Objavljamo drugi del eseja Roka Plavčaka o fenomenu Jordana Petersona. Prvi del lahko preberete tu.
Teoretik zarote
Anders Breivik je v svojem tisoč petsto napaberkovanih strani obsežnem manifestu 2083– Evropska deklaracija neodvisnosti napovedal vojno »kulturnim marksistom«, ki uničujejo evropsko kulturo in tradicijo. »Kulturni marksisti« so tisti »socialisti, kolektivisti, feministi, humanisti, egalitaristi, aktivisti za pravice gejev, invalidov ter aktivisti za pravice živali«, ki zagovarjajo »multikulturalizem« in »politično korektnost«, se glasi njegova definicija. »Kulturni marksizem«, razlaga Breivik v vojni napovedi, so namerno ustvarili pripadniki frankfurtske šole, Horkheimer, Adorno in Marcuse, termin pa označuje še ideje »očeta dekonstrukcije Jacquesa Derridaja, »esktremni feminizem [ki] je marksistična ideja«, kulturni relativizem, »psihološko vojno proti moški družbeni vlogi«, emaskulacijo. »Zgodilo se je tako “potiho”, da, ko so se ljudje “uzrli”, je nanje maščevalno prežal postmodernizem.« Preoblečen v policista, se je Breivik, da bi zaščitil evropsko kulturo in zahodno civilizacijo, leta 2011 podal na strelski pohod, na katerem je umoril 69 udeleženk in udeležencev poletnega tabora mladinske demokratične socialistične organizacije AUF.
Danes je najuspešnejši mešetar s teorijo zarote kulturnega marksizma Jordan Peterson. Kulturni marksizem je sicer »rebrandal« v »postmoderni neomarksizem«, kar daje konceptu zven izvirnosti in ga odvezuje asociacije z izvorno teorijo zarote, ki ima svojo notorično paradigmo v nacistični propagandni ustvaritvi notranjega (judovskega) sovražnika, tako imenovanega »kulturnega boljševizma«.
Peterson z izrazom »postmoderni [neo]marksistični misleci« označuje pripadnike frankfurtske šole, Horkheimerja, Adorna in Marcusa, Derridaja, radikalni feminizem, ženske študije, študije spola in »feministične, protirasistične ter istospolne teorije [sic; »queer studies«]«. Glavni krivci za slabljenje zahodne kulture so »celotni programi, ki so odkrito sovražni do moških. To so področja študija, na katerih prevladujejo postmoderne/neomarksistične trditve, da je zahodna kultura zatiralska struktura, ki so jo ustvarili beli moški, da bi vladali in izključevali ženske.«
Breivik je v upanju na uspešno rekrutiranje bodočih »vitezov templjarjev« svaril na perfidne načrte »kulturnih marksistov«, ki poskušajo »sistematično in postopoma uničiti evropsko kulturo, tradicije naše identitete in omejiti suverenost nacionalnih držav«. Peterson za degeneracijo Zahoda, kjer se »že nekaj časa umikamo iz svojih kultur, osredinjenosti na izročilu, [krščanski] veri in narodnosti«, ter »postajamo žrtve obupa zaradi izgube smisla«, krivi postmoderne neomarksistične [sic]»ustanove in izobraževalce, katerih izraženi, zavestni in izrecni cilj je rušenje kulture, ki jih podpira«. In seveda politično korektnost. Neonacistična inačica teorije zarote verjame, da je »kulturni marksizem« načrt, ki ga izvajajo Judi, da dosežejo judovsko svetovno dominacijo. Peterson levičarskim akademikom, »nepokesanim marksistom«, očita, da so marksizem v postmoderno teorijo preobrazili z namenom, »da so ohranili svoj svetovni nadzor«.
