Vse te slabe knjige

Kdo bo bral, kdo bo bral, en bo že.
Tomaž Šalamun (iz zbirke Molusk)

Ko sem prejel prijazno e-pošto, v kateri so me s časopisa Delo spraševali, ali bi se želel pridružiti prestižni žiriji za nagrado kresnik, sem najprej zaprosil za nekaj globokih vdihov: Zdajle se ravno odpravljam na sprehod s psom. Premislim in vam sporočim svojo odločitev čez kakšni dve uri, ko bom nazaj. Najbolj me je skrbelo, da bom ob vsem drugem delu težko našel čas še za tovrstno kampanjsko branje, s katerim sem imel sicer že kar nekaj izkušenj. Pred dobrima dvema letoma sem za svojo raziskavo o sodobni slovenski prozi avtorjev, rojenih po letu 1970, prebral in analiziral kakšnih 60 knjig, medtem ko končno število romanov, prebranih zaradi doktorske disertacije o slovenskem modernističnem romanu niti še ni znano (toda namen imam najmanj vzeti v roke vse romane v slovenščini, izdane med letoma 1945 in 1980). Ko sem torej kasneje sedel za računalnik in odgovoril – kako, najbrž veste –, sem se torej jasno zavedal, da bom v naslednjih tednih utrdil svoj sloves vaškega norčka, ko bom na sprehod skozi polja, gozd in okrog avtoceste, medtem ko bodo moji sovaščani orali, sejali in gnojili, poleg psa jemal še slovenske romane z letnico 2013. In seveda sem se zavedal, da izkušnja ne bo samo prijetna – kot glavni urednik Mentorja, ki se posveča predvsem mladim avtorjem in začetnikom, ter stalni sodelavec JSKD-jevskih delavnic in izobraževanj, sem vajen amaterske, terapevtske in začetniške literature. Toda kljub vsemu temu me noben predhodni trening ne bi mogel pripraviti na duševno izčrpanost in depresijo, ki jo je prineslo branje tako velike količine slabih knjig.

Velik del problema je bil, da sem si romane v že tako kratkem času povrhu še slabo razporedil in da sem, tako kot Jaka Bulc, do te mere obsesivno-kompulziven, da knjige, ko jo enkrat preberem že do polovice, nikakor ne morem odložiti, pa naj bo še tako zanič. Tako je prišlo do tega, da sem nekje na sredi svojega potovanja po lanski romaneskni beri za kakšna dva tedna zašel z vsake ceste in se znašel v nekih rovtarskih vukojebinah, kamor sonce pisateljskega talenta že desetletja ni posijalo. To so napete kriminalke, v katerih bogataši še zmeraj zaposlujejo »dvorne preizkuševalce hrane«, ki lahko otežijo poskus umora s strupom, in v katerem junakinja doživi »pretres, kakršnega ni pričakovala«;  pa pravi mladinski trilerji, v katerih se sošolec fizično izživlja nad glavnim junakom kar med poukom, pa tega nihče ne opazi, in kjer politična elita za svoje krvave posle zaposluje najstnike; romance, v katerih glavna junakinja neutolažljivo joče in je na smrt žalostna, na poti domov pa mimogrede skoči v šoping za nove čevlje; antiutopični znanstveno-fantastični romani, v katerih se Jezus vrne na Zemljo pridigat o neoliberalizmu (Tudi hoteli morajo biti, kakor morajo biti podjetja in borze, le da bi bilo povsod manj greha.), kvazi-avtobiografski romani, v katere avtor mimogrede vpleta slavospevne recenzije svojih albumov … Lahko bi našteval v nedogled in najbrž ni najbolj fer in politično korektno, da sem izpostavil samo nekatere primere in da sem jih izpostavil poimensko, toda sam mislim, da daje izključevalno in pokroviteljsko neimenovanje nekorektno prednost tistemu, ki izključuje, a ne imenuje, pa čeprav nekateri mlajši teoretiki zadnje čase smelo utemeljujejo anonimnost. Seveda pa je pomanjkljivosti slovenskega romana tudi nemogoče zvesti na komične nelogičnosti, potrošniški odnos do sveta in egotripanje; saj ne manjka niti neživljenjskih, melodramatičnih dialogov, solzavosti & sluzavosti, s travmo zaznamovanih, enodimenzionalnih likov, sloga, ki bi ga lahko metal ob steno ... in nenazadnje lektorsko površno ali sploh ne pregledanih tekstov.

