Poletna kratka zgodba (2.): Zgolj nevarni, resnično zajebani ljudje ali Humanitarna akcija

Ilustracija: Anja Šlibar

Nekoč je živela mlada ženska, ki ni bila še nikdar v življenju zares srečna, niti nesrečna. 

Odraščala je na podeželju, v družbi očeta, matere in starejše sestre. Na svoje otroštvo je imela lepe in nežne, a zelo medle spomine; menila je, da se ji kot otroku pač ni dogajalo nič posebnega, ker če bi se ji, bi si to gotovo zapomnila. Doma ni bilo ne nasilja ne alkoholizma, večere so največkrat preživljali skupaj pred televizorjem. Kot otrok je mlada ženska rada gledala risanke in filme, brala knjige in se žogala. Učitelji so trdili, da je vestna učenka s smislom za jezike, in ko je zaključila osnovno šolo, je imela pred sabo edino logično pot: gimnazijo. Gimnazijo, s tem pa tudi mesto in internat.

Spremembo okolja je sprejela povsem umirjeno, le sprva je še čutila šibko domotožje, ki pa je izginilo po mesecu ali dveh. Kar kmalu je poskusila cigarete in alkohol, pa tudi travo, vendar ji nič od tega ni bilo kaj prida všeč, le včasih, če je šla zvečer ven, je srkala rdeče vino. Čeprav ji okus rdečega vina ni bil všeč, je rekla, da jo prijetno greje, od znotraj, nekje globoko.

Pričeli so jo zanimati fantje; zapletla se je s sošolcem, z njim izgubila nedolžnost, razšla sta se, poiskala si je novega fanta. To je počela, kot je počela vse drugo: mirno, preudarno, brez posebnega pompa ali čustvene vznemirjenosti. Njene romantične zveze so bile večinoma kratke, partnerji, s katerimi se je razšla, pa so o njej pozneje govorili kot o dolgočasni punci, ki se ni branila spolnosti, vendar ni nikoli prevzela pobude.

Po maturi je šla študirat jezike. V študentskem domu je ponovila zgodbo srednje šole. Bila je pridna in mirna, z ljudmi je vzdrževala srednje tople odnose, opravljala različna študentska dela in se zapletala v zaspane in povprečno nekaj mesecev trajajoče romance.

Od dopolnjenega osemnajstega leta naprej je mlada ženska skupaj s sestro odšla vsako poletje za teden ali dva na morje, v prikolico njunih staršev. Tam sta poležavali in plavali, se sončili, le malo govorili. Včasih se je v njiju zvečer pritihotapil dolgčas, ki ga nista mogli pregnati s kartanjem ali sprehodi po ulicah bližnjega mesteca, in takrat sta se nališpali ter odšli v klub ob obali.

Nekega takega večera je k mladi ženski pristopil visok in močan moški, ki jo je na vse načine vabil ven, na sprehod ob morju. Da se bosta lažje pogovarjala. Mlada ženska je s pogledom iskala svojo sestro, a je ni našla, zato je preprosto pokimala in mu sledila ven. Ni bila naivna; dobro je vedela, za kaj gre. Zvedavo si je ogledovala premikanje njegovih mišic in od zmernega razburjenja jo je nežno stiskalo v grlu.

Visoki in mišičasti moški je seveda ni peljal na sprehod. Na parkirišču jo je grobo potisnil na zadnji sedež velikega črnega avtomobila, sam pa sedel na sopotnikovega in izmenjal nekaj hitrih besed z voznikom. Vožnja je bila kratka. Moški za volanom – prav tako krepak in žilav človek – je po nekaj minutah vožnje ugasnil motor sredi borovega gozdička. Ugasnil je luči ter se počasi obrnil k mladi ženski, ki je, smehljaje, kar sedela tam zadaj in čakala, ter ji tiho – čisto, čisto tiho – rekel, da je najebala. 

*

V prikolico se je izmučena in razbolelega telesa vrnila le nekaj po polnoči. Tiho je legla na svoje ležišče ter v hipu zaspala.

Zjutraj jo je zbudila sestra. Opazila je modrice, praske in odrgnine na koži mlade ženske in se je preplašila. Zbudila jo je, jo tolažila, pomilovala in zahtevala, da pove, kaj se je vendar zgodilo z njo. Mlada ženska je bila najprej tiho, vdala pa se je šele, ko ji je sestra zagrozila s policijo. Potem ji je na kratko opisala dogodke pretekle noči.

Vzkliki o posilstvu so obviseli v zraku. Mlada ženska je dolgo topo – celo razočarano – gledala svojo sestro, nato pa prav skromno šepnila, da je posilstvo verjetno pač stvar perspektive.

Dan je preždela na ležalniku pred prikolico, se nastavljala sončnim žarkom in poslušala svoje odrevenelo telo. Žarela je. Počutila se je živo in polno, in bolj kot je razmišljala o dogodku, večja in bolj gosta toplota jo je prevevala. Vse življenje se je držala pravil in norm, predpisanih poti, zdaj pa se je nekaj zgodilo. Nekaj, kar jo je vrglo iz omotice, neodločenosti in pasivnosti v žareč, čuteč in živ svet. Ta drzen občutek ji je bil všeč, zato se mlada ženska po noči v borovem gozdičku ni čutila oskrunjene. Globoko v sebi je zaznavala pristen in še nikdar doživet mir – pravzaprav spokoj –, resnično in kruto toploto pripadnosti, osredotočenost, celo smoter; tam v njenih globinah so se zaredile ideje in občutja, ki so preganjala njeno povprečnost in nezanimivost, njeno akutno nezainteresiranost za svet okoli nje. 

Cel dan je premišljevala o naravi teh občutenj. Bila je prepričana, da jih je moč izraziti s povsem preprostimi besedami. In res; zvečer, ko je že ležala na svoji vzmetnici in ko je živo čutila, kako tista redka toplota v njej počasi pojenjuje in odteka iz nje, jo je presunil izraz, ki ga je iskala. Po licu ji je spolzelo nekaj vročih – srečnih, a tudi grenkih – solz: počutila se je namreč, kot bi bila noseča.

Še malo.

Čisto malo. 

Samo še toliko noseča. 

Nato – popolnoma nič več. 

Kmalu je zajokala zares. Dolgo in obupano je hlipala v noč. Skromno si je želela samo še malo več časa. Hlastala je za njim v temo, vase, v vse smeri, ki jih je dosegel njen obupani um, a ploda, po katerem je tako hrepenela, ni zmogla (ali znala) zadržati v sebi.

Ko je splavila in ostala brez solz ter diha, je preprosto obležala. Čisto sama, pridno tiha in uresničujoče neizpovedana, sredi goste poletne teme.In vedela je, da v duši ne bo več čutila spokoja, zgolj mir, rane njenega telesa se bodo zacelile, nikdar več ne bo tako krvavo živa. Spet bo postala nevarna sebi, predvsem pa ljudem okoli nje.

 

Zgodba je bila objavljena v AirBeletrinini poletni čitanki, ki jo lahko najdete na vseh ljubljanskih lokacijah Knjižnice pod krošnjami in vzamete svoj (brezplačni) izvod. Vse zgodbe bodo objavljene tudi na spletu, naslednja, ki jo je napisala Mirana Likar Bajželj, že naslednji petek. 

Pretekle zgodbe:
Matjaž Brulc: Trinog

Vida Vončina je vzljubil/a ta prispevek.