Kljub nelagodnim podobnostim med teorijama obeh »mislecev«, zaradi katerih na trenutke izgleda kakor, da je eden prepisoval od drugega, pa so med njima bistvene razlike. Za »kulturne marksiste«, ki so »politični aktivisti, novinarji, vplivni sociologi ali univerzitetni profesorji« zahteva templjarski morilec Breivik »smrtno kazen in ekspropriacijo« njihovega premoženja. Peterson, goreč paladin svobode govora, je manj drakonski, saj zahteva zgolj cenzuro in ukinitev finančnih sredstev za programe oziroma kar za cele »korumpirane« oddelke, kjer poučujejo teorije »postmodernega neomarksizma«. Breivikove nasilne metode so znane, Peterson pa prisega na »nenasilno vojskovanje« proti »postmodernim neomarksistom«, čeprav je nekemu recenzentu že grozil s fizičnem nasiljem in si tako prislužil oznako »jezni guru, razpizdeni jogi, povsem neprisebni psihiater«. Najprej je še nameraval postaviti stran, ki bi s pomočjo umetne inteligence prepoznavala »postmoderne neomarksistične« študijske programe in bodoče študente odvračala od vpisa, a je načrt za to opustil, morda deloma zaradi opozorila njegove matične univerzitetne institucije, da bi to pomenilo nedovoljen poseg v avtonomijo univerze.
Breivik, pripadniki alt-right gibanja, neonacisti, identitarci in (paleo)konservativci imenujejo svojega najhujšega sovraga »kulturni marksizem«, Peterson in petersonovci mu pravijo »postmoderni neomarksizem«. Številni adepti sploh ne opazijo razlike. »Kaj je ime? Čemur se reče vrtnica, enako sladko z drugim imenom bi dišalo.«
Konservativni general
Jordan Peterson, sicer kritičen do belega suprematizma, antisemitizma in najskrajnejše desnice, je najnovejši in najpopularnejši general konservativne desnice. Medijem, ki avtorju nekritično verjamejo na besedo in ga profilirajo kot »klasičnega liberalca«, je sramotno ušlo njegovih 12 načel za konservatizem 21. stoletja. »Nisem desničar pravi«, čeprav že prvi definicijski stavek na spletni enciklopediji opredeljuje desno krilo političnega spektra kot tista politična stališča, ki »zagovarjajo, da so določeni družbeni redi in hierarhije neogibni, naravni, normalni ali zaželeni«, kar je osnovna misel Petersonovega političnega nazora, izražena z biologistično-redukcionističnim argumentum ad lobsterum (ovrženim v prejšnjem eseju; njegovo nerazumevanje evolucije, delovanja živčnega sistema biologije pa je razgalil biolog PZ Meyers).
Po uveljavljeni shemi kognitivnega lingvista Georga Lakoffa, ki je v Moral Politics: How Liberals and Conservatives Think (1996)razlikoval med dvema »konceptualnima metaforama«, in sicer med modelom skrbnega starša,ki se kaže v političnem mišljenju zagovornikov progresivnih politik, in modelom strogega očeta, ki se izraža pri konservativcih, se Peterson s svojim poudarjanjem reda, discipline, z neštetimi navodili, ukazi (»Opustite pobito in sključeno držo. Govorite, kar mislite. Izrazite svoje želje, kot da imate pravico do njih – vsaj enako pravico kot drugi. Hodite pokončno in z dvignjeno glavo glejte naprej. Drznite si biti nevarni. Spodbujajte serotonin …«), dvanajstimi pravili in karizmo vodje gibanja nedvomno umešča med konservativce. Po triosnem sistemu »jezika politike« Arnolda Klinga, ki utemeljuje, da progresivci, libertarci in konservativci mislijo vsak v svojem različnem političnem jeziku, ko govorijo o moralno dobrem, pravičnem oziroma zaželenem, med slednje sodi tudi Peterson. Medtem ko progresivci mislijo na »osi zatiran-zatirajoč« in libertarci na »osi svoboda-prisila«, so konservativci osredotočeni na »os civilizacija-barbarstvo«, zaradi česar dajejo nadvse pomemben poudarek »potrebi po redu« in se dojemajo kot »varuhi civilizacije«.