Iz teh temnih kanjonov so me počasi potegnili nekateri solidni, pa tudi zelo kakovostni romani, ki sem si jih po naključju pustil za konec. Počasi zato, ker sem moral biti zelo previden, da jih ne bom bolje ocenjeval zgolj zaradi efekta kontrasta, četudi se, roko na srce, celotna kresniška deseterica do neke mere izbira tudi glede na to, kateri roman je manj slab od katerega drugega. A počasi tudi zaradi tega, ker je pločevinasti okus v ustih tokrat ostal dlje časa. Morda zato ker sem kljub vsemu obešenjaštvu, ki ga v zvezi s slovenskim romanom na Airu pogosto zganjamo, trdno prepričan, da je ta boljši kot misli večina nebralcev. Slab zadah po požiranju vsega tega pokvarjenega čtiva pa je vztrajal tudi iz nekega drugega, bolj pragmatičnega razloga.

Pred enim tednom je v organizaciji Mestne knjižnice Ljubljana potekalo enodnevno strokovno posvetovanje z naslovom Knjižnica, srce mesta: vrednotenje književnosti za potrebe knjižnic. Ker se ga sam nisem mogel udeležiti, se bom v nadaljevanju nekoliko naslonil na poročilo Tine Bilban na straneh LUD Literature ter na nekatere komentarje, ki mu sledijo. V glavnem pa sem svoja razmišljanja oblikoval neodvisno od tega. Namreč, kar me pri vsej tej slabi literaturi moti, ni to, da sploh obstaja. Ne zagovarjam cenzure; poleg tega je o njej v enaindvajsetem stoletju, ko imamo na voljo toliko možnosti tudi povsem brezplačnih objav, o tem nekoliko neresno govoriti (zagotovo to sicer odpira vprašanje različnih načinov »mehke« cenzure, toda do te prihaja tudi sedaj). Čeprav ne mislim nikogar tolažiti s tem, da ima vsaka knjiga svojega bralca, nimam namena nikomur preprečevati, da piše – še več, verjamem, da je pisanje lahko imeniten hobi in da je kot terapevtska dejavnost ali pa aktivnost samoizpolnitve idealno. Toda tu ne govorimo o pisanju kot procesu, ampak o knjigah – in tu me motita dve stvari. Prvič, kadar slaba literatura izhaja z državno subvencijo, in drugič, kadar slabo literaturo v veliki meri pokupijo knjižnice z javnim denarjem. Tokrat se bom v kratkem osredotočil na tale drugi del problema – in ker se je o tem že marsikaj govorilo in pisalo, nenazadnje tudi na omenjenem strokovnem srečanju, bi sam opozoril samo na nekatera glavna izhodišča, ki so pogosto spregledana ali pa so premalo poudarjena.

