AirBeletrina - Naredite Ameriko spet obvladljivo (4.): Nowhere Man
Refleksija 26. 10. 2016

Naredite Ameriko spet obvladljivo (4.): Nowhere Man

Saša Hemon (foto: K. P.)

»Ko me vprašajo »Kaj si?« Sem pogosto v skušnjavi, da bi ponosno odgovoril: »Pisatelj.« A to redko rečem, ne samo zato, ker je nastopaško bedasto, temveč tudi zato, ker je nenatančno – pisatelja se počutim samo v času pisanja. Rad bi dodal še, da nisem nič, razen prepleta neodgovorljivih vprašanj, odblesk drugih. Rad bi rekel, da je morda še prezgodaj, da bi dalo zares oceniti.«
Aleksandar Hemon, Knjiga mojih življenj

Nekega hladnega jesenskega jutra se v Chicagu, metropoli, h kateri gravitira vsa provinca srednjega zahoda, sestanem z Aleksandrom Hemonom – ameriškim Bosancem, ki mu je med vsemi snažilkami, avtoprevozniki in intelektualci v nastajanju, ki jih sta jih vojna in gon za boljšim življenjem pregnala čez Atlantik, uspel veliki met na ameriškem literarnem trgu.

Ko omenim, da se v akademskem svetu o izgnanstvu pogosto govori kot o privilegiranem položaju za razglabljanje o identitetnih rečeh, najprej pove, da o sebi ni nikoli razmišljal kot o izgnancu. Izgnancu po definiciji ni dovoljeno, da bi se vrinil. Celo filozofskim izgnancem, kakršna sta bila Eliot ali Joyce, se je zdelo, da se ne morejo vrniti, ker so prerasli svoje domače koncepte. On, pove, pa se lahko vrne kadarkoli. In se vrača. Njegova družina še vedno razpolaga s stanovanjem v Sarajevu, nanj ga še vedno vežejo prijateljske vezi, še vedno objavlja v bosanskih medijih. In to, pove, je njegov privilegij. Delovati v dveh prostorih hkrati. Solženicin, na primer, ne samo da ni mogel živeti in delovati v Sovjetski zvezi, iz nje je bil konceptualno iztrgan. Zanj je bila to fantazijska pokrajina brez človeške resničnosti. Izgnanec je obsojen na en domicil. Sam pa prebiva v dveh.

Ko ga vprašam, ali to pomeni, da o sebi razmišlja kot o transnacionalnem subjektu, me obvesti, da je s teoretskimi koncepti, kot je transnacionalnost, vedno križ, ker se jih da tolmačiti na tisoč različnih načinov. Seveda gre lahko v naključni londonski klub in zaigra kozmopolita in seveda je transnacionalen v smislu, da obvladuje mrežo znanstev z drugimi razseljenci, kakršen je sam. Po drugi strani pa je obtičal tu, s svojim ameriškim potnim listom, obsojen na Trumpa. In ne more reči, da ga ameriška politika ne zadeva, ker je tako ali tako transnacionalen. In ne, nič patriotskega ni na njem, nobena zastava ne prikliče solza na njegove oči, do nacionalističnih ritualov, tako bosanskih kot ameriških, ne čuti drugega kot odpor, hkrati pa o sebi nikdar ni razmišljal kot o mednarodnem pisatelju. Transnacionalen je samo v tem, da ni dovolj nacionalen, v resnici pa nikdar ni presegel ali hotel preseči koncepta naroda. Ve, kako lahko pripadnost človeka omeji, hkrati pa je v vse skupnosti, ki jim je kdaj pripadal, dovolj pogreznjen, da ne more reči – jebite se, ne zanimate me.

