znajo biti obenem tudi najbolj divjaške. Povprečna starost udeležencev je okoli dvajset let, potovanje v Evropo pa zelena luč za preverjanje dejstva, ali smo dovolj nori, da lahko upravičimo svojo mladost.

Preden jih za en večer dobimo v roke, se mladiči že cel mesec svaljkajo po avtobusu, kar pomeni, da so polni medsebojnih zgodb, romanc in zamer, ki se pod vplivom destilatov v vsej svoji razčustvovanosti razlijejo na plano. Za vodiča to pomeni predvsem veliko kimanja in razumevajočega objemanja (»A ne, da bi bil Steve bolj srečen z mano? A ne, da nisem hudobni kurbir? A ne, da sem boljši človek od Meg?«)

Še pred drugim barom me zaradi treh babnic, ki jih kljub nenehnemu moledovanju konstantno zanaša na cesto, stisne konkretna doza strahu. Kristus, bom res vse svoje bodoče večere prebrodil pod tiranijo vprašanja, ali bomo nocoj vsi preživeli?

»Ma, ne, stari, tole res ni nobena znanost, še posebej, če si z glavo pri stvari. Kar zatuli na njih, če je treba. Sicer se pa držiš plana, razdeliš informacije, priženeš skupino do lokala in paziš, da ti kdo ne pade pod tramvaj. V bistvu si samo nekakšna zmes natakarja in varuške,« me bodri John. »Je pa res, da tega ne moreš početi vsak dan, ker se ti lahko zmeša … ali pa postaneš alkoholik. V vsakem primeru se boš tukaj naučil ogromno o osnovah človeške psihologije.«

Opazim, da kljub brezplačni pijači, do katere smo v barih upravičeni vodiči, John nikoli ne naroči alkoholov – tudi ko ga mladež sili, naj pri priči trči z njimi. »Zadržim v ustih in potem pljunem ven ali pa si zlijem mimo ust. Tako nič ne opazijo. Ko sem začel z vodenjem, sem bil pol leta konstantno nažgan. Sploh ne vem, kaj se mi je takrat dogajalo. Bil sem blizu norosti, živel sem kot Hunter Thompson. Čista tema, stari …«

Hunter Thompson?

Nekoliko se pomirim.

Frend Faruk

Življenjski ritem se obrne. Dnevi postajajo kratki, noči se zažrejo v dneve. Delam tri do štirikrat na teden, preostanek časa se z zavijanjem v domače odeje privajam na nove bivanjske okoliščine.  

K sreči je naval na »crawl« tako velik, da skupin skoraj nikoli ne vodim sam. Poleg ljubkega kolektiva in nasekanih hord moji življenjski sopotniki nenadoma postanejo raznoteri kadri nočne zaposlitvene sheme. Prostitutke z ulice Oranienburger Straße (predel je znan po prostituciji), po kateri se vsak večer valimo, se nam že na daleč poizkušajo izogniti, ker jim z zganjanjem galame odganjamo stranke. Tu in tam katera jezno zavrešči, češ naj malo kontroliram svoj podivjani trop, ki pleza po prometnih znakih in tuleč oponaša Borata (»VERI NAJS, HAV MAČ?«).

»Pardon gospa, pardon, pardon …«

Za razliko od uličnih dam so dilerji naši veliki oboževalci. Že tretji dan šihta mi mladi Palestinec v reperski opravi, jahajoč svojega BMX-a, lahkotno predlaga ustanovitev drznega startup projekta – vsak večer mi bo odbil dvajset odstotkov profita, če mu dovolim njegov produkt (»MDMA, najboljši v Berlinu«) prodajati naši napol nezavestni klienteli. Malo pomislim in rečem: »Ne, hvala.«

Uro kasneje vodička Andy potrdi smotrnost moje poslovne odločitve: »Tile fantje sploh niso pravi dilerji. Prodajajo zdrobljene uspavalne tablete. Če ti bo kdaj kdo med turo nenadoma zaspal, ti bo takoj jasno, kaj se je zgodilo.«

Večino časa me prisotnost skoraj-kolega-razpečevalca postavlja pred dilemo, kako nekoga odgnati, ne da bi v njem zdramil agresivne vzgibe. Tiste večere, ko nas neizprosno obletava, se zato zatečem k občim socialnim apelom: »Prosim nehaj, Faruk, zaradi tebe me bodo odpustili.«

Kasneje se tu in tam zaklepetava o palestinskem vprašanju. Nekoč se sredi podobne debate nenadoma zave, da je sodelavec Oscar, ki sedi poleg naju, Američan, zato sunkovito vstane, zavpije »Samo za nafto vam gre!« in se ogorčeno odpelje proč … Lep čas ga ni več na spregled.