Čeprav se Peterson javno predstavlja kot velik zagovornik svobode in svobode govora, je očitno, da mu gre zgolj za svobodo do lastnega, konservativnega, njemu sprejemljivega govora, kar potrjuje njegovo »nenasilno vojskovanje« s »postmodernimi neomarksisti«, ki so se menda infiltrirali v »korumpirane« oddelke na univerzah in katerih »nevarnosti ni mogoče preveč poudariti«; prav tako pa se mu ni zdi sporno vsiljevati monogamije. Izobraževalni inštitut v Ontariu je označil za »peto kolono«, tam zaposlenim akademikom, pa trdi, je »treba soditi za izdajo«. Peterson tudi očrni progresivno problematizacijo zatiranja, ko normalizira zatiranje kot nujno in nespremenljivo potezo človeškega sveta, saj »družbo obenem opredeljujeta struktura in zatiranje« in tudi »kultura [je] zatiralska struktura, vedno je bilo tako.« Vrednost posameznikovemu življenju daje zasledovanje naših ciljev, pravi, to pa rezultira v »neizogibni nastanek hierarhij uspeha in posledično neizogibne razlike v zaslužku. Absolutna enakost bi zatorej zahtevala žrtvovanje same vrednosti – potem pa ne bi bilo ničesar, za kar bi bilo vredno živeti.« Z nasprotovanjem uveljavitvi »prisilne enakosti«, kot Peterson označi zahteve levice po večji enakosti, pristaja na radikalno neenakost kapitalističnega sistema, v katerem ima nekaj deset posameznikov več lastnine in denarja kot nekaj milijard ljudi svetovne populacije, katere milijoni otrok vsako leto umrejo od podhranjenosti, pomanjkanja pitne vode in ozdravljivih bolezni, kar bi bilo mogoče preprečiti s pravičnejšo distribucijo bogastva. Obenem Peterson zgradi velikanskega slamnatega moža, saj le redke izjeme, če sploh, zagovarjajo »absolutno enakost«; niti »stari Karl Marx« si ni prizadeval za absolutno enakost zaslužka (equality of outcome), marveč za prost dostop vsakogar do zanj potrebnih dobrin in storitev.
Demonizator
Politični teoretik Ed Rooksby je o konservativcih, neomajno odklonilnih do idej egalitarnosti zapisal, da »predpostavljajo, da levica z enakostjo misli absolutno enakost v vsem. To je skupna predpostavka tistih, ki so sovražni do egalitarizma: da levica hoče, da so vsi popolnoma enaki. Noben resni politični teoretik ni nikoli zagovarjal tako samorazvidno absurdnega stališča … Za levico je enakost kompleksen koncept, ki nima nič kaj skupnega s karikaturami, ki jih riše desnica.«
Tudi Peterson, sovražnik vsega, kar diši po enakosti, je velik karikaturist, ko gre za politično teorijo. Med retoričnimi triki, po katerih rad posega, je stara logična zmota, imenovana red-baiting oziroma reductio ad Stalinum, izvorno iznajdena in uporabljena globoko na desnem ozemlju političnega zemljevida in izpopolnjena v obdobju makartizma. Namesto da bi Peterson demonstriral, kaj točno je tisto, kar je problematično v marksistični misli, le-to v celoti enači z zločini Stalina, Maoja in drugih komunističnih samodržcev. Marksizem nujno privede do množičnega pobijanja, krožno sklepa avtor, saj je Solženicin v delu Otočje gulag, pomenljivo podnaslovljenem Poskus umetniškega raziskovanja, »mučno podrobno pokazal, da to niso bili odkloni, ampak neposredni izrazi komunistične filozofije, na kateri je sistem slonel.« Če so se nekdanji antimarksisti, kakršen je bil komunistični apostat Leszek Kołakowski, še naprezali pokazati, na kakšen način sledi iz Marxovih (in Engelsovih) teoretskih idej Stalinova praktična izvedba, pa nam novejši antimarksisti, od Breivika, novodesničarske Generacije Identitete, slaboumne Nova24TV pa vse do Petersona, prihranijo »mučne podrobnosti«. Namesto potrebnega branja marksistične literature, napornega študiranja, rezoniranja in argumentiranega ovrednotenja ideje, ki jo želimo kritizirati, je za »najvplivnejšega javnega intelektualca na Zahodu« danes dovolj, da reče: »Ne samo, da se marksisti motijo; motijo se, morilski so in genocidni.« Vendar ne le marksisti, celo liberalne zagovornice politične korektnosti, multikulturalizma, feminizma, družbene pravičnosti, plačne enakosti med spoloma, med pripadniki različnih ras ali etnij, so morilske, ker uporaba identitetnih politik »meji na morilske intelektualne igre«. Kar je istovetno reči, je, da je afroameriško gibanje za človekove pravice, ki je odpravilo rasno segregacijo, morilsko gibanje, saj je temeljilo na identitetni politiki, ki je prepoznala, da je bila ena skupina (afroameričani) zatirana s strani druge (belcev).
