.jpg)
Ljudje dobijo poseben izraz na obrazu, ko jim v branje priporočiš knjigo slovenskega pisatelja. Tak previden, čaki-a-ti-to-meni-resno, pending-joke izraz. Včasih gre za plažne bralce, ki poleti radi preberejo kakšno knjigo, samo če je kot njihova sončna krema – lepo mazljiva, brez vonja, se hitro vpija in je primerna za zelo občutljivo kožo. A pogosto gre tudi za dobre bralce, ki sicer sledijo raznim bookerjem, goncourjem in novim izdajam svojih najljubših prevajalcev, toda ko jim omeniš izvirno knjigo, trikrat pljunejo čez ramo in se pokrižajo. V desetih letih, kar delam v tem fohu, sem slišal že marsikaj. Da so slovenske knjige tako »slovenske«; da so dolgočasne in zamorjene; da ob njih trpijo bralci še bolj kot njihovi liki; da se v njih nič ne dogaja; da so napisane za komparativiste in literarne kritike, ne pa za bralce; da so suhoparne in neduhovite; da so nostalgične in sentimentalne … In čeprav je to za povprečno slovensko knjižno produkcijo deloma povsem res, pa vendarle vsako leto izide tudi kaj, kar odstopa od tega vzorca. Tako kot imajo pač vse nacionalne literature svoje kvazi-specifične probleme, le da od tam prevajamo (večinoma) presežke in slabih knjig ne vidimo. No, in ko skušam to dopovedati takemu bralcu, zadnje čase naletim na dokaj svež argument proti slovenskim knjigam: morda je to res in dobre slovenske knjige niso urbani mit in morda bi prebral več slovenskih knjig – samo kaj, ko se slovenske knjige in pisatelji ne znajo (samo)promovirati.
Izvirna knjiga med »ne morem« in »raje ne«
Seveda se tudi v tem skriva zrno resnice; o tem so pisali že mnogi, vključno z mano. Zdi se, da najboljše slovenske založbe odlično opravljajo predvsem »precejanje«, to je izbor in pripravo knjig, vendar se potem pogosto pri tem tudi ustavi. Tisti drugi del založniškega posla, »ojačevanje« – aktivnosti, ki poskrbijo, da knjiga najde svoje bralce, kupce in navdušene recenzente – je prepuščeno ugodnim vetrovom in mili usodi. Manjša kot je založba, manjše so sploh možnosti za ojačevanje. Če so urednik, založnik, piarovec in včasih še distributer in knjigotržec ena in ista oseba, to ni le najslabše nadaljevanje filma Razcepljen, ampak tudi povsem onemogoča, da bi založba za avtorja in knjigo naredila kakršen koli resničen preboj med kakofonijo naslovov, ki izidejo vsak trenutek. Nič ne pomaga obstoj založb, ki živijo zgolj od prodaje knjižnicam in ki niti ne ciljajo na kupce, ampak predvsem na bralce izposojevalce (in ko smo že pri naslovih: »Bralec izposojevalec« je instant klasika za slikanico); pa nekatere srednje velike založbe, ki so zenbudistično zadovoljne s tem, da z javnimi sredstvi pokrijejo vse izdatke in obstajajo.
Po drugi strani pa seveda velja tudi: večja kot je založba, bolj so vse moči usmerjene na ziheraške naslove – na v svetu dobro prežvečene uspešnice, ki jih pri nas že čakajo na stežaj odprta lačna usta. Velike založbe pač gledajo na profit in ta je pri slovenskih naslovih tvegan. K temu potem dodajo še knjigarne in knjižnice, ki se tudi bojijo staviti na slovenske knjige, ker nekako predvidevajo, da poznajo okus slovenskih bralcev in da je zanje slovenska knjiga kot gluten – in potem se vse to zgnete v samoizpolnjujočo se prerokbo. Izvirnih knjig ne promoviramo, ne pridejo do bralcev; bralci raje posegajo po prevodnih knjigah, zakaj bi torej promovirali izvirna dela? Tako se lahko torej zgodi, da boste zaman iskali knjigarno, kjer bi v izložbi zagledali tapeto s fotografijo Bohinjskega jezera, po vodi pa bi plavali izvodi trenutno najbolj vroče slovenske kriminalke.