Morda še najbolj tragično in v svoj univerzum zaklenjeno skupino predstavljajo »flašarji« – večinoma brezdomci, ki pred bari z velikimi Lidl vrečami čakajo na naš prihod. Ti reveži porezanih rok se preživljajo z zbiranjem steklenic, ki jih vračajo v trgovine. Brskajo po smeteh, čistijo po parkih, zbirajo po pločnikih. Na berlinskem tlaku je tudi med vikendi težko naleteti na odloženo steklovino. Včasih zaradi nje teče kri. Meje revirjev so ostro začrtane, nasilni pretepi so pogosti. Nestabilni ekosistem nočnega Berlina je krhke narave.

Ljudje, ki navadno povzročajo največ težav, so ravno takšne provenience – starejši lokalci, domači izobčenci, ki se iz nepojasnjenih razlogov prijavijo na turo. Prvi teden sem na žalost zraven, ko eno naših, sumljivo starih in očitno težko zadrogiranih strank odkrijemo na stranišču lokala, kako onemogla počiva sredi lastne scaline, kozlanja ter dreka, trenutek za tem, ko si je privoščila katarzično razbijanje po ogledalih. Tovrstni sateliti, kokainski prenapeteži in potrebnjaki, ki težijo ženskam, so najpogostejši razlog za to, da je treba poklicati policijo …

Po dveh mesecih dela, ko se nekako le uspem priključiti tirnicam norije, se pride moj najljubši sodelavec  Matthew, Anglež angelske potrpežljivosti, na delo nenadoma poslovit z velikimi sončnimi očali, ki komajda zakrivajo otekle, sveže brazgotine. Prejšnji večer je želel na noge pomagati pijanemu Nemcu, ki ga je skupina Avstralcev podrla na tla, ker je nadlegoval njihovo prijateljico.

»Hotel sem mu pomagati, preden ga zbrcajo do smrti.«

Ko ga je prijel za roko, je tip skočil na noge in ga z vso silo boksnil v obraz, da je z glavo treščil ob tla.

»Odločil sem se, da je morda prišel čas, da neham …«

Svastika in sausage fest

Kljub začetnim šokom se tudi »pub crawl« nazadnje razlije v rutino, iz kaotične podlage izstopajo vzorci, konstante in pravila. Celo pijanski ekscesi se po treh mesecih izravnajo in stlačijo v okvir pričakovanega. Dekleta sicer rada bruhajo na vlaku, tipčki pa tolčejo po stvareh in skandirajo »Aussie, Aussie, Aussie, oi, oi, oi!«, toda razen občasnih prerivanj, uriniranja po javnih površinah in padcev po tleh do konca sezone nisem več priča težkim kršitvam civilizacijskih norm. Pravzaprav mi srce od groze zastane samo enkrat.

Našim organiziranim skupinam turistična agencija pred pričetkom hajke razdeli bele majice, po katerih nato s flomastri drug drugemu v spomin čečkajo razne neslanosti (»Jaz sem pedofil«, »Fafanje tukaj!«). Toplega avgustovskega večera pa na polovici začrtane poti sredi svoje kohorte nenadoma zagledam svetlolasca, ki mu je nekdo s črnim flomastrom čez polovico hrbta izrisal mastno svastiko, in nesrečnik zdaj že dobri dve uri kolovrati z njo po Berlinu. Zgrabim najbližji flomaster in kričeč na okolico kot ubrisan zdirjam črtat prepovedane krake …

Precej zanesljiva enačba, ki vodiču še pred začetkom večera omogoča oceniti težavnost prihajajoče ekskurzije, je razmerje med številom moških in žensk. Če je prvih več kot dve tretjini, so na obzorju skoraj zagotovo težave, saj po zakonu instantno skurjenih sanj v hipu postanejo tečni kot driske. »Nocoj imaš 'sausage fest'«, je poved, ki me vedno navda z grozo. Spet bo treba z ljubečo besedo in sladkimi obljubami miriti vse te jezne hodeče penise…

(Foto: Met džezz)

V čisto vsaki skupini, naj bo še tako polna naduvanih najstnikov ali testosteronskih manijakov, se najde človek, s katerim ti uspe med pogovorom zlesti onkraj medlenja nad dejstvom, da ima Avstralija res prijetno klimo, Nova Zelandija pa največje število ovac na posameznega prebivalca, in v čisto vsaki skupini se najde erudit, ki s pogledom ošine mojo izkaznico ter med genialnim prebliskom vpraša, če se moje ime slučajno izgovori »Met džezz«.

