AirBeletrina - Od platnice do platnice
Kolumna 13. 3. 2014

Od platnice do platnice

Pred leti, še preden sem vedel, kako okorna je njena proza in kako luknjičasta njena misel, sem na nekem letališču nabavil mehkoplatnično izdajo magnum opusa ameriške pisateljice Ayn Rand. Jebiga, naslov Atlas Shrugged je zvenel kul, naslovnica je bila okusno izrisana, v nepospravljenih sobanah moje utrujene betice pa je v oddelku za veliki ameriški roman in zahodnjaški literarni kanon zasvetila lučka. Kaj kmalu sem odkril, da Randova ni nikakršen Steinbeck. V 1069 strani dolgem špehu je za kakih 200 strani spodobne zgodbe, ostalo pa zasedajo suhoparni kvazifilozofski traktati, zaradi katerih je v zadnjem času knjiga postala priljubljeno čtivo neoliberalcev. Pa sem jo vseeno prebral do konca. Čeprav nisem ljubil ali sovražil nobenega izmed likov, čeprav so bile besede prej ukrojene po meri obrtniških priročnikov kot beletristike, čeprav se mi je objektivistična filozofija, ki knjigo preveva, zdela bolj porozna od kuhinjskega cedila.

 

Več kot pol leta in dobrih 5 evrov v knjižničnih zamudninah sem namenil knjigi Of Time And The River, ki jo je leta 1935 napisal Thomas Wolfe. Tudi ta se razteza čez dobrih 1000 strani in tudi v njej je le za vzorec dejanske zgodbe, od Atlasa pa se ključno razlikuje v tem, da Wolfovo ekstenzivno besedičenje ni odveč. Nasprotno, prav njegovo zaneseno opisovanje vsake najmanjše grče v očetovih rokah, uporaba neštetih pridevnikov za opis nočnih voženj s parnim vlakom in sočno povzemanje raznolikih dialektov so prozni presežki, ki so knjigi Of Time And The River zagotovili brezčasnost.

 

Trenutno sem na strani 557. Če imam dober dan, preberem deset, dvajset strani, na morju sem jih enkrat celo trideset. Včasih me vmes pritegne kakšna druga knjiga, tako da se Wolfa par tednov sploh ne dotaknem. Vseeno pa mi niti na misel ne pride, da bi nad njim obupal.

 

Že od malega me namreč spremlja navada, da vsako knjigo, ki jo začnem brati, tudi dokončam. Ko berem Mišimo, Franzna, Austerja ali kakega drugega mojstra kamuflaže resne literature v tekste, ki se berejo bolj tekoče kot Harry Potter, to ni tak problem. Kaprica postane nadležna šele, ko Pamuk kruto poseže v moje študijske plane ali pa ko ugotovim, da masivni Wolfe odžira dragocen prostor v kovčku na že tretjem Ryanairovem letu zapored. Takrat začnem razmišljati o svojih bralnih navadah in po spominu brskati za njihovo genezo.

 

Prvi razredi osnovne šole niso tako zelo daleč, da se ne bi mogel spomniti Agathe Christie, Petih prijateljev, bralne značke in družinskih obiskov mestne knjižnice. Bolj ko obujam spomine, bolj se mi zdi, da je v teh letih vzklila le moja ljubezen do besed, ne pa tudi moja bedasta fiksacija z zadnjimi tretjinami knjig, ki pogosto kulminira v napornem, skorajda stahanovskem čitanju. Konec koncev me takrat nihče ni silil k branju, še manj k branju kake knjige v celoti. Pa vendar je to početje v svoji esenci infantilno. Obsedenost z dokončanjem knjige je eden od odmevov želje po starševski potrditvi velikih dosežkov, v katere je bil vložen še večji trud. Nekateri otroci so ljubezni deležni ne glede na število besed, ki so jih prebrali, a to še ne pomeni, da se simptom ne manifestira kasneje, v zgodnji odraslosti. Ostalina iz otroštva se pojavi, ker je dokončana knjiga dosežek, ki ob pomanjkanju drugih lovorik vsaj za nekaj trenutkov zopet osmisli posameznikovo življenje. Oziroma: brez službe, partnerja in življenjskih ciljev? Ni panike, saj sem ravno prebral eno ful debelo klasiko dvajsetega stoletja!

 

Malce manj luzerska, zato pa nič bolj optimistična apologija za prebiranje knjig od platnice do platnice je povezana z našo minljivostjo, stanjem, ki je tovarniško prednaloženo na vse človeške modele in ki s svojo inherentnostjo ključno zaznamuje vse pore našega žitja in bitja. O minljivosti je naporno, včasih nemogoče razmišljati, saj nas vedno znova opominja, da je prav vsak človek ujet v težke verige impotence, ne le pred Bogom ali bogom, temveč tudi pred bližnjimi in samim seboj. Jasno je, da je aktivno delovanje v življenju neke osebe večinoma le ideja, ki se skorajda nikoli ne materializira, malo manj očitno pa je, da smo tudi kot pasivni opazovalci ponavadi postavljeni pod sam strop dvorane življenja, na najcenejše sedeže, kjer pogled ovirajo podporni stebri in prevelike frizure.

 

Pomislimo samo na vsa anonimna leta, ki jih je naša sorodna duša preživela, preden smo jo spoznali, in na vsa leta, ki jih bo preživela, ko bomo mi storili svoj bridki konec. Pomislimo na biografske koščke življenja najboljšega prijatelja, ki jih nikoli ne bomo niti zaslutili. Smo potniki, ki na kartah nimajo napisane niti vstopne niti izstopne postaje. Kondukter nas na peron vrže, ko se mu zazdi, potem pa nas sčasoma, če imamo srečo, pobere kak drug fantomski vlak. Dokončana knjiga je darilo samemu sebi. Je iluzija, ki je tako prijetna zato, ker enkrat za spremembo vidimo celotno zgodbo, ker imamo za kratek trenutek končno vse pod nadzorom. Ena do konca prebrana knjiga je na nek način eno živeto življenje. Le da za njim ni hladne praznine, temveč sprehod po gozdu, kosilo z mamo, nova knjiga ali pa nekaj čisto tretjega.

 

Že na policah ljubljanskih knjigarn je toliko dobrega čtiva, da se zdi vsakršno dolgotrajnejše ubadanje z eno knjigo nesmiselno, in le redka velika literarna dela si svoj sloves zgradijo na zaključku (pivska igrica: na internetu poišči vse pisatelje, ki so v intervjuju priznali, da svoje knjige končujejo tako rekoč z metom kocke, in ob vsakem novem imenu zvrni en štamperl). Hkrati bi bil največji kompliment knjigam, če bi jih nadvse zadovoljni prenehali brati na polovici, saj bi s tem pisateljem priznali, da so mojstri svojega sloga in da nadvse vešče opisujejo svet, ki je drugim neviden. Konec koncev se tudi življenja pogosto končajo na sredini, pa niso zato nič slabša. A kaj, ko vsi hlastamo za večnostjo, za nečem, kar bi nas obvarovalo pred breznom.

 

Sem že na 610. strani!