Še vedno se spomni, kako je nekega dne na poti na konferenco o pisateljih in izgnanstvu, ki jo je v Sarajevu organiziral Francoski inštitut, srečal svojega pisateljskega soborca Nenada Veličkoviča, ki se na vse zgodaj zjutraj postavil v vrsto pred nemško ambasado v pričakovanju vize, ki jo je potreboval za obisk knjižnega sejma. Ko je prišel na konferenco, je ravno ujel neko francosko pisateljico, ki je svoj ekspoze začenjala z besedami: »Vsakič, ko pričnem s pisanjem romana, se počutim kot izgnanka,« in na oči mu je padla trda tema. Gotovo se je veselila poetične moči metafore, ki se je pravkar domislila, ampak lepo vas prosim. Morda lahko take reči pripovedujete Francozom – v mestu, kjer ljudje na mrazu dolge dni čakajo na svojo priložnost za vizo, pa vse skupaj dobi grenak priokus.

Hemon, ki o sebi govori kot o patološko dvojezičnem človeku, pravi, da se v nobenem od jezikov, v katerih živi, ne počuti pametnejšega. Angleščina, v kateri se je šolal, mu daje na razpolago besedišče, v katerem lahko zaigra intelektualca, medtem ko mu bosanščina te potuhe ne daje. A le besede so tiste, ki se spreminjajo. Misli ostajajo enake. »Ampak naj ti povem nekaj, kar sodi v domeno psihopatologije,« reče. »Ko se pogovarjam s samim sabo, oponašam jezik, v katerem so govorili na enem od Sarajevskih radijskih programov, ko sem bil otrok. Blizu je dialektu, v katerem govorim v resnici, a mu ni enak. In ne zvenim posebej pametno. Ne vem, zakaj to počnem, a predstavljam si, da ustvarjam zvočno okolje, ki poskuša predstavljati mojo preteklost.«

Vprašam ga, ali je za prišleka, ki se poskuša prebiti na ameriškem literarnem trgu, talent dovolj ali se od njega pričakuje, da bo prispeval še kaj drugega. Ne ve. Nikdar ni poskušal načrtovati svoje literarne kariere, kar se je zgodilo, je nekako izraslo iz njegovega dela. In delo je tisto, s čimer se obsedeno ukvarja. »Kot bi gradil katedralo iz zobotrebcev, je,« reče. Ve pa, da kot na vsakega pisatelja, tudi nanj industrija polaga pričakovanja, ki jih konflikten, kakršen je, že vse svoje življenje sabotira. Z zobotrebci, ki jih na koncu večina, razen morda kakšnega zablodelega podiplomskega študenta, nikdar ne bo opazila. In ne, nikdar ga ni zamikalo, da bi odigral domorodca pred gručo antropologov, da bi se bolje prodal. Nikoli si ni hote prizadeval, da bi ustregel.

Goji fantazmatsko iluzijo doma? Več kot eno, pove. Ljudje smo nagnjeni k zbiranju mitologij, ki jih vežemo na prostore, ker se radi lokaliziramo. »Običajno ne citiram samega sebe,« reče napol v šali, »ampak v Projektu Lazar sem napisal, da je dom ta, kjer opazijo tvojo odsotnost.« To seveda pomeni, doda, da je dom vedno tam, kjer te ni.

»Sarajevo je edini kraj, kjer mi ni treba razlagati samega sebe. Nihče me ne vpraša, kdo sem, od kod sem. Tu pa se vedno tolmačim. V nekem trenutku sem si začel izmišljevati države svojega porekla. Luksemburg se je dobro obnesel, ker vsi vedo, kje je, a nihče še nikoli ni bil tam.«

Hkrati pa dom sestavljajo tudi prakse preživetja, vsakdan, v katerem je treba izvesti rutino: »Chicago je moj dom, ker se tu zbujam, ker so tu ljudje, ki jih imam rad, ker je tu moj brivec, moj bar in moja trgovina. A da bi vse te stvari delovale kot dom, jih moram prirediti v zgodbo. Ljudje in kraji morajo biti organizirani v naracijo. V Sarajevu je bilo to izgotovljeno, ker sem se vanj rodil, a vojna je to zgodbo razbila.« In nato, kot bi ves ta čas govoril samo zato, da bi se njegove misli izoblikovale v zaključek, reče:

»Dom je pripoved, v kateri si glavni junak.«

Zato ga vprašam, kako je vedel, kdaj je udomačil Chicago.