Peterson tudi ne more vedeti, ali se njegovi politični nasprotniki res motijo, saj kljub trdnemu zatrjevanju, da jih je desetletja študiral, ne kaže, da bi poznal njihova dejanska stališča. Poveden je podatek, da med bibiliografijo obeh Petersonovih knjig ni niti enega dela, ki bi ga napisali marksisti ali drugi politični teoretiki o marksizmu, prav tako ni nobenega dela »postmodernističnih« piscev, ki jih kritizira. Kot je opazil Shuda Haider v eni boljših kritik Petersonovega osnovnega nepoznavanja kritiziranih avtorjev (druga, ki informira ta esej, je Historicizing with a Bulldozer, ki jo napisal avtor s psevdonimom Tisias), je edini relevantni navedek o postmodernizmu iz izredno problematičnega dela Explaining Postmodernism: Skepticism and Socialism from Rousseau to Foucault, čigar avtor Stephen Hicks je predan »akolit Ayn Rand« in zagovarja problematično ter nepotrjeno tezo, da je postmodernizem »rojen iz poroke med levo politiko in skeptično epistemologijo«. Hicksovo knjigo, na katero se, zlasti na peto poglavje, Peterson naslanja veliko bolj, kot daje vedeti, je recenzent hladno zavrnil, saj njen avtor »postmodernizem prekomerno poenostavlja in trivializira, zgleda …, da z namenom, da upraviči svoje predsodke zoper njega«. Tudi Peterson ima predsodke do avtorjev, ki jih kritizira, na primer takrat, ko pravi, da je »Marx … poskušal zgodovino in družbo skrčiti na ekonomijo in je imel kulturo za zatiranje revnih po bogatih«. Marx in marksizem namreč sploh ne govorita o boju med revnimi in bogatimi, marveč o boju med kapitalističnim razredom in proletariatom – kar ločuje prvi razred od drugega, je lastništvo nad produkcijskimi sredstvi (tovarnami, industrijskimi stroji, surovinami, naravnimi resursi) in ne bogastvo kot tako. Na pogost in večkrat ovržen očitek o ekonomskem redukcionizmu pa je že zdavnaj odgovoril Marxov sodelavec Friedrich Engels: »Po materialističnem pojmovanju zgodovine je odločilni določujoči element v zgodovini produkcija in reprodukcija resničnega življenja. Drugega kot to nisva trdila ne Marx ne jaz. Če nekdo izkrivi to v trditev, da je ekonomski element edini določujoči, pretvori izjavo v nesmiselno, abstraktno, neumno frazo.«
Poleg Petersonovega frazarjenja o marksizmu je problematično njegovo sinkretično spajanje marksizma s postmodernizmom. Marksizem je namreč izrazito modernistična teorija, ki pojasnjuje družbeno realnost na način »velike pripovedi« (historični materializem, teorija razrednega boja), medtem ko je za postmodernizem, kot ga je definiral že Lyotard, bistveno zavračanje »velike pripovedi«. Postmodernisti ostro kritizirajo (neo)marksizem in vice versa, nenazadnje prepoznavajo marksisti v postmodernizmu obliko liberalizma (cf. Terry Eagleton, Ideology: An Introduction, 1991), in, kot se imenuje znano delo Fredrica Jamesona, »kulturno logiko poznega kapitalizma«.