Izvirna dela so izvirni greh slovenskega založništva. Tiskovka, recenzijski izvodi, en ali dva predvidljivo pokroviteljska literarna pogovora, potem pa na svidenje ob naslednji knjigi. Ampak o vsem tem smo in bomo pisali še stokrat. Mene bolj zanima drug konec zgornje opazke in bolj kot občasni me zanimajo strastni bralci. Zanima me vidik tega problema, o katerem smo se pogovarjali tudi na nekem nedavnem dogodku, na katerem sem sodeloval. »Slovenski pisatelji se obnašajo, kot da so jim bralci odveč,« mi je rekel kolega, zelo razgledan in odličen bralec, »kot da bi nekaj izgubili, če bi jih ljudje brali, in kot da jim je pod častjo prodajati svoje knjige. Ni jih na Facebooku, ni jih na Twitterju, nimajo spletne strani, ne objavljajo odlomkov iz svojih knjig …« In še tretjič je treba pošteno priznati, da je vse to res. Tadej Golob bi Jezera gotovo prodal (še) več, če bi kdaj tvitnil kakšen selfi v dresu Valterja Birse. Ampak …
Blame it on Pižama
Ko sem se nazadnje le vdal in odprl svoj Facebook profil ter se spustil po tem toboganu, sem to storil iz treh razlogov. Prvič, ker se je vse več življenja mojih prijateljev selilo tja in ker so se tja vse bolj selila tudi obvestila o različnih življenjskih dogodkih (od literarnih večerov do rojstev); drugič, ker sem želel igrati Song Pop; in tretjič, ker sem želel promovirati svoje članke, nastope, dogodke, ki sem jih vodil, knjige, ki sem jih izdal ipd. Družabna omrežja so, ne glede na to, kaj objavljaš, orodje samopromocije, pa če promoviraš svoje zasebno življenje, svoje otroke, svoj lajfstajl, svoje podjetje ali veroizpoved (npr. Herbalife). Delo, družabnost, prosti čas ipd. so kategorije, ki se na družabnih omrežjih neločljivo prepletajo (o tem, kako in zakaj, tudi tukaj). Toda sam sem pred tem že prehodil precejšnjo trnovo pot od tega, da v otroštvu nisem upal pogledati sogovornika v oči, posebno, če je šlo za sogovornico; pa tega, da sem moral vsake toliko pobegniti iz prepolnega lokala, kamor smo zahajali v gimnaziji, ker nisem mogel dihati zaradi množice ljudi, ki so se me povrhu vsega celo dotikali; pa do tega, da sem lahko začel voditi okrogle mize in nastopati pred kamerami. Na družabna omrežja sem se priklopil, ker sem želel (samo)promovirati svoje delo na svoj način in ker sem to lahko; ni pa to vsem všeč in vsi tega ne morejo, ne znajo in nočejo.
Pižama je tako s sLOLvenskimi klasiki odprl vrata pekla. Pa ne (samo) zato, ker je pokazal na smešno plat slovenske literarne klasike, ampak ker je kot avtor vsem zainteresiranim jasno pokazal, kako je mogoče danes prodati knjigo. Kot fejmič, kot TV-osebnost, reper, komik, dobrodelnež in ne nazadnje seveda kot nekdo, ki obvlada tako družabna omrežja kot gradnjo prezence na njej, je Pižama mokre sanje vsakega založnika. sLOLvenski klasiki so se prodajali takorekoč sami, ne da bi bilo treba založbi v to vložiti kaj pretirano truda (pri čemer je osnovna enota truda seveda evro). Še več, če pogledamo izkušnje iz tujine, se je knjiga morda prodajala celo bolje na ta način, kot bi jo lahko kakorkoli prodala založba – zdi se, da se vse oglaševanje vedno bolj seli na osebno, prikrito raven, saj klasično morda ne deluje več; medtem ko za knjige itak od vedno velja, da jih najbolje prodajajo navdušeni bralci. In če tudi slovenske založbe po teh lekcijah iz tujine že vedno bolj oblegajo blogerje, Facebook in Instagram osebnosti, tako imenovane »vplivneže«, in jih izkoriščajo za promocijo svojega programa; nismo daleč od trenutka, ko bodo program sestavljale z deli teh istih ljudi in/ali od bodočega avtorja pričakovale, da bo knjigo uspešno prodajal kar lepo sam. Pogodba z založnikom bo tako res pogodba s hudičem, le da avtor ne bo prodal svoje duše, ampak svoje spletne avatarje – kar pa je tako ali tako eno in isto. Vse za bralce!
