Jordan Peterson – Pridigar možatega sebičja (prvi del)

Jordan Peterson, kanadski klinični psiholog, čigar predavanja, govori in diskusije o kulturnih temah dosegajo milijone ogledov na portalu Youtube, je trenutno najbolj razvpit pripadnik »intelektualnega temačnega omrežja«. Nekdaj neznanemu psihologu, ki ga je medmrežje čez noč razpelo med svetovno slavo in notoričnost, stojijo ob strani milijarde predanih oboževalcev, patronov in spletnih komentatorjev, ki ga proglašajo za preroka, genija, heroja, svetnika in titana, za najsrčnejšega borca proti politični korektnosti, neustrašnega branilca svobode govora in »najvplivnejšega intelektualca v Zahodnem svetu«. Čeprav so nekatere oznake zelo pretenciozne, je nekaj gotovo, Jordan Peterson je preveč vpliven oblikovalec javnega mnenja, da bi ga smeli na lahko odmisliti. Nenazadnje mnogi pričajo o osebnih čudežih, kako jim je Jordan Peterson rešil in spremenil življenje, ko jim je v brezdanjo močvaro nihilizma in eksistencialnega obupa spustil odrešilno lestev štiridesetih pravil, ki jo je v takojšnji mednarodni uspešnici obtesal na apostolsko število.

12 pravil za življenje: protistrup za kaos se trži kot psihološki priročnik za samopomoč, a se, onkraj oglaševanega, odkrito spogleduje s filozofskimi, zgodovinskimi, političnimi in religijskimi tematikami. Pravila so načeloma namenjena vsakomur, čigar »duša [je] večno lačna junaštva pristne Biti«. A izstradane duše, na katere implicitno meri in ki so se prepoznale ter pustile nagovoriti, so moški, ki se počutijo osamljeni, razočarani ali izdani v ljubezni, nerazumljeni, nesprejeti, družbeno dislocirani, zaničevani, nenehno zavračani s strani uspešnejših žensk, a ne vedoč, zakaj, zmedeni, izgubljeni v kaosu sodobnega sveta, moralno tavajoči brez pravega smisla v življenju in brez očetovske figure. To prazno mesto zapolni psiholog Peterson, ko z globokim glasom Očeta veli izgubljenim sinovom, naj prevzamejo odgovornost zase, začnejo z majhnimi koraki, pospravijo svojo sobo, naj se znebijo slabe družbe, držijo pokončno, govorijo po resnici, naj si postavijo cilje in upoštevajo podobne življenjske modrosti, ki smo jih že odrasli poslušali od svojih očetov oziroma »očetovskih figur«, to funkcijo pa odlično marsikdaj odlično opravijo tudi naše matere, babice, sestre, prijatelji ali učitelji. Toda Peterson ni toliko učitelj, kolikor je pridigar, in povrhu tega izredno konservativen.

Že bežen pregled avtorjev, na katerih ideje se oslanja, razodeva idejno ogrodje, ki daje slutiti na konzervativno in reakcionarno atmosfero svetovnega nazora. Med deli oziroma pisatelji, ki so poglavitno konstituirali njegov weltanschauung, izstopajo, poleg Svetega pisma, Miltonov Izgubljeni raj, Goethejev Faust, Dantejev Pekel, Dostojevski, Nietzsche, Eliade in Jung. Medtem ko so prvi trije avtorji konsolidirali srednjeveški krščanski mit boja dobrega in zla, so zadnji trije misleci, namenoma ali ne, prispevali v mitski korpus nacizma oziroma fašizma. Peterson, ki so ga nekoč »sanje […] postavile v središče same Biti«, oživlja mit boja kaosa in reda, ki kljub omilitvi z daoistično dialektiko toleriranja nasprotij enoznačno prerašča v boj dobrega in zla.

Kako feminizem uničuje družbeni red?

Kaos predstavljajo Petersonu ženske: »Kaos je mater, izvor, vir, mati«, je »večna ženska«, ženska kot »Narava«, kaos je, ko moški »dobi košarico«, ko razpade njegov zakon, ko izgubi službo. Kaos je neznano. Red je, nasprotno, tisto znano. Red je »Bog Oče, večni sodnik, knjigovodja ter delivec nagrad in kazni.« Red je »raj, . . . primeren za bivanje, kača pa igra vlogo kaosa«. Peterson potisne ženske v nedvomno nehvaležno vlogo v tem pradavnem binarnem sistemu in jih, kakor Bog zapeljivo kačo, prekolne na prekleto življenje: »ženske delajo moške negotove vase že od začetka časa . . . tako, da jih zavračajo« in »sramotijo, če ne prevzemajo odgovornosti«. Ženska, ta nesrečna alegorija kaosa, je »medvedka, povsem predana svojim mladičem, ki vas zaznamuje kot morebitnega plenilca in vas raztrga na kose«.