Po objavi Složenicinovega Otočja gulag leta 1973, naivno trdi Peterson, ni »nihče … več nikoli mogel reči«: »Kar je delal Stalin, ni bil pravi komunizem.« Seveda so že mnogo prej številni levičarji in komunisti obsodili sovjetsko avtoritarnost in represivnost, ki sta v nasprotju z idejami libertarnega socializma. Med drugim so odkrito zavrnili Leninovo problematično idejo predstraže, ki jo je ta prevzel od »papeža marksizma« Karla Kautskyja, demokratični centralizem, avtoritarnost in oznake Sovjetske zveze kot socialistične in komunistične družbe. Anarhokomunistka Emma Goldmann je že leta 1935 Sovjetsko zvezo kritično imenovala »absolutni despotizem v političnem in državni kapitalizem v ekonomskem smislu«, celo Lenin sam pa je priznal, da je Sovjetska zveza »državni kapitalizem …, v katerem države ne predstavlja buržoazija, ampak proletariat«. Proletariat ni bil nikoli na čelu države, je ugotavljal anarhist Alexander Berkman, kajti Sovjetska zveza je bila »diktatura notranjega kroga Komunistične Partije«. Lev Trocki jo je v obdobju stalinizma označil za »degenerirano delavsko državo pod diktaturo birokracije«; Milovan Đilas pa je razvil teorijo »novega razreda«, da je opisal, kako je v socialističnih državah vodstvo partije postalo nov vladajoči razred. Petersonova trditev o takojšnjem moralnem razkroju ideje komunizma ni v skladu z zgodovinskimi dejstvi. Še v osemdesetih so komunistične stranke v nekaterih zahodnoevropskih državah dosegale izvrstne parlamentarne uspehe, danes pa postaja v številnih zahodnih državah med mladimi socializem bolj priljubljen od kapitalizma, kar je najbrž eden od vzrokov fenomena Peterson. Številni marksistični intelektualci so se ravno zaradi globoke razočaranosti nad avtoritarnimi aspekti Sovjetske zveze (zlasti nad zatrtjem praške pomladi 1968) odmaknili od marksizma-leninizma ter začeli prevzemati demokratične principe delovanja, kar označujemo kot evrokomunizem. Po praški pomladi so pod vplivi anarhistične misli zaživeli libertarni marksizem (Daniel Guérin) in drugi tokovi libertarnega socializma (operaizem, avtonomizem, komunalizem), v družboslovju pa so se med drugimi vejami uveljavljali analitični marksizem (Cohen, Roemer), politični marksizem (Brenner, Wood), strukturalistični marksizem (Althusser, Poulantzas), kulturni materializem (Williams) in nenazadnje humanistični marksizem, kamor prištevamo tudi jugoslovansko filozofsko šolo Praxis. Vsi različni odtenki pestre marksistične misli pa se izgubijo v rdeči paralizi Petersonovega strašenja.
Kronski argument ribičev na rdeče vabe se glasi, »ideje imajo posledice«, in ker so Stalin, Mao, Rdeči Kmeri in drugi zločinci v imenu marksističnih idej delali zločine, je marksizem zločinski kot tak in v celoti. Bernard Schiff, Petersonov nekdanji mentor in prijatelj, je v javnem pismu posvaril pred njegovo preobrazbo v avtoritarnega demagoga, saj kakor oni »straši s klicanjem morilske pošasti na levici in s svarjenjem, da so se levičarji namenili uničiti družbeni red, kar bo prineslo kaos in uničenje«. Schiff je o Petersonovi demonizaciji marksistične misli lapidarno zapisal, da je »imenovati marksizem, spoštovano politično in filozofsko tradicijo, “morilsko”« in jo enačiti s »perverzijami teh idej v Stalinovi Rusiji« enako »kot imenovati morilska ideologija krščanstvo zaradi krvi, prelite v njegovem imenu med inkvizicijo, križarskimi vojnami in velikimi evropskim vojnami. To je absurdno.«
Po Petersonovem motu »ideje imajo posledice« bi morali potemtakem tudi zahodno civilizacijo in vse njene ideje, v imenu katerih so njihovi zagovorniki in razširjevalci pomorili na milijone žrtev, razglasiti za morilsko ideološko tvorbo, kar pa je natanko tisto nesmiselno stališče, ki mu avtor vehementno nasprotuje. Če nekdo v imenu ideje enakosti, svobode, demokracije ali pravičnosti stori zlo dejanje, denimo nekoga umori, to nikakor ne pomeni, da moramo zavrniti samo idejo, če ta ne vsebuje oziroma ne implicira poziva k zlu dejanju. Samo v paranoidni domišljiji postane apel k večji enakosti in k družbeni pravičnosti enak pozivanju k genocidu. Za Petersona, miže, a zato nič manj drzno drvečega po spolzkih strminah, je tako feministično prepričanje o pravičnosti enako plačanega dela za oba spola identično »morilski doktrini enakosti«, prizadevanja transspolnih aktivistov za zaščito ene najranljivejših skupin pred nasiljem in diskriminacijo pa so praktično enaka Maovi morilski politiki.