Samotarji in ekshibicionisti
Toda delanje literature je eno najbolj samotnih dejavnosti. Tudi za žanrsko knjigo je včasih, če želimo napisati nekaj presežnega, nekaj novega, treba povsem odmisliti bralca, kaj šele za umetniško literaturo, ki se ne sme ozirati na modo, okus in vzorce – neprestana misel o mreženju to seveda onemogoča. Če mora avtor že tako vse več svojega časa odmeriti za birokracijo, nabiranje točk in preživetje, ki mu ga sámo pisanje navadno ne omogoča, bo težko po nekajurnem ustvarjanju našel še čas za razmislek o tem, kako naj postavi računalnik in kako naj mačka prepriča, da obsedi na tipkovnici, za viralno fotko svojega delovnega prostora; kateri odlomek/citat iz nastajajočega dela naj danes objavi bralcem, da jih bo pritegnil, a ne povedal preveč itd. Nekaterim to morda uspeva povsem mimogrede, toda tu gre pač za vprašanje karakterja. Velika množica pisateljev rabi za svoje delo mir in tišino, in če jim je pisanje življenje, živijo mirna in tiha življenja – to pač niso ljudje, ki bi se hoteli (samo)promovirati. Ali znali: nekateri še literarne večere komaj preživijo (pa tudi poslušalci so v nevarnosti, da umrejo od napenjanja ušes in dolgčasa), kaj šele, da bi vedeli, kaj početi s Snapchatom. Taki potrebujejo založbo in piarovce; založba in piarovci pa dober občutek, da vejo, kaj od takega avtorja smejo pričakovati. Niso vsi pisatelji Pižama, eni se udobneje kot sredi žarometov počutijo doma, pred tipkovnico, v pižami. A tudi taki pišejo knjige, vredne pozornosti. In včasih tudi knjige, ki jih niti ni mogoče (samo)promovirati na te načine.
Založba s svojimi različnimi profili delavcev je tu tudi zato, da poskrbi, da se prodaja knjiga in ne njena vsebina ali avtor. Pižama, če ga omenim še zadnjič (in neham s prikrito promocijo avtorja svoje založbe), je zame mojster (samo)promocije zato, ker zna to početi nevsiljivo, duhovito in umerjeno. Ker nikoli ne prestopi izredno tanke meje med zasebnostjo in skrbno izdelano javno podobo, kjer bi bil v prvem planu on in ne njegovo delo, čeprav vedno hodi po njej. To je jebena umetnost. In mnogim ne uspeva. Če smo se pred leti zgražali nad Brankom Gradišnikom, ki je svojo knjigo promoviral z duplerico, danes brez pravega protesta gledamo fotografije slovenskih pisateljic v bikiniju ter pisateljev z radiatorji s plaže ali fotografije njihovih srečnih družinic. In nismo daleč od trenutka, ko bodo kulturne strani začele sestavljati lestvice 10 najbolj vročih pisateljev. Nekateri tega najbrž niti ne delajo nalašč, samo prestopili so tisto mejo in ne znajo nazaj ali ne vejo, da bi morali kak korak nazaj – zgodi se tudi drugim, povsem normalnim ljudem. Ko so stopili na družabna omrežja, so imeli vsebine, zdaj so sami postali vsebina družabnih omrežij. Nekateri se v tem verjetno tudi čisto v redu počutijo. Vendar pa je treba paziti, da jim tja na plažo ne sledi slovensko založništvo. Pa ne le zato, ker si ne želite videti mene v bikiniju …
