Notranji zlom

Avtorjeva fotografija na Instagramu

Pred časom sem bil na nekem literarnem branju in komaj slišal človeka za mikrofonom. Pa ne zaradi tega, ker sem sedel bolj zadaj, ampak zato ker sem sedel zraven gruče avtorjev, ki so že ali pa šele bodo nastopili in ki so med sabo šepetaje klepetali. Niso se dali motiti ne literaturi na odru ne drugim obiskovalcem dogodka, ki so včasih zasukali kak zgrožen pogled proti njim. Beseda je sicer, kolikor sem lahko ujel, tekla o JAK-u in štipendijah in drugih pomembnih rečeh, a težava je bila pač v tem, da je bilo nastopajočih le nekaj manj od drugega občinstva, in čeprav so ton majhnemu prostoru primerno znižali, so s svojim nemirom vseeno rušili pozornost vseh. Moteče je bilo že samo dejstvo, kako se niso niti trudili vljudno skrivati, da jih branje kolegov sploh ne zanima. Pa v redu, bo rekel kdo, saj to je ja čisto normalno, ko pa morajo vseskozi poslušati ene in iste stvari, poslušati, kar so že itak prebrali, najprej v kakšni od revij, potem pa še v knjigi ... Hecno, ampak niti ne.

Na AirBeletrini vsake toliko pisateljem ob izidu njihove nove knjige pošljemo vprašalnik, ki se imenuje Knjiga priznanj. Dve izmed vprašanj sta »Naštejte tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu« in »Avtor(-ica) katere knjige bi želeli biti sami?«. In če greste zdaj recimo pregledat zadnjih deset ali petnajst izpolnjenih Knjig priznanj, boste hitro našli zanimiv vzorec. Da se v njih kot priporočilo ali priljubljeno čtivo dela slovenskih avtorjev pojavljajo le izjemoma. To seveda samo po sebi še ne pomeni, da slovenski pisatelji prav zares nikdar ne berejo svojih kolegov. Najbrž jih že berejo, vendar jim pač niso tako zelo všeč – kdor se je kadarkoli zaupno pogovarjal s kakšnim avtorjem, dobro ve, da ga ni kritika, ki bi imel tako negativno mnenje o slovenski literaturi; pa čeprav avtorji sami ravno kritike pogosto izpostavljajo kot glavne krivce za slabo (samo)podobo slednje. Toda če torej svoje kolege berejo, ampak jim njihovo delo ni všeč, je to kvečjemu samo še huje. Če namreč slovenski pisatelji ne marajo slovenske literature, zakaj bi jo kdorkoli drug?

 

Pokvarjeni perpetuum mobile

Vedno sem verjel, da je kultura perpetuum mobile. Ko imam denar, ga zapravim za knjige, revije, koncerte, predstave, kino, razstave itd. (in seveda za bencin oziroma prevoz, pijačo, hrano itd.). Ko ima torej kultura dovolj denarja, da me lahko za moje delo pošteno in redno plačuje, ga imam jaz dovolj, da ga pošteno in redno zapravljam v kulturi – in krog je sklenjen. To se mi je vedno zdel kronski ekonomski protiargument varčevanju. Denar, vložen v kulturo, se po tej teoriji vedno v veliki meri vrne vanjo, skupaj s pozitivnimi vplivi na različne druge segmente. Vendar pa zadnje čase ugotavljam, da to morda ni povsem res. Ko se človek pogovarja z gledališčniki, mu razburjeno povejo, da obstajajo režiserji in igralci, ki nikoli ne bodo šli gledat predstave, pri kateri niso sami sodelovali; so koncerti, kjer med občinstvom zaman iščeš kakšnega kolega glasbenika; razstave, kjer je le malo kolegov slikarjev … In ne nazadnje: pri nas letno izide okrog 300 pesniških zbirk, kar pomeni, da imamo takole na oko – ob predpostavki, da obstaja nekaj junakov, ki izdajo tri ali štiri knjižice pesmi letno; da se v tej prenapihnjeni številki gotovo najde marsikaj, kar ni ne poezija ne knjiga – okrog sto petdeset pesnikov ali vsaj ljudi, ki zase mislijo, da so pesniki, a obenem posamezno delo v Cobissu ne nabere niti za pol toliko izposoj. Skratka, sistem je očitno res zlomljen, vendar je zlom notranji.

Nekoč mi je neki mladi pesnik na moje začudeno podvprašanje, zakaj da ne bere, odgovoril, da ne želi pasti pod vpliv tuje poezije. Ko sem mu iskreno povedal, da česa bolj neumnega še nisem slišal in da je mogoče vedeti, kaj poezija sploh je, samo tako, da se neprestano srečujemo z njo, je trmasto vztrajal pri svojem. Toda tu je šlo za najstnika, ki je z zrelostjo – spet sva se srečala nekaj let pozneje, ko je imel za sabo že svojo prvo zbirko – korenito spremenil svoje mnenje, in čeprav sem na ta argument kasneje naletel še nekajkrat, ne verjamem, da je glavni razlog za nebranje (ali neposlušanje) kolegov v tesnobi vplivanja. A kakorkoli že, naj gre za to, da avtor premalo bere in se ne zanima za literaturo, ali za to, da podcenjuje trud svojih sodobnikov, rezultat je vedno isti in najbrž ravno obraten od želenega: nezavedno ponavljanje vzorcev in dolgočasna, neizvirna estetika. Slovenska literatura je tako presneto »slovenska« pogosto tudi zato, ker se njeni avtorji raje ozirajo daleč okoli, pri čemer je realnost prevodne literature vedno tudi ta, da gre večinoma za oziranje v center in v preteklost, namesto da bi se večkrat ozrli po tem, kaj počnejo drugi okoli njih ali v lastno preteklost. Pa da ne bi mislili, da gre zgolj za »slovenski problem«: tudi Daniela Kehlmanna nisem uspel prepričati, da njegov roman Slava, sestavljen iz omnibusa kratkih zgodb, ni neka genialna novost, ampak da so to počeli že mnogi pred njim, tudi pri nas. Preprosto preslabo je poznal moderno in sodobno literaturo, kar se omenjenemu romanu tudi pozna (medtem ko je njegova Izmera sveta, ki prepleta zgodovino in »nemškost« z izrazitim sodobnim dojemanjem, naravnost imenitna).