»Moj najboljši prijatelj, ki je v Sarajevu živel čez cesto od mene, nekaj časa hodil z mojo sestro in v mestu preživel obleganje, je leta 1997 prišel na obisk. Ko sva hodila po ulicah in sem mu razlagal o mestu, sem ugotovil, da je Chicago postal kraj, o katerem lahko pripovedujem zgodbe.« Sliši se, rečem, kot da mesto lahko udomačimo šele, ko vanj potegnemo koščke svojih prejšnjih življenj.

»Seveda,« odgovori. »Tako kot je vsak zakon v nekem smislu zakon tvojih staršev. Tako konceptualiziramo stvari. Jaz sem življenje v mestu konceptualiziral na primeru Sarajeva. Tam sem se učil, kako se povezovati z ljudmi, kako osmisliti javni prostor. In po tem modelu sem upognil tudi Chicago, moral sem uporabiti iste koncepte. Vedel sem: če hočem živeti v mestu, bom potreboval brivca, mesarja, bife in nogometno moštvo. Tako verjetno delujemo vsi, razen če se nam zgodi velika osebna katastrofa in se nekega dne zbudimo brez spomina. Rad imam Chicago, a ne tako, kot imam rad Sarajevo. Nanj me ne veže ista nostalgija. Zelo malo stvari je ostalo, ki bi jih tu lahko storil prvič, Sarajevo pa je, od prvega pretepa do prvega poljuba, z njimi zasuto. Ampak središče moje socialne mreže je zdaj tu. Če bi se ponovno preselil, bi jo moral spet začeti vesti od začetka. In tu, nenazadnje, ni tako slabo.«

V ZDA je prišel kot velik ljubitelj ameriške kulture. Od tod do »in tu, nenazadnje, ni tako slabo« se zdi razmeroma daleč. Kaj se je spremenilo?

»Rad sem imel dele ameriške kulture,« reče, »in nekatere dele imam še vedno rad.« A ni šlo samo za ameriško kulturo, spremenil se je njegov odnos do kulture nasploh.

»Ko sem se preselil, sem še vedno verjel, da je kultura osvobojeno ozemlje, kamor se lahko zatečemo pred zgodovino, idioti in fašisti in da vsi ti ljudje, ki to ozemlje naseljujemo, po definiciji delimo to prepričanje. Da ne moreš biti fašist, če bereš Shakespeara in poslušaš Talking Heads. Pa poglej zdaj, polovica Dylanovih oboževalcev podpira Trumpa. Bil sem v svojih dvajsetih in verjel sem, da si lahko izbojujemo avtonomno cono in jo branimo od znotraj. Z vsem srcem sem bil pripravljen ljubiti New York, pa se je izkazalo, da ga v resnici sovražim. Delno prav zato, ker se pretvarja, da je kozmopolitski Jeruzalem kulture, v resnici pa je tako provincialen. CBGB, vsi klubi, za katere sem verjel, da predstavljajo možnost subverzije, so me razočarali. Izgubil sem trenutek. In vsa alternativna kultura je bila bodisi umorjena ali pa se je skorporativizirala.«

Vem, da sovraži izpovedi. Ampak kaj ga potem gnalo, da je izdal zbirko avtobiografskih esejev?

