Poletna kratka zgodba (4.): Pes

Ilustracija: Anja Šlibar

Ona: Nisem prenesla njegovega pogleda. Kako nečloveško je, ko človek govori drugače, kot gleda. Moja si, reče, in gre. Skrbi me zate, in te udari. Ljubim te, konec je. Ves čas te ljubeče oči, ta norost, ki bi hotela svoje življenje žrtvovati zate. In hkrati mehkoba pogleda, ki ima moč ubiti vse, kar gradiš v sebi.

On: Življenje je prebolevanje. Ne iščeš ljudi, obdobij, zgodb, ki jih hočeš preboleti, da se zaveš, da prebolevaš sebe. In sebe se ne da preboleti. Sebe ne moreš zapustiti, požgati mostov in zbežati. Ni razočaranje nad seboj, niti ni želja po večjem. Samo smrt, ki jo nosiš v sebi, postaja večja od življenja, ki ga živiš. 

Ona: Po nekaj mesecih sva se preselila skupaj in potem nama je kupil psa. Nekega večera ga je prinesel, skupaj s skodelico in povodcem. Preplavila me je otroška naivnost. Psa imaš za zmeraj, pes pomeni skupno prihodnost, sem si ponavljala in drgnila mokri smrček in kosmata ušesa. Ne vem, če sem se razveselila psa. Bolj sem se razveselila tistega, kar naj bi pes pomenil.

On: Srečna je bila, ko sem ga pripeljal domov. Hotel sem jo osrečiti. Njeno majhno telo je včasih preplavila sreča, prevelika za njeno bitje, in na njenih hladnih licih je sijalo zadovoljstvo. Res je bilo na njej nekaj božanskega. Ampak z isto močjo, kot jo je lahko pretresala srečnost, jo je požirala tesnoba.

Ona: Včasih mi je postalo tesno v pljučih. Kot bi zakašljala in izbruhala ves zrak. Moje telo se je krčilo in postajalo majhno, vedno manjše, dokler nisem bila drobcena drobtina, ki jo lahko pozoba vsak vrabec. Življenje zunaj mojih misli je postalo brezbarvno, v mislih najglasnejši mir. Komaj sem se predihala čez dan. Pokala sem si prste, cukala sem se za lase.

On: Ni hotela iti k zdravniku. Ko je bila še kot najstnica prvič taka, so ji dali tablete in morala se je veliko pogovarjati o smrti. »Zakaj nočeš več živeti, zakaj bi rada končala svoje življenje,« so jo spraševali, in tako jezna je bila, ko se je spomnila na tisto obdobje. »Zakaj me niso mogli vprašati, kaj je razlog, da bi si želela živeti? Zakaj so me hoteli v življenje prepričati s tem, da so mi govorili o smrti?« me je spraševala. Nisem ji znal odgovorit.

Ona: Ko sem se tako počutila, nisem mogla jokat. Jokala sem zaradi banalnosti, razmetanih oblek in neoprane posode, ampak ne zaradi luknje v glavi in razcefranega telesa. Kot bi mi nekdo ponudil vso srečo tega sveta v obliki steklene gmote, in ko bi jo hotela prijeti in vzeti k sebi, bi mi zdrsnila iz rok in se razbila na tleh. Lahko bi gledala vse lepo, vsak objem, uspeh, veselje, mir, zadovoljstvo, dobro, kako izginja v režah med parketom.

On: Samo ležala je in gledala steno. Včasih je rekla, da se trudi razmišljat. Da ničesar ne čuti, ampak da ve, da me ljubi. Hotela je, da ji pomagam.

Ona: Nisem se znala rešiti. Hotela sem, da me on. 

On: Nekoč sem ji prinesel torto, odrezal sem kos, ga postavil na krožnik in ostalo pustil na pultu. Odnesel sem ji krožnik v posteljo in njene motne oči sem komaj prepoznal. Pa je začela jesti. Več kot teden je nisem videl jesti, zdelo se mi je, kot da je izgubila polovico svoje teže. Zdaj pa je jedla. Ni se smejala, samo ustnice je ob vsakem grižljaju privihala malo navzgor. »Še bi,« je rekla in pustila mi je, da jo poljubim. Šel sem v kuhinjo in torta je ležala na tleh, pomazana po parketu, in mali psiček z ogromnimi očmi je vanjo potiskal svoj gladki jezik.

Ona: Zaslišala sem dretje in cviljenje. Človeško dretje, pasji cvilež. Vedno glasneje je bilo. Zavita v neoprano rjuho sem se naslonila na podboj vrat in v kuhinji na koncu hodnika videla njega, kako mlati mladička. Kako ga brca in kriči: A hočeš, da sva nesrečna, a hočeš, a to hočeš? Nisem imela moči kričat, nisem se mogla premaknit. Vzela sem tablete za glavobol, tri namesto polovice, in spala do naslednjega dne.

On: Ne vem, zakaj sem ga zbrcal. V tisti torti sem videl najino edino upanje. Vse svoje frustracije, vso nesposobnost, da bi bila bolje, da bi ji lahko pomagal, sem zbrcal v tega malega psička. Potem sem ga eno uro držal v rokah in jokal. Ko sem prišel v sobo, je spala. 

Ona: Naslednji dan ga je odpeljal k svoji mami, ničesar mi ni rekel, samo spet mi je prinesel torto. Stal je v kuhinji in jokal. Prišla sem do njega, ga poljubila in mu rekla, da ga sovražim. Da naj spizdi iz mojega življenja, preden mu ga uničim kot svojega. Samo spizdi, spizdi, spizdi. Da ničesar ne more naredit zame. Da je nesposoben. Da propadava skupaj. Vrgla sem torto na tla in jo začela lizat. On pa me je zbrcal. Hotla sem cviliti, pa nisem mogla.

On: Sovražila sva se ravno toliko, kot sva se ljubila. Uničila sva se tako, kot sva se ustvarila. To sliko imam vsak dan živo pred sabo, njena pižama, smetana in nekaj krvavih kapelj. Naslednji dan sem se izselil.

Ona: Arkado mi je razbil. Najbrž sem hotela tako. Potem sem se šla zdravit. Tri mesece sem bila v bolnici, prva dva sem govorila o smrti in jedla tablete, treji mesec sem začela govorit o življenju.

On: Nisva se več srečala. Enkrat sem hotel iti na predstavitev njene knjige, pa sem jo videl pred vhodom knjigarne, kako liže sladoled in se malo nervozno smeji. Obrnil sem se. V knjigi me niti z besedo ni omenila.

Ona: Samo enkrat sem ga videla. Hodil je po drugi strani ceste, z eno roko je držal črnolasko, z drugo povodec in črnega pasjega mladička.

 

Zgodba je bila objavljena v AirBeletrinini poletni čitanki, ki jo lahko najdete na vseh ljubljanskih lokacijah Knjižnice pod krošnjami in vzamete svoj (brezplačni) izvod. Vse zgodbe bodo objavljene tudi na spletu, naslednja, ki jo je napisala Ana Schnabl, že naslednji petek. 

Pretekle zgodbe:

Matjaž Brulc: Trinog

Davorin Lenko: Zgolj nevarni, resnično zajebani ljudje ali Humanitarna akcija

Mirana Likar Bajželj: Bilbao