Objavljamo besedilo, ki je nastalo kot odgovor na članek Sočutje čisto navadnega buržuja AirBeletrininega urednika Aljoše Harlamova.
Presenetljivo begajoče je, da nekateri sploh nimajo težav z večnim vprašanjem »kako začeti«. Če pri pisanju upoštevamo logična načela sklepanja, potem začetek vedno v veliki meri vpliva na razplet. Začetka tako ne moremo zanemariti. In četudi prenesemo poudarek na razmislek o samih logičnih načelih, torej na metodo sklepanja, smo še vedno znotraj problematike začenjanja, saj arbitrarnost vsebinskega začenjanja pomeni nearbitrarnost formalnega začenjanja – vsaj tako recimo Hegel.
Ampak aktualni zgodovinski duh se zdi daleč od Hegla, tako kot je problem začenjanja za nekatere daleč stran. – Za koga? – Če Hegel in problematika začenjanja nosita neko avro objektivnosti, pa v postmoderni dobi tega ni. – Za postmoderne. – Ampak pustimo postmoderno dobo in prazni govor o njej. Zanimajo nas tisti, ki nimajo problema začeti, ki nimajo problema s »kako začeti« – tisti, ki so oni sami, tisti, ki začenjajo iz samih sebe. Subjektivisti, ki vedno začenjajo iz sebe: »jaz« in »jaz« in »jaz« – če ni intence po objektivnosti, zakaj bi potem sledili rigidnim načelom sklepanja in zakaj bi se potemtakem brigali za začetek? »Jaz« je vedno že tu, da z njim začnemo.
Na nek način imajo prav: nekaj najbolj dolgočasnega in religioznega je na tem, da ima vsak začetek v sebi prisotno odsotnost konca, ki se na koncu razvoja razvije v svojo dovršeno obliko. Zato je treba razločiti subjektivizem – ni vsak, ki piše o sebi in iz sebe, že kar Nietzsche, Nietzsche, ki je Napoleon, Nietzsche, ki je grof Robilant … Če hočemo vedeti, zakaj ni vsak Nietzsche, moramo vedeti, kako je nekdo Nietzsche: ko v »opojnosti ozdravljenja« veselo vzklikne: »zakaj pišem tako dobre knjige!«. Od česa je Nietzsche ozdravel? Od svoje lastne bolezni, od samega sebe – od svoje lástnosti, za heideggerjance –, od slabega večnega vračanja, ki vrača samo samega sebe. Tako ko Nietzsche postaja on sam, zgublja sebe samega – svojo lastno individualnost, če hočete – in v tem procesu »piše tako dobre knjige«. Vprašanje je torej, kje končamo.
Ena najhujših bolezni, ali bolje telesni afekt, ki vzdržuje stanje bolezni, je za Nietzscheja empatija, sočutje, doživljanje Drugega, ali drugače reaktivna sila resentimenta bolnih – saj veste, takrat ko skušate osmisliti tisti občutek distance, tujstva, ali pa ko skušajo buržuji doživeti stisko (dickensovskih) »malih ljudi«. Problem ni v tem, da tovrstna (re)aktivnost izhaja iz sebe in se usmeri v Drugega, problem, kot smo rekli, ni toliko v začetku kot v koncu. Problem je torej v tem, da ko gre izven sebe v Drugega, gre nadalje nazaj vase in drugega reducira nase ali na svoje enostavno nasprotje (veliki buržuji in mali ljudje recimo), kar je konec koncev isto, saj gre za njemu lastno nasprotje: drugi kot drugi (prvemu) jazu in jaza, zato drugost drugega nikakor ne preprečuje prvemu jazu univerzalizacije – dejansko je prav njegovo sredstvo. Zato lahko taisti jaz istočasno trdi, da doživlja Drugega in ob tem ohranja lastno in tudi njemu nasprotno identiteto. Temu jazu in njegovi (samo)podobi se tako nikoli nič ne zgodi, večno se večnemu jazu prek njegovega drugega vrača on sam. Zato tudi nikoli ne more vzklikniti »zakaj pišem tako dobre knjige«, pač pa »zakaj je Drugi tako ubogi«.
Dejansko gre za dve povsem različni strani, čeprav se zdita obe »subjektivistični«: sočutni jaz, ki sebe širi v Druge, in iz perspektive jaza Drugi, ki je dejansko bojeviti »kdorkoli«, ki sebe ščiti pred vpadom sočutnega jaza – če ste pozabili: tega jaza, ki iz sebe naredi »mi«, ta sočutni glas generacije. Če so prvi podobni Foucaultovemu Pinelu, pa so drugi prej podobni Beckettovemu Krappu, figura humanizma versus figura lastnega boja. Najhuje pa je, da si je danes figura humanizma apropriirala boj: boj buržujev za proletarce kot sočutni boj za univerzalne človekove pravice in podobno. Kriza v tem primeru ni nič drugega kot poglobitev fiktivnega boja: ne samo boj, pač pa revolucija za človekove pravice, ki je samo boj za druge reprezentante buržujev in druge reprezentante proletarcev v isti strukturi scene. Humanistična sočutna zavest je točno buržujska zavest, o kateri je Marx že davno govoril: buržujski način mišljenja in pisanja, ki misli, da lahko odpravi proletarstvo, ne da bi odpravil buržujstvo, da lahko odpravi drugega, ne da bi odpravil sebe oziroma svoj jaz – samo še malo več buržujskega sočutnega jaza potrebujemo …
Buržuji in proletarci, sočutni in bojeviti, recimo. Ne gre za vulgarno-materialistično pojmovanje razredov v smislu premoženja, stanov ali porekla prednikov. Še enkrat: gre za dva specifična načina mišljenja, za specifična načina pisanja, če hočete, in zato tudi ni pomembno, kdo o čem piše (bogati buržuji o revnih proletarcih …), pač pa kako piše: buržujsko ali proletarsko, empatično ali v boju. Bolj natančno – gre za dve vrsti boja: prvi je boj reaktivnih sil za vzpostavljanje univerzalnega jaza, drugi je boj proti reaktivnim silam in njihovemu ohranjanju univerzalnega jaza. Buržuj je zato točno tisti, ki doživlja proletarce, interpretira njihovo stisko, bedo, njihovo »