»Ne vem, če veš, ampak bosanščina ne razlikuje med tem, čemur Američani rečejo »fiction« in »non-fiction«. Vse to je za nas zgolj pripovedništvo. Nikoli nisem razločeval med zgodbami in resničnih zgodb nikdar nisem pripovedoval kot poročevalec. Vsakič, kadar grem k zdravniku in me vpraša nekaj profanega, kot na primer, ali jem rdeče meso, mu razložim dolgo, zamotano pripoved o svojem odnosu z mesninami. Pripovedovanje je epistemološka kategorija, ki dovoli resnici, da vznikne znotraj nje. Novinarji vedo, da je v Siriji vojna in da Trump na žalost zares obstaja in poročajo o razvoju dogajanja. Jaz pa s pomočjo pripovedi poskušam spraviti v red vednost, tudi vednost o samem sebi.«

In pripovedovanje – se mu zdi, da je vezano na travmo? Se gremo umetnost zato, da bi poskušali zgladiti tisto, kar je življenje porušilo v svoji brezbrižnosti?

»Ker nimam dovolj psihoanalitičnih znanj, zgolj ugibam, ampak bolj ko opazujem razvoj jezika pri otrocih, bolj se mi zdi, da pripovedništvo izvira iz travme samospoznanja. Otroci spregovorijo že prej, a pri štirih, petih letih, ko ugotovijo, da so osebe, začnejo pripovedovati zgodbe. Ko človek doživi travmatično izkušnjo, njegov svet razpade na prej in potem. Ne glede na to, ali ti je vojna razdejala življenje, ali ti je trumpist na ulici razbil gobec. Ta trenutek zdaj obstaja kot točka in vse svoje življenje boš za vedno meril glede nanjo. V tvoji pripovedi je prišlo do zloma. Vsi smo pisci in uredniki svojih življenj in vsakič, ko nas kdo vpraša, kdo smo, mu odgovorimo z zgodbo. To je edini način, na katerega se lahko razložimo. In travma to zgodbo prelomi. Svet nenadoma izgubi svojo trdnost. In to človeka zmede. Da bi si povrnili izgubljeno celovitost, moramo poseči po novih narativnih operacijah. Svojo zgodbo moramo predelati tako, da bo travma spadala vanjo. Spomnim se projekta, ki ga je v devetdesetih vodil oddelek za psihologijo ene od čikaških univerz, ki naj bi bosanskim beguncem pomagal s terapijo skozi pričevanja. Osnovan je bil na zavedanju, da travma človeka osami. Nemogoče postane zaupati komurkoli, ki ne deli tvoje izkušnje, da bo razumel, o čem pripoveduješ. Posiljene ženske in moški, ki so pobegnili iz taborišč, so prihajali sem s tem prepričanjem in potem v neskončnost pripovedovali svoje zgodbe drug drugemu. In se zataknili v neskončen krog reproduciranja travme. Iz tovrstnega razmišljanja se hranijo nacionalizmi. S projektom pričevanj so hoteli ta krog prekiniti: ljudi so hoteli pripraviti do tega, da bi svojo zgodbo povedali zunaj svoje izkušnje, da bi se obrnili navzven. In na tem konceptu temelji vsa književnost. Na neki točki moraš predpostaviti, da bo nekdo, ne glede na to, kako zapletena je tvoja zgodba, sposoben razumeti, kaj čutiš, o čem razmišljaš, kaj je tvoje bistvo.«

Ko se poslavljava, ugotovim, da je na naivni tapiseriji, ki visi nad njegovo glavo, z drobnimi črkami že ves čas pisalo: Life is what happens while you are busy making other plans.

 

Katja Perat, članica AirBeletrininega uredništva, se je avgusta 2016 preselila v Ameriko, kjer je dobila štipendijo za doktorat iz primerjalne književnosti. Dvakrat na mesec vas bo seznanjala s svojim življenjem v deželi svobodnih.

Prejšnji teksti:

Naredite Ameriko spet obvladljivo (1.): Kako bogat moraš biti, da ne bi bil več reven
Naredite Ameriko spet obvladljivo (2.): Ljubezen je zlo
Naredite Ameriko spet obvladljivo (3.): Everybody sucks 2016