Navadno proti vrednotenju knjig, preden bi jih kupile knjižnice, glasove najbolj dvigujejo žanrski pisci. Njihovi argumenti so bolj ali manj posrečeni, toda nikakor ne takrat, ko imajo polna usta na eni strani branosti in na drugi strani zmerljivk o elitizmu. Slovenska žanrska dela niso brana, še več, statistike nedvomno kažejo, da niso nič bolj oziroma so celo manj brana od t. i. visoke literature. Zakaj bi torej knjižnice ta dela, tako kot to počnejo zdaj, kupovale v neprimerno večjih količinah kot tista druga ali pa vsaj v enako obsežnih? Seveda je simptomatično, da se obenem najbolj pritožujejo tisti pisci, ki so najmanj brani – ker so manj brani zaradi svoje slabe kakovosti. Nihče namreč ne trdi, da je slaba knjiga enako žanrska knjiga ali da knjižnice ne bi smele kupovati del, ki zanimajo širšo javnost, toda slovenski žanr je očitno ne. Pri nas je izredno težko govoriti o prodaji, ker številke vsi skrivajo kot hudič roge, nemalokdo pri tem tudi očitno pretirava (Zakaj recimo Eros vsako leto na knjižnem sejmu zakupi pol Cankarjevega doma; če bi bilo verjeti trditvam o tem, kako se knjiga prodaja za med, bi jo do sedaj moral kupiti že najmanj vsak pismeni Slovenec. Kak tudi po dve.), toda glede na količino razburjenja, ki ga taki predlogi proizvedejo, domnevam, da se slovenski žanr ne prodaja dobro – razen, seveda, knjižnicam. V vsakem primeru pa bi bila komercialna narava teh knjig prej v zagovor manjšemu nakupu knjižnic. Sam sem skušal starejšemu bratu Inferno Dana Browna v ptujski knjižnici rezervirati že vse od njenega izida. Pa je še danes ne morem, saj je 50 prostih mest za rezervacijo stalno zasedenih. Kar je, glede na to, da ima knjižnica kar 18 izvodov, zgovoren podatek. Marsikdo je gotovo prej obupal in si jo kupil. Še posebej, ker založbe knjižnicam najprej veselo prodajo trdo vezane izvode, potem pa za plebs izdajo pol cenejše broširane izdaje.

Rešitev seveda ni v tem, da gremo tudi s slovenskim žanrom v podobne ekscese. Takšno kupovanje knjig na kilograme je na dolgi rok itak nesmotrna poraba davkoplačevalskega denarja – ob trenutni hiperprodukciji te knjige že čez leto, dve končajo kot izločeni izvodi, zastonj v rokah še vedno zainteresiranih bralcev. Seveda rešitev po drugi strani tudi ni splošni moratorij, ki bi knjižnicam popolnoma prepovedoval kupovanje »slabe« literature, ne glede na to, kdo bi sestavljal komisijo, kako objektivni bi bili kriteriji ipd. Toda dejstvo je, da trenutno knjižnice ne opravljajo ali pa slabo opravljajo eno od svojih temeljnih poslanstev, to je vzgoja in spodbujanje bralne kulture. Kadar bralcu v branje ponudimo slabo slovensko knjigo, s tem delamo škodo vsem slovenskim knjigam. In reči, da je odsotnost vsake izbire v javnem interesu, je dvojna laž: ker izbira neprestano poteka (sredstev na voljo je manj kot znesejo vse knjige slovenskih avtorjev, skladišča so polna itd.), samo da je trenutno premalo reflektirana in/ali ni utemeljena na kvaliteti kupljenih knjig, in drugič, ker v temelju ne gre za izbiro med cenzuro in dostopnostjo, ampak za vprašanje, zakaj javni denar, porabljati za nekvalitetne izdelke? Zakaj smo pohabili sistem obveznih izvodov? Zakaj nekaj izbranih knjižnic ne bi najprej dobilo izvoda neke komercialne knjige zastonj, ga ponudilo ciljni publiki, potem pa bi se knjižnice za nakup dodatnih oziroma prvih izvodov odločale glede na povpraševanje in/ali ocene strokovnih bralcev in članov knjižnic?

Rešitev je preprosta, ker sem jo potegnil iz klobuka in iz obupa, saj ima članstvo v žiriji kresnika dvoletni mandat in me je že počasi strah, kako bom preživel naslednje leto. Toda enako bi bilo mogoče reči za izjavo mag. Jelke Gazvoda, direktorice Mestne knjižnice Ljubljana: »Dodala je še, da je slovenska publika, kakršna je, da so obiskovalci knjižnic večkrat ljudje z nizko izobrazbo, pogosto brezposelni, ki si žepnic ne bi mogli kupiti, težje branje pa je za njih prezahtevno.« (iz prej omenjenega članka Tine Bilban z naslovom Bodo knjižnice skladišča slabih knjig ali točke kvalitetnih dialogov med knjigami in bralci?). Če sem s svojimi zmrdovanjem nad slabo literaturo elitist, kaj potem reči za takšno pokroviteljstvo do tistih, v čigar imenu naj bi delovali in ki naj bi jim bila taka slaba literatura očitno namenjena?