Peterson podkrepljuje svoje fikcije s sporno jungovsko teorijo arhetipov, po kateri naj bi nam arhetipi, ki se pojavljajo v starih mitih, zgodbah in svetih spisih, govorili nekaj bistvenega o psihološkem razvoju človeštva, natančneje o kolektivnem nezavednem, ki bi se naj dedovalo in bilo skupno vsem pripadnikom človeške vrste. Arhetipi nam, domnevno, torej razodevajo samo človeško naravo.

Ker so v zgodovini kaos pogosto povezovali z ženskostjo (Tiamat, Pandora), red pa z moškostjo (vrhovni bogovi), jungovec meni, da je to zato, ker so moški po osebnosti bližje redu, znanemu, ženske pa so bolj kaotične, nepredvidljive, neznane. Toda zakaj so stare družbe povezovale red z moškostjo, kaos pa z ženskostjo? Peterson se ne vpraša, komu so ženske bolj neznane kakor moški, za koga so bolj nepredvidljive. Ja, za moškega vendar, in v patriarhalnih družbah, kjer je veljala patriarhalna miselnost, kjer so kraljevali moški, je čisto jasno, da bodo miti zvečine izražali patriarhalno pojmovanje sveta. (Prve ideje enakopravnosti moškega in ženske se pojavijo na Zahodu šele v Stari Grčiji, razvijejo pa šele v obdobju poznega razsvetljenstva.)

Peterson naslovi legitimno vprašanje duševnih posledic, ki jih v delokrogih radikalno feminističnega aktivizma utrpijo nedolžni mlajši moški na ameriških, kanadskih in angleških kampusih. Ker mladeniči kot moški »veljajo za privilegirane koristnike patriarhata, se zdijo njihovi dosežki nezasluženi. Kot morebitni pripadniki kulture posilstva so spolno sumljivi. Zaradi svojih ambicij so plenilci planeta. Niso dobrodošli.« Zagotovo je smiselno nasloviti relevantne kritike na teorijo radikalnega feminizma, ki vidi izvir vse družbene nepravičnosti v vseprisotnem in vseprežemajočem patriarhatu, kot tudi na ekstremnejše aspekte, kakršen je SCUM-manifest, ki poziva k »eliminaciji moškega spola«. A Peterson gre v zavračanju feminističnih prizadevanj do točke, da kratko malo zanika, da bi bila družba kakorkoli patriarhalno organizirana in, kar je še bolj nezaslišano, ne le, da to ne velja za sedanjost, ampak da naj tudi v preteklosti ne bi bilo »patriarhalnega zatiranja«. S pretencioznim zamahom »svetlobnega peresa« odpravi pisec priročnika za samopomoč stoletja feministične teorije in neizmerljive volumne socioloških, zgodovinskih, antropoloških in drugih znanstvenih študij in evidenc, ki jasno in obsežno in nedvoumno dokumentirajo obstoj patriarhalnih struktur in razmerij, katerih ostanki so se trdovratno ohranili vse do danes. Avtor namesto tega velikodušno ponudi »alternativno teorijo«, da je bilo »tako imenovano patriarhalno zatiranje bolj nepopoln kolektivni poskus moških in žensk, ki je potekal tisočletja, da bi drug drugega osvobodili pomanjkanja, bolezni in garanja«. Brez skrbi, velikopotezni teoretik podkrepi svojo »alternativno teorijo« tako, da ob newagevski eksegezi starodavnih mitov in biblijskih zgodb prikliče anekdoto o indijskem izumitelju poceni tamponov. Najbrž misli, da je to, da je nekoč neki moški naredil nekaj dobrega za ženske, nekakšen dokaz, da patriarhalno zatiranje ni nikdar obstajalo. Če sprejmemo prepričanje – zame, za sodobno humanistiko in družboslovje bizarno, za številne njegove bralce pač ne –, da patriarhalno zatiranje sploh ne obstaja, potem hitro pridemo do sklepa, da so vsa prizadevanja za enakopravnost žensk nepomembna, škodljiva ali pa kar perniciozna. Za moške … in tudi za ženske, a najbolj za moške, za zavrnjene, negotove, osramočene, seksualno frustrirane mizogine moške, tako imenovane »incele« (neprostovoljne celibaterje), ki se na svojih morilskih pohodih surovo maščujejo nad ženskim spolom, nad Bogom, nad samo »Bitjo«. Da bi preprečil tovrstno nasilje moških nad ženskami in zagotovil red, kanadski psiholog predlaga »vsiljeno monogamijo«, ne meneč se za temeljno človekovo pravico do konsenzualne izbire spolnega partnerja kot tudi za dejstvo, da monogamnost ne preprečuje nasilja nad ženskami.