»Se, se.«

Berghain vs. pub crawl

Na fenomen sistematičnega tenstanja po barih je morda še najbolj zanimivo gledati v luči njegove umeščenosti v konkretno okolje, lučaj proč od naštevanja in zgražanja nad alkoholno podkurjenimi divjaštvi, v katerih smo po vsej verjetnosti (v manj organizirani obliki) do nedavnega sodelovali tudi sami. Pub crawl je posel, ki nikjer na svetu ne uživa občega spoštovanja, toda ravno Berlin se rad izpostavlja kot mesto, ki mu je prav sovražno nenaklonjeno. Ob tem se pogosto navrže sintagma, da gre za res »anti-berlinsko stvar«.

Znanka prijateljice, Slovenke, ki živi v Berlinu, me ob priznanju dejstva, da delam kot vodič po beznicah, nekoč odkritosrčno privije: »Pa ti ni nič nerodno … tukaj delati to, kar delaš?«

Ko jo vprašam, s čim se ukvarja sama, mi mirne vesti, celo ponosno navrže: »V marketingu sem. Branding.«

Da je v hierarhiji ponudbe zabave res težko pasti nižje, je najbolj očitno ob mimohodu naše povorke, zlasti takrat, ko s svojo navzočnostjo oplazimo kakšen hip lokal in se na nič hudega slutečo gručo pričnejo lepiti sarkastične pripombe, cinični komentarji ter naravnost zgroženi vzdihi: »O moj Bog, pa saj ne morem verjeti, pa saj ne morem verjeti … je to pub crawl?!«

Moj bivši cimer, sedemindvajsetletni grafični oblikovalec Nemec Malte ob eni najinih večernih debat precej plastično ubesedi kolektivne očitke: »To, kar se greste vi, je čisti nateg. Noben pravi Berlinčan ne hodi v tiste vaše pajzle … Stari, enkrat sem v Kreuzbergu videl avtentični berlinski pub crawl. En tip je stal pred neko luknjo, ki je še sam nisem poznal, in svoji skupini iz žepov talal tiste droge, ki so jih želeli … enemu travo, drugemu koko, tretjemu ekstazi. Temu bi se še sam pridružil, to bi bila vsaj neka verodostojna berlinska izkušnja.«

Prava berlinska izkušnja kakopak zahteva pravi Berlin, privid mesta, ki naj bi izginjal, a seveda nikoli ni zares obstajal. Nemška prestolnica se hitro spreminja – najemnine rasejo, število turistov leti v nebo, na vrata trka veliki kapital. Mladi iz premožnejših družin, t. i. »kreativni sloj«, ki je nekoč gentrificiral priseljenske soseske (Kreuzberg, Neukölln, zdaj Wedding) in je predpogoj trenutnega stanja, se v strahu pred negotovo prihodnostjo oklepa svojih utrdb. Rezultat je stroga klasifikacija potrošniških praks na tiste, ki so zaželene, in na tiste, ki jih je potrebno oblivati s prezirom. Čim se je pri nakupu potrebno nekoliko pomujati, nekaj na novo odkriti ali prestati selekcijo, je človek na poti blagoslova. Sem spadajo razne pop-up kramarije, skriti dogodki, obedi presenečenja in diskači tipa Berghain, kjer te mora bolek na vratih obvestiti, ali si estetsko dovolj pismen, da si zaslužiš vstop. Pub crawl je s svojo absolutno odkritostjo, z guncanjem afen vsem na očeh njihovo diametralno nasprotje. Nihče ni zavrnjen, participacija v izenačujoči vedenjski pohabi je obvezna. V naših najgrših momentih svetu skupaj nastavljamo lice.

Včasih opazim, da se sram okolice, ki nas mora trpeti, prenese tudi na moje sodelavce in celo sam se parkrat zalotim, kako tožim nad nerafiniranostjo naših strank, nad večno prihajajočimi, kmetavzarskimi Avstralci, nad našim nemogoče neokusnim žurerskim repertoarjem.

Kljub podobnim momentom šibkosti mi je v teh trenutkih, ko letošnjemu pub crawlu zaradi konca sezone odzvanjajo poslednji takti, jasno, da ga bom prav zaradi njegove brutalne iskrenosti na smrt pogrešal.

Zaposlitev je prehodne narave, urnik ubijalski, plača pa slaba – večina vodičev ne zdrži dlje od enega leta …

Ne vem, najbrž se v resnici sprašujem, kako lahko človek po tem, ko je več mesecev poln strahov in adrenalina s stoglavimi množicami znova in znova potoval na konec noči, spet sede nazaj v ofucani stol prejšnje eksistence?

Po moje težko.

 

Prvi del berlinske zaposlitvene sage si lahko preberete tukaj.

Manca G. Renko , Silvo Katalenić in Miha Stopar so vzljubili ta prispevek.