  1. Sam sem tudi žanrski avtor. Izposoja je kar spodobna (na Biblosu sem na lestvici prvih 5), a je problem s knjigarnami. Enostavni knjige sploh ne dajo na police, ali pa nekam pod pult. Torej so knjižnice edina pot. Je pa res, da je v Sloveniji preveč žanrskih polizdelkov za previsoko ceno. Tudi moja prva knjiga je polizdelek, a vsaj ni bila draga. Druga in tretja so drugačne. Vsekakor pa po mojem mnenju ni dobro preveč rezati. Slabo itak obleži in s strinjam, da je treba omejiti, kar ni brano.

    Bojan Ekselenski
  2. ... jezikovno pregledano itd. knjigo kupi v treh, štirih izvodih; medtem ko v vseh pogledih kvalitetno knjigo recimo v enem. To, koliko iste knjige je na polici, sporoča bralcem, da jo je knjižnica nabavila zato, ker je ocenila, da bo zanimanje zanjo. In potem se ta slaba knjiga ne izposodi nič več ali pa samo malo več od kvalitetne ... Premalo je kasnejše evalvacije, ko bi si knjižničarji rekli: knjig tega avtorja, te založbe se ne bere veliko, zato jih bomo v bodoče kupovali manj.

    Aljoša Harlamov
  3. Kar se tiče spodbujanja bralne kulture ... Zapisal sem sicer "trenutno knjižnice ne opravljajo ali pa slabo opravljajo", kar ni čisto enako "nič", saj vem, da je odvisno od posamezne knjižnice. Moja lokalna knjižnica Ivana Potrča na Ptuju ima bralno značko za odrasle, v katero so vključene kvalitetne knjige in vem, da imajo mnoge knjižnice podobne projekte. Kakorkoli, nabava je velik del ustvarjanja bralne kulture - in kako potem razumeti, da se slabo napisano, slabo dizajnirano, slabo ...

    Aljoša Harlamov
  4. Draga Urška, saj v bistvu se strinjava, a ne? Tudi jaz nisem za omejevanje v smislu, da nekaterih (slabih) knjig sploh ne bi kupovali; gotovo pa ne, kadar je govora o knjigah, o katerih je povpraševanje. A kot veš sama - za slovenskim žanrom bralci ne povprašujejo. Zato mislim, da bi lahko količinsko omejili ta nakup. Čeprav tudi nisem zato, da bi se popularne knjige kupovale v takšnih količinah, kot se trenutno - in tu se morda edino ne strinjava. Mislim, da bi morala obstajati zgornja meja.

    Aljoša Harlamov
  5. V pripravi je tudi portal dobreknjige.si, ki je bil, če se ne motim, tudi predstavljen na tem dogodku v KOŽ-u in katerega namen je ravno promocija kvalitetnega branja. Skratka – mislim, da knjižničarji na tem področju pridno in uspešno delamo.

    Urška Orešnik
  6. /.../ slovensko literaturo. Zanimivo, tu bralci zelo radi berejo nagrajene/priporočene in kvalitetne knjige. Ne strinjam se tudi s trditvijo, da knjižnice ne naredimo nič za bralno kulturo – v veliko knjižnicah potekajo srečanja bralnih krožkov ter različne oblike „bralne značke za odrasle“, kjer je na bralnih seznamih samo/predvsem kvalitetna, v veliki meri tudi slovenska literatura.

    Urška Orešnik
  7. Zelo zanimivo razmišljanje, moram pa pripomniti, da se strinjam z Gazvodovo glede omejevanja - da tega v knjižnici pač ne more biti, lahko je le priporočanje in usmerjanje. Ravno iz razloga, da gre za javna sredstva, moramo bralcem zagotavljati knjige, po katerih povprašujejo. Pri tem pa je zanimivo, da gre tu (ocenjujem iz lastnih izkušenj dela v splošni knjižnici) predvsem za prevodne romane, komercialne uspešnice, medtem ko se redkokdaj pojavi naval, zanimanje za manj kvalitetno /.../

    Urška Orešnik