Jordan Peterson, ki za družbeno neprilagojenost in psihične težave vseh teh ljubezni in seksa izstradanih moških duš krivi dosežke in prizadevanja feminizma, je čuvar patriarhata. Njegov protistrup za kaos je smrtonosen strup za ženske.

Narava brez kulture

Prva večja težava Petersonovega sklepanja, da nam mitski arhetipi razkrivajo nespremenljive lastnosti človeške narave, je ta, da je možno vsako historično dejstvo napraviti za nespremenljivo lastnost človeške narave: suženjstvo, kanibalizem, plemenski spopadi, morjenje premagancev, patricid, infanticid, fizične in spolne zlorabe otrok, posilstva in incest so bili nekdaj vsakodnevna družbena realnost naših prednikov in njihovi miti to resničnost izdatno odslikavajo. Prve strani starogrške kozmogonije in teogonije pripovedujejo o vsem tem: Uran je vsako noč posiljeval Gajo, ji zaplodil otroke in jih s sovraštvom zapiral v njeno drobovje, vse dokler se mu ni uprl sin Kronos, ki je kastriral tiranskega očeta in z osvobojeno sestro Reo spočel nov zarod. Kronos, nič manj krut od svojega predhodnika, je požrl vse svoje otroke razen Zevsa, ki mu je s pomočjo matere in babice uspelo pobegniti. Zevs je prelisičil očeta Kronosa, mu razparal trebuh, nato pa rešil sorojence. S svojo sestro Hero je spočel Olimpijce ter po seriji nadčloveških vojn s starimi in pošastnimi silami kaosa (titanomahija, gigantomahija, tifonomahija) uredil »kozmos«, kar pomeni dobesedno »tisto, kar je urejeno«. In to so zgolj začetki sveta.

Od Prometeja do Filomele, od Evrope do Apolona bomo našli dokaze o najokrutnejših potezah človeške narave. Vendar iz tega ne sledi, da so te poteze nespremenljive, da jih ni mogoče sublimirati ali da jih moramo sprejeti kot naravno danost. Če sta bila pred tisočletji posilstvo in infanticid nekaj precej običajnega (kot je to pri številnih živalskih vrstah, tudi nekaterih primatih), je danes to odklon od norme. Razlog za spremembo in pacifikacijo človeštva pripisujejo sodobne antropološke znanosti človeški kulturi. Družbeno-politična organizacija življenja, predvsem v obliki moderne države, ki ima monopol nad uporabo nasilja, je omejila izvajanje nasilja pri posameznikih, saj je izključevala – tudi iz genskega bazena – pretirano agresivne posameznike. Zato znanstvena študija pod vodstvom evolucijskega psihologa Joséja María Gómeza sklene, da »kultura v ljudeh modulira filogenetsko podedovano smrtonosno nasilje«.

Peterson ne razume vloge in pomena kulture v razvoju človeštva in posameznika, saj zagovarja nekakšen brucovski biološki darvinizem: »Smo čredne živali, tovorna živinčeta,« pogrebno resno zapiše v uvodu in v prvem poglavju izmikaje zaključi priliko o jastogu: »Dominantni samec s svojo pokončno in samozavestno držo ne dobi samo vrhunske nepremičnine in najlažjega dostopa do lovišč. Dobi tudi vsa dekleta. Zato se neprimerljivo splača biti uspešen. Če si jastog. In samec.«

