AirBeletrina - Naredite Ameriko spet obvladljivo (3.): Everybody sucks 2016
Kolumna 12. 10. 2016

Naredite Ameriko spet obvladljivo (3.): Everybody sucks 2016

»Seveda, tudi kmetje so med njimi. Vse imajo – delavce in zdravnike in kmete in učitelje, kot mi.« Raje sem zamolčal preostanek tistega, o čemer sem razmišljal: da se prav tako kot mi tudi oni rojevajo in umirajo in na svoji poti od zibke do truge sanjajo sanje, od katerih se nekatere uresničijo in so nekatere zatrte; da se bojijo neznanega, iščejo ljubezen in najdejo udobje pri ženah in otrocih; da so nekateri močni in nekateri šibki, da je nekaterim življenje dalo več, kot so si zaslužili, in drugim to odreklo.«
Obdobje selitev na sever, Tayeb Salih

 

Foto: K. P.

»Sta Nemca?« vpraša voznik avtobusa, ki se je odločil za čikpavzo. Vsak zase in vsak v skladu s svojo domovino moj prijatelj prikima, jaz pa odkimam. Nihče ne vpraša, čemu bi se dva Nemca med seboj sporazumevala v angleščini. »Moja mama je Nemka, oče pa Poljak. In kaj si kaj mislita o Trumpu? Jaz sem velik simpatizer.« Opazim, da se na njegovem ušesu svetlika uhan v obliki železnega križca. Ga nič ne moti Trumpova ksenofobna politika, glede na to da sta njegova starša priseljenca, vprašam. »Tudi Mehika gradi zid na svoji južni meji, pa to nikogar ne moti,« reče suvereno. »Mimogrede, moja žena je Mehičanka.« »Trumpova pa Slovenka,« dodam k zmedi. »Ja, ampak je huda.« Zaključi, pomaha, pomendra čik in nadaljuje z delovnikom. Avtobus, edini snovni dokaz, da vse skupaj niso bile le blodne sanje, počasi izginja v prometu St Louisa. Svet se, vsem svojim paradoksom navkljub, začuda ne sesede sam vase.

Mesto praznin

Nekaj dni kasneje v podzemnem baru, ki imitira prohibicijske speakeaseye, srečamo prijateljevega znanca, ki se po devetindvajsetih letih življenja pri svojih starših in desetih letih od svoje prve zaposlitve v klicnem centru končno seli na svoje. Do dela, pove, človek še nekako pride, do takega, ki bi zadoščalo za preživetje, pa stežka. In davki, doda, so neverjetno visoki. Američani, pogosto slišim, sovražijo davke. In prav imajo. Z razdalje je namreč skoraj nemogoče razumeti, čemu jih pravzaprav plačujejo in čemu jih plačujejo dvojno – zvezni državi in državi posebej. Za razrite ceste? Za šole in zdravstvena zavarovanja, v imenu katerih bodo prisiljeni jemati nezapopadljiva posojila in prodajati še neodplačane nepremičnine? In – še bolj zanimivo – zakaj bodo vedno znova pripravljeni voliti politike, ki menijo, da bi bilo pričakovati kaj več v zameno za izplačan denar nevarno drsenje v pekel komunizma? Saj veš, reče moj sogovornik. Ker bodo ljudje vedno rajši glasovali za to, da bo imel nekdo drug manj pravic, kot zato, da bi jih imeli sami več. Saj vem, odgovorim. Pa res vem?

V Downtownu smo, v nekdanjem finančnem središču mesta, ki ga je kapital, ko je v drugi polovici dvajsetega stoletja zapuščal St Louis, pustil za sabo kot kača pusti odmrlo kožo. Bivši blišč: visoke palače z ornamentiranimi fasadami, prazne. Stanovanja menda neverjetno poceni, a nihče ne pride, ker tu ni nikogar. Ker se je življenje razlilo po predmestjih nizkih enodružinskih hiš, urbane četrti pa prepustilo prerijskemu vetru, ki s pregovorno otožnostjo zavija okrog vogalov.

St Louis je mesto praznin. Mesto, sredi katerega, še preden bi se iz centralnih predelov spustilo v predmestja, rastejo gozdovi, ki so zarasli nekdaj poseljena področja. Na primer tisti, ki je nadomestil propadel eksperiment z javnim stanovanjskim programiranjem Pruitt-Igoe, ki smo ga lahko videli pasti v Koyaanisqatsiju. Pruitt-Igoe, kompleks stolpnic, je bil zasnovan kot nadomestek revnim delavskim soseskam, kot darilo proletariatu za to, da bi lahko zaživel v človeku podobnih razmerah in s svojim propadom ne bi več blatil ugleda civiliziranemu mestu. A se ni izšlo. Sredstev za vzdrževanje, ki bi morala dotekati iz najemnin, je bilo zaradi množičnih selitev belskega prebivalstva v predmestja iz leta v leto manj, zato je kompleks postopno propadal. Kdor se je lahko, se je izselil in prazna, zapuščena stanovanja z razbitimi stekli so se prelevila v dilerske brloge, ki so z sabo potegnili kriminal. Pruitt-Igoe je postal škrbina. Mesto je dalo prvo stavbo minirati 16. marca 1972, slabih šestnajst let po otvoritvi. Nekaj milosti je v tem, da je arhitekt Minoru Yamasaki, avtor projekta, umrl leta 1986, dovolj zgodaj, da mu je zgodovina prihranila pogled na to, kako se je v podobi dvojčkov njujorškega Svetovnega trgovinskega centra še ena njegovih zamisli sesula v prah.