Krščanstvo, kot pravilno opazi Peterson, »se je izrecno postavilo na stališče, da ima celo najnižja oseba pravice« in da je bila »potrebna revolucionarna kritika vsega, kar so sužnjelastniške družbe cenile,« preden je bilo mogoče odpraviti suženjstvo (omenimo, da je tudi marksistična teorija »die rücksichtslose Kritik alles Bestehenden«). Toda Peterson, sicer globoko potopljen v imaginarij krščanstva in »psevdoteologije«, ne prepozna, da so bili kristjani prav tako »social justice warriors«, ki so reševali, kot uči Sveto pismo, »oropanega iz rok izkoriščevalca« (Jer 22: 3), odpirali »svoja usta za mutca, za pravico vseh prizadetih«, branili »ponižanega in ubožca« (Prg 31: 8–9), odločali »prav za nesrečnega in revnega«, osvobajali »slabotnega in ubogega« (Ps 82: 3–4) in obsojali vsakogar, ki »zatira siromaka« (Prg 14: 31), zaradi česar je nastala tudi krščanska kritika Petersonove samovoljne apropriacije krščanstva, ki zavrača njegov socialni nauk.
Lahkokategornik (Light hitter)
Sledeč sumničavemu Nietzscheju (enako počne že omenjeni Hicks) označi antiegalitarist Peterson tovrstna socialna prizadevanja za »ressentiment«; za zavistno zamero manj uspešnih, revnih, šibkih do uspešnih, močnih in mogočnih, za zamero, ki jo šibki zgolj »prikrivajo pod besede čednosti«. Peterson, ki je bil, priznava, v mladosti naklonjen socializmu, v Maps of Meaning zapiše, da je ob branju Orwellove Poti v Wigan dokončno ugotovil, da »[s]ocialistična ideologija [v katero je nekdaj verjel] služi maskiranju zamerljivosti in sovraštva, ki ju poraja neuspeh«. Nakar v 12 pravilih aktualistično posploši, da »na levici, ki ima polna usta družbene pravičnosti … stvari tudi danes niso dosti drugačne«. Morda je bilo med vsakokratnimi borci za družbeno pravičnost res nezanemarljivo število takšnih, ki »v resnici niso imeli radi revnih, kot so trdili, ampak so sovražili bogate«, takšnih, ki so svojo zamerljivost in sovraštvo res maskirali v socialistično solidarnost, toda, kot zapiše Orwell v istem delu, ki je Petersona odvrnil od socializma, je »opustiti socializem, ker je tako veliko socialistov slabih ljudi, tako absurdno kot ne potovati z vlakom, ker ne marate sprevodnikovega obraza«. To, da zagovarjajo družbeno pravičnost tudi kričave, jezljive, infantilne, nepremišljene, dogmatske, emocionalno nestabilne ali kako drugače vedenjsko ekscesne aktivistke ali aktivisti, ki se znajdejo v vlogi glavne protagonistke popularnega žanra »rekt feminist«, pač ne pomeni, da je bankrotirala sama ideja družbene pravičnosti, enakosti, svobode.
Argumentum ad ressentimentum, s katerim Peterson pri sebi in svojih privržencih »ovrže« socialistična in progresivna prizadevanja in ideje, je vreden prav toliko kot argument zagovornika pedofilije, ki vam oponese, da je motiv vašega nasprotovanja pedofiliji zavidanje in zamera, ker si on, uspešen podjetnik, lahko privošči posiljevati otroke na Tajskem, vi, finančno manj uspešni, pa ne, in da je zaradi tega vaše nasprotovanje neveljavno. Vsak ugovor, da to sploh ni vaša želja, je seveda docela nepomemben, saj se ressentiment vrši (predvsem) na ravni nezavednega.
Apeliranje na motiv je vrsta logične zmote, saj so, kot v študiji Ad Hominem Arguments (1998) zapiše eden najprominentnejših akademikov na področju argumentacije Douglas Walton »individualni motivi avtorja popolnoma irelevantni za določitev logične moči njegovega argumenta, se pravi za določitev, ali določene premise zadostno podpirajo sklep ali ne. Če so premise zadostne, potem je vseeno, kdo jih izreče« in s kakšnim namenom.