Mravlje in kapitalizem

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je mirmekolog Edward O. Wilson (Sociobiology: The New Synthesis, 1975) utemeljeval, da je človeka in človeško skupnost najbolje razumeti na način, kot obravnavamo druge živalske vrste, še posebej mravlje, biologistično. Disciplina, ki jo je začrtal, se imenuje sociobiologija, ta pa v osnovni in spremenjenih variacijah zatrjuje, da je vso človeško »obnašanje« v celoti ali vsaj v največji meri biološko ali, ožje, genetsko (Richard Dawkins – Sebični gen, 1976) determinirano in posledica naravne selekcije. Danes je sociobiologija ostro kritizirana, saj popolnoma zanemari vlogo kulture in učenja, neustrezno obravnava vse vedenjske značilnosti in lastnosti kot posledice biološke adaptacije ter temelji na nedokazanih spekulativnih hipotezah. Zlasti redukcionistične sociobiološke teorije, ki človeka in njegovo psiho biologizirajo tako, da ga nekritično primerjajo z njemu oddaljenimi živalskimi vrstami (kot Wilson z mravljami), so ovržene, zastarele, neznanstvene.

Pri Petersonu, ne da bi se zavedal »teoretskega nereda«, v katerem je disciplina, katere presežene metode posnema, se na mestu mravelj preprosto pojavijo jastogi, ko nas poljudno prepričuje, kako je človek po naravi hierarhično dominanten: »ljudje imajo radi oblast, tako kot imajo jastogi radi oblast«. Dovolj, z gotovostjo smemo zaključiti, da je reklamni napis na platnici knjige, da »12 pravil za življenje razbija moderne puhle predstave o znanosti … in človeški naravi,« neresničen – prav nasprotno, avtor promovira puhle ideje zastarele sociobiologije in neutemeljene predstave o človeški naravi.

To, da so jastogi dominantni, je povsem nerelevantno za premislek o tem, kakšni smo ljudje, saj nas loči ne le stotine milijonov let biološke evolucije, ki je opremila človeka z razvitimi možgani, psihičnim svetom ter sposobnostmi, ki ne obstajajo nikjer drugje v živalskem kraljestvu, temveč tudi 50.000 let kulturne evolucije. Tudi če sprejmemo, da smo ljudje instinktivno, po naravi nagnjeni k vzpostavljanju dominantnih hierarhij, iz tega nikakor ne sledi, da je prav, da to počnemo, da moramo to početi ali da se ne moremo upreti »barbarskim nagonom«. Kultura (vseskozi govorimo o kulturi v antropološkem smislu) in razvitost človeških možganov nam kot vrsti in kot posamezniku omogočata preseganje naravno danih potencialnosti in snovanje takšnih načinov družbenega življenja, ki ne pristajajo na Petersonovo, kot pravi sam, »surovo načelo neenake distribucije«. Ta izmišljeni zakon, ki bojda »velja povsod, kjer se zahteva ustvarjalna produkcija« in po katerem »zmagovalec pobere vse«, služi avtorju za upravičevanje, da je naravno nujno in zatorej tudi edino prav, da »ima zgornji 1 odstotek toliko bogastva kot spodnjih 50 odstotkov skupaj«. S tem postane njegovo delo neposredna apologetika kapitalizma in njegove bede, ki jo žanjejo »spodnji odstotki« človeštva.

Za Petersona, na katerega je razvidno vplivalo Nietzschejevo sovraštvo do socializma in zavračanje sočutja, smemo reči enako, kot je György Lukács bistrovidno dejal za Nietzschejev zagovor ideje, da je tekmovanje za moč temeljni princip sveta – s tem je zgolj »mitiziral kapitalistično konkurenco«. Da živimo v družbi, katere osnovni princip je brezobzirno tekmovanje med posamezniki (kapitalizem), ne pomeni, da ni možna drugačna organizacija družbe; nenazadnje nam možnosti v zgodovini obstoječe alternative kažejo tudi antropološka spoznanja (cf. David Graeber, Fragmenti anarhistične antropologije). Omeniti pa velja, da je že samo sklicevanje na naravo kot vodnico našega moralnega in političnega delovanja – kar je priljubljena taktika religijskih apologetov od teološke zore naprej – argumentativna zmota. Če namesto jastogov vzamemo mravlje, se da na enak način zagovarjati tudi matriarhalno monarhijo.