Dlje kot ga spoznavam, bolj jasno postaja, da je St Louis mesto, ki premore lepoto stvari, za katere se nihče ne zanima. Nekoč eno najvplivnejših mest po industrijskem zlomu ni bilo dovolj spektakularno, da bi okrog sebe zbralo avro vnaprej izgotovljenih opisov. Prisili te, da greš vanj in ga poskušaš raztolmačiti na lastno pest. A včasih se vprašam, ali v to sili samo mene. V svoji revščini rojeva jezo, ki bi skoraj po pravilu morala porajati družbena gibanja, a zaradi meja, ki jih zarisujejo ograje, sveže pogozdena območja in segregacija, ostaja intimna.

»Ta terasa je strateško načrtovana,« reče moj prijatelj z odločnostjo človeka, ki je že nekaj spil. »Postavljena je tako, da z nje vidiš samo tiste dele mesta, ki ne motijo turistov.« Lok, park, stolpnice finančnega središča, nekaj dobro stoječih soseščin. Terasa, na kateri stojimo, je del hotela Moonrise v lasti Joa Edwardsa, človeka, ki je osebno gentrificiral del Delmarja – nekoč črnski geto, danes hipsterski kvart, ki se s posiljeno samozavestjo, ki jo Ljubljančani vse predobro poznamo, trži kot »najbolj kul ulica v Ameriki«. Ko v belem terencu zapustimo bife in se odpravimo neznani zabavi naproti, ugotavljam, kako počasi in s kakšno negotovostjo poskušam mestu, v katero sem se naselila, nadeti obris smisla. Skozi prazne ulice, pogreznjene v mrak, ki z ničemer ne dajejo slutiti, da so del velemesta, se vozimo trije črnci, en Kolumbijec in ena Vzhodnoevropejka, sami čefurji. Fantje pohajo in parlamentirajo o tem, kakšen kralj da je Kanye West, jaz pa strmim skozi okno v hiše, ki drsijo mimo, in razmišljam, ali bo to, da nobenemu od nas ni dano pozabiti, kaj smo, iz nas naredilo kaj boljše ljudi, ali je vse skupaj zavoženo vnaprej.

Cirkus je prišel v mesto!

In potem v naše mesto kot cirkus priroma predsedniška debata. Ulice zasedejo čudaki, na vogal Delmarja nekdo nalepi rjuho z napisom #rememberingtrump in napis Trump, sestavljen iz nagrobnih vencev. V pogrebnem duhu pod njegovo vznožje položi par sveč z motivom device Marije. Star suh črnec prodaja značke, ki sporočajo »Everybody sucks 2016« za vse, ki se bodo v imenu lepote svojih duš odrekli svojim glasovom. Debato gosti naša univerza. Študentje, ki bi radi prisostvovali zgodovinskemu trenutku, lahko vstopnice zadenejo na loteriji. Večina, z mano vred, ostane brez in v zameno dobi nekaj sendvičev z lososom, pivo in razgled na stojnice medijskih hiš, raztresene po kampusu.

Uvodni nagovor pripade predsedniku študentov, štiriindvajsetletnemu Kennethu Sngu iz Singapurja, ki nima volile pravice, ima pa mnenje. »Amerika je bila ustanovljena na veličastni obljubi,« pove. Na obljubi, da bo postala ljudska oblast, namenjena ljudem. Svetel zgled demokracije, za katerega se še danes rada trži.

Medtem opazujem, kako Hillary Clintom izvaja svoj damski liberalizem z materinskim pridihom in Donald Trump zagotavlja, da spolno nasilje nad ženskami ni nič v primerjavi z ISIS, in razmišljam o tem, kaj s to obljubo demokracije početi v mestu, kot je St Louis. Spomnim se znanca, ki na svoji poti v slavo pred nekaj tedni obiskal svoje bosanske sorodnike v južnih predmestjih in poročal o tem, kako zakopani v delo komaj vidijo drug drugega in nikdar ne zapustijo svoje četrti, prepričani, da se na drugi strani mesta brezdelni črnci, ki živijo od socialne podpore, streljajo med sabo. Medtem ko Američani spremljajo debato, kot bi gledali nogomet, in parlamentirajo o tem, komu je uspelo bolj učinkovito izločiti nasprotnika, razmišljam o tem, kaj vsem tem depriviligiranim ljudem onemogoča, da bi se zazrli drug v drugega in ugotovili, kako podobni so si v resnici. Kako podobne so si njihove skrbi in njihova pričakovanja in kaj vse bi lahko dosegli, če bi le zmogli stopiti skupaj. Če bi, vsaj včasih, demokracijo, ki jo tako radi izvažajo, preizkusili doma. In bi razen mene, turistke, še kdo, ki mu je od rojstva do smrti sojeno živeti v tem mestu, poskušal spregledati ograje, sveže pogozdena območja in segregacijo in se znajti iz oči v oči s sočlovekom.

 

Katja Perat, članica AirBeletrininega uredništva, se je avgusta 2016 preselila v Ameriko, kjer je dobila štipendijo za doktorat iz primerjalne književnosti. Dvakrat na mesec vas bo seznanjala s svojim življenjem v deželi svobodnih.