Ker v večini primerov ne moremo vedeti, kakšni so skriti motivi drugi ljudi, Peterson uporablja, kot priznava, jungovsko psihologistično spekulacijo: »Če ne moreš razumeti, zakaj je nekdo nekaj naredil, poglej posledice – in povzemi motiv.« Ker so posledica delovanja političnih gibanj na (zmerno) desni, prokapitalistični, konservativno-liberalni strani političnega spektra, kamor se Peterson sam umešča, uničevanje okolja, izkoriščanje tretjega sveta, imperialistične vojne in njihove posledice, milijoni umrlih otrok zaradi pomanjkanja preživitvenih potrebščin in tako dalje, potem je motiv, ki ga je mogoče povzeti iz posledic te politike, ta, da tistim na političnem centru in na desnici ter Petersonu samemu – parafraziram njegove obtožbe levice – ni mar za ljudi, svobodo ali pravičnost, ampak da sovražijo tako posameznika kot človeštvo in ju želijo zasužnjiti ali uničiti. Nadaljnja špekuliranja o skritih motivih Petersona, ki je, kot se mu režeče zareče, »odkril, kako monetizirati bojevnike za družbeno pravičnost«, nas enako verjetno pripeljejo do zaključka, da je to tudi njegov namen in da nasprotuje implementacijam enakosti, zato ker je sam privilegirano neenak in bi z zmanjševanjem premoženjske razlike izgubil velik del svojih privilegijev. A tudi če to drži, to v nobenem smislu ne ovrže njegovih trditev; ovrže jih samo kritični pretres, ki dejansko pokaže, kaj je narobe s trditvami samimi, kateri njegovi argumenti so slabi, šibki, neveljavni, logično zmotni ter zakaj so takšni.
Omen prihajajočega časa
Jordan Peterson zagotovo ni fašist, neonacist, altrightovec ali skrajni desničar, kot mu to očitajo nekateri kritiki, kakor tudi ni »klasični liberalec«, kot zatrjuje sam. Vendar, ko prikazuje in učvrščuje sebe in svoja desno-konservativna stališča za normativno sredino, lažje prikazuje svoje politične nasprotnike – od progresivnih liberalcev pa do demokratičnih socialistov, ki vseskozi delujejo v okvirih parlamentarne demokracije – kot poblaznele skrajnolevičarske mizantropske zagovornike gulagov in političnega preganjanja. Peterson je (to ni zmerljivka niti ni argumentum ad hominem, marveč označitev njegovega političnega prepričanja) konservativec. Je pa tudi karizmatični orator, ki spodbuja k dialogu, a razpečuje s teorijo zarote »kulturnega marksizma«, nasprotnike na levem polu političnega spektra pa demonizira kot morilske in genocidne. Je borec za svobodo govora, čeprav žolčno terja popolno cenzuro nekaterih univerzitetnih programov, odpravo izobraževalnih ustanov in sojenje za izdajo akademskim kolegom, ki po njegovem neomajnem prepričanju vsiljujejo »postmoderno agendo«. Je apologet krščanske religije, a obenem denigrira progresivna gibanja in idejo družbene pravičnosti, ki je v samem jedru krščanskega nauka.
A kar je morda še bolj alarmantno in kaže na kakšnost zahodnega javnega intelektualnega prostora, je neznanska popularnost tega domnevno »najvplivnejšega intelektualca na Zahodu«, ki kmalu, ko izstopi iz svojega disciplinarnega področja, zapade v samozavestno govoričenje in teroretiziranje o rečeh, ki jih le slabo pozna. Fenomen Peterson nam razkriva patološkost zahodne intelektualne kulture; če lahko teorija zarote, ki jo propagira najnestrpnejša politična linija, postane del mainstreama in če te teorije ni mogoče ovreči, saj so edini, ki so za to usposobljeni, zarotniki sami, potem je prišlo do nevarnega razhoda med znanstveno vednostjo in javnim mnenjem. Kritika in inteligenca tako postaneta notranja sovražnika skupnosti, drveči v antiintelektualizem in tiranijo. To pa je grožnja ne le za politično preganjano levico, ampak nič manj za liberalno sredino – ansambel, ki poleg tega, da igra na poroki konservatizma in skrajne desnice, ki vse vzroke globokega družbenega nelagodja vidita v fantomski zarotniški levici, poskrbi tudi za mrtvaško koračnico na pogrebu demokracije.