Veliki hierarh

Peterson trdi, da narava »ni statična izbiralka«, toda »hierarhija dominantnosti« je »skoraj večni vidik okolja«. Obenem se zaveda, da je »[d]no hierarhije dominantnosti … grozen, nevaren kraj« in da tisti na dnu bolehajo, zbolijo in trpijo bolj ter umirajo prej kot tisti na vrhu hierarhije. Ker je zanj ta hierarhični sistem naravna danost in zato praktično nespremenljiv, ker kulturo reducira na naravo (»Zelo malo stvari je naravnejših kot kultura«), je njegov nasvet mlademu adolescentu, naj preneha z iskanjem krivice v naravi in se, otrdel, povzpne po družbeni lestvici: »Stopite naprej, da prevzamete svoj prostor v hierarhiji dominantnosti in zasedete svoje ozemlje«.

A kaj se zgodi s širšo sliko, če sledimo Petersonovemu nasvetu? Nastopi težava, paradoks pravzaprav, saj vsakdo, ki prevzame svoj prostor v hierarhiji dominantnosti in zasede svoje ozemlje, nujno prevzame prostor in zasede ozemlje nekoga drugega. Če ste zadnji v hierarhično urejeni skupini in se povzpnete iz zadnjega na predzadnje mesto, potem ste tistega pred vami izpodrinili na zadnje mesto. Izboljšali ste položaj zase, a ga poslabšali za nekoga drugega, ki bo, sledeč Petersonovemu predlogu, poskušal storiti enako in tako naprej ad infinitum. A več kot nas bo upoštevalo psihologovo idejo »primernega življenja« – tekmovalnosti, egoizma in vzpenjanja po »hierarhiji dominantnosti« –, bližje bomo ustvaritvi grozljivega »naravnega stanja«, neusmiljeni vojni vsakogar proti vsem, kjer bo, če si sposodimo slavne besede Thomasa Hobbesa, »človekovo življenje samotarsko, revno, grdo, kruto in kratko.« Petersonova uvodoma dana obljuba, »[č]e bomo vsi živeli primerno, bomo kolektivno uspevali«, je tako v najboljšem primeru prazna, v najslabšem pa pogubna, tako za skupnost kot za posameznike in posameznice v njej. Zato je izdaja knjige, ki je v globokem nasprotju z etosom krščanske ljubezni in sočutja, vsekakor zelo nenavadna odločitev za založbo Družina, ki se oglašuje, da »v duhu katoliškega nauka nagovarja vse ljudi dobre volje in gradi svet pravičnosti, medsebojnega razumevanja in spoštovanja.«

Jordan Peterson ni privedel nebrzdanega individualizma do paroksizma, kar bi morda lahko trdili za Ayn Rand in druge zavržene propertarce, ki se navdihujejo pri Murrayu Rothbardu, zagovorniku pravice posameznikov do preprodaje lastnih otrok kot blaga na ekonomskem trgu. Prav tako ni Peterson edini konservativec, ki nasprotuje emancipaciji žensk, tako da zanika obstoj patriarhalnega izkoriščanja. Toda ta karizmatična osebnost ustvarja nekaj hujšega, bolj zavratnega, prerokuje »politični mit«, ki ga sprejemajo lačne množice, sanja veliko pripoved o pritajenem, latentno vselej grozečem propadu Zahoda in ob tem tragično spregleda resnični vzrok duhovnega stradeža, ki spodjeda človeško dušo. Vzrok, za katerega se zakolne, da ga bo uničil, najde tam, kjer ga ni, tam, kjer se edino zarisuje horizont možne rešitve, in tako gasi požar s kerozinom.

 

Lažnim prerokbam, politični mitopoetiki in nevarnostih tega podvzetja bomo namenili razmislek v drugem delu kritike Jordana Petersona, ki bo objavljen naslednji mesec.

  1. Super članek, bravo! nekaj pomislekov. Edward O Wilson nikjer v svojem deluj ne zagovarja, da je človeka "najbolje razumeti na način, kot obravnavamo druge živalske vrste". Njegova ideja je bila, kaj pa če pogledamo na človeka kot bi vesoljci, ki naše kulture ne poznajo, na nas. Prav tako ne trdi da je "vso človeško »obnašanje« v celoti ali vsaj v največji meri biološko ali, ožje, genetsko (Richard Dawkins – Sebični gen, 1976) determinirano" Nisem bral Dawkinsa, sem pa Wilsona.