 

#berem: kultura na družabnih omrežjih

Nisem edini, ki družabna omrežja uporabljam predvsem kot orodje za (samo)promocijo stvari, ki jih delam. Vendar sam nikoli nisem razmišljal, da bi si izdelal dva profila: enega za »službo« in enega za »družbo«. Ne le zaradi prekarstva, sama narava mojega dela je taka, da med obema (pogosto sicer na svojo škodo) ne morem in ne znam čisto dobro ločevati. Stvari, ki jih počnem, počnem tako za preživetje kot »iz veselja«. Moje delo je branje in pisanje in moj hobi je branje in pisanje. Pač dokaj preprost človek. Poleg tega je ena izmed glavnih prednosti sodobnega komuniciranja natančno v tem, da si človek na spletu izdela virtualno mrežo podobno mislečih ljudi; družabnost, prosti čas, delo ipd. so kategorije, ki se pri tem nujno prekrivajo. To pomeni, da v to omrežje poleg čivkov o nogometu in športu ter ljubezenskih pisem Ramseyu Boltonu pošiljam predvsem obvestila o dogodkih, ki jih vodim, tekstih, ki jih pišem, knjigah, ki jih berem, kulturnih dogodkih, ki jih obiščem ipd. Čeprav o tem morda nisem razmišljal, ko sem končno popustil in se najprej pridružil Facebooku, kasneje pa še Twitterju in Instagramu, danes preprosto ne morem več ven. Ne, ker jaz ne bi mogel živeti brez tega, ampak ker drugi ne bi mogli živeti brez tega. Verjamem namreč, da bi bila ob poplavi političnih, komercialnih, zasebnih in drugih vsebin družabna omrežja preprosto osiromašena, če se vanje celostno ne bi vključevali tudi kulturniki. Ne toliko, ker bi me zanimalo, kaj imajo v nedeljo za kosilo pri recimo Manci G. Renko ali Andreju Blatniku ali Dijani Matković ali Janji Vidmar, temveč ker me zanima, kaj počnejo, kaj mislijo o tem in onem, kaj dobrega berejo, gledajo, poslušajo … Svetovni splet je poln neumnosti, toda ne zgolj zato, ker to spodbuja s svojo obliko in načini delovanja, ampak tudi zato, ker ga je in ga še mnogo pametnih ljudi povsem ignorira.

Ali pa še huje, če se vrnemo k našemu problemu, ker pisatelji in drugi kulturniki, ki so moji družabniki na teh omrežjih, raje objavljajo, kaj so imeli v nedeljo za kosilo, kot da bi objavili, kaj berejo in gledajo in poslušajo ali kako všeč jim je bilo kakšno delo slovenskega kolega. Kot da v prostem času, ko se ne matrajo z novim romanom, novo pesniško zbirko, novim komadom, novo gledališko predstavo, scenarijem itd., ne živijo kulture, jih ta ne niti malo ne zanima. Ali pa jih zanima samo, kadar je tuja, »svetovna« in »globalna«. In povsem razumem, da uradni profili posredujejo predvsem samopromocijske objave, čeprav je prvo pravilo samopromocije – kot vam bo povedal vsak spodoben spletni guru – angažirano in nesebično opozarjanje tudi na dobre stvari, ki jih počnejo drugi. Toda da zasebni profili molčijo o kulturnih stvareh, je nepojmljivo. In si ni mogoče misliti drugega, kot da so to ljudje, ki sta jim umetnost in kultura deveta briga, razen kadar gre zanje in za njihovo delo; ali pa da gledajo na svoje kolege predvsem kot na konkurenco, o kateri je bolje ne govoriti, da ti ne odžre bralcev, štipendij in nagrad. Ne čudi me preveč, da sem ponosen izumitelj heštegov #hajdina #haloze; žalostno pa je, da čivkam šele dobri dve leti, pa sem moral izumiti tudi #berem*.

 

* Kolegica prevajalka me je opomnila, da se #berem pokriva z nekim turškim heštegom, zato zaradi lažjega sledenja in ločevanja predlaga #bralci  ki ne nazadnje nagovarja bralce kot skupnost, kar je še toliko bolj smiselno in ustrezno.

  1. "Svetovni splet je poln neumnosti, toda ne zgolj zato, ker to spodbuja s svojo obliko in načini delovanja, ampak tudi zato, ker ga je in ga še mnogo pametnih ljudi povsem ignorira." Tako je in enako spodbuja Airbeletrina. Komentarjev pod objavami skoraj ni, kaj šele da bi se vnela kakšna izmenjava misli. In AirB. je edini portal, ki ga poznam, da omejuje št. znakov, s čimer sporočate, da vas ne zanima, kaj naj bi imeli misleči obiskovalci vašega portala za povedat, kaj šele vaši misleči kolegi.

    Simona Rebolj