    Domen Finžgar
    1. Zagovarja pa, da je genetsko pogojenih lastnosti ljudi verjetno več, kot si skušamo priznati. Zaradi te-pseudo znanstvene publikacije, ki je bolj esejistična je doživel kar nekaj kritik, večinoma precej neupravičenih. V resnici gre za precej prelomno delo, ki že v uvodu pove, da je zadnje poglavje ki se bežno dotakne človeštva tu zato, da se zavedamo da smo živali. S knjigo Consillience pa E Wilson zagovarja nujnost povezovanja družbo- in naravoslovja. To v resnici nikoli ni zares uspelo.

      Domen Finžgar
      1. Peterson je pa pač artikuliran šarlatan, ki ga, tako kot večino zares nevarnih stvari preveč hitro podcenimo.

        Domen Finžgar
        1. Mogoče je pa čas, da si priznamo, da smo ljudje drugače sestavljeni, si različno ustvarjamo miselne vzorce in se na drugačne načine soočamo z realnostjo. Sam osebno rad poslušam Petersona, in mi pomaga formirati pogled na svet in interakcijo z okoljem na tak način, da je zame smiselen. Uporabno mi je določene stvari gledati z vidika hierarhij, ker to zame predstavlja uporabno orodje s katerim lahko interaktiram s svojo okolico bolj efektivno kot sicer.

          Domen Grabec
          1. Seveda to ne pomeni, da je vse kar Peterson predava zame smiselno ali da mu je pametno absolutno slediti. Vzamem stvari, katere so zame smiselne, ostale pustim. Dejstvo da Petersonove besede lepo rezonirajo pri določeni skupini ljudi in dosegajo močen odpor pri drugi, meni samo okrepi prepričanje, da smo si med sabo zelo različni. In da enotni način formiranja misli / pogleda na svet ne bo primeren za vsako glavo.

            Domen Grabec
            1. Hmm pomojem je utopija upati, da se bodo liberalno/sredinsko/konzervativno usmerjeni ljudje potrudili razumeti razlike med njimi samimi. Recimo večina liberalcev si hierarhije tolmači kot nekaj zlobnega, kjer je prisoten egoizem, komolčkanje in gazenje po drugih. Medtem, ko sam poslušam Petersona slišim samo, da z pojmom hierarhij razlaga naravo okrog sebe in določene družbene odnose in pojave. In zame je to smiselno, mi pomaga. Razumem pa tudi, da za marsikoga ni. In s tem ni nič narobe.

              Domen Grabec
    2. Domen, najlepša hvala za komentar, tudi pomisleki so zelo dobrodošli.Jaz sem se pri svojem opisu Wilsona, sociobiologije in kritik precej oslanjal na članek Catherine Driscoll na Stanford Encyclopedia of Philosophy (ki mdr. predstavi kritike Goulda in Kitscherja) in na obsežen review ponovne izdaje Wilsonove Sociobiology, ki sta ga napisala Yudell in Desalle.

      Rok Plavčak
      1. Wilson je trdil, zapišeta, da: "sociobiology, the most prominent of these reductionist models, asserted that it would uncover [naprej navajata Wilsona] “the biological basis of all forms of social behavior in all kinds of organisms, including man.” Pomenljiva je tudi njuna opazka, da "One of the pervasive motifs of sociobiology (that has been carried over into the field of evolutionary psychology) is to claim that behaviors and adaptations of animals are “the same” as those in humans. ---

        Rok Plavčak
        1. --- In Sociobiology [gre za Wilsonovo delo], animal social evolution is discussed as a prelude to human social behaviors."

          Rok Plavčak
          1. Prav imate, ko pravite, da Wilson trdi, da naj pogledamo na človeka kot nezemljani, ki ne poznajo naše kulture, vendar (in to v celoti potrjuje mojo trditev, da je zagovarjal, "da je človeka in človeško skupnost najbolje razumeti na način, kot obravnavamo druge živalske vrste, . . . biologistično) pa je to le del resnice, saj je zapisal, da moramo nanje gledati kot "zoologi, ki so prišli z drugega planeta". To je njegov uvodni odstavek v poglavje o človeku kot eni od družbenih živalskih vrsti:

            Rok Plavčak
            1. "Let us now consider man in the free spirit of natural history, as though we were zoologists from another planet completing a catalog of social species on Earth. In this macroscopic view the humanities and social sciences shrink to specialized branches of biology; history, biography, and fiction are the protocols of human ethology; and anthropology and sociology together constitute the sociobiology of a single primate species."

              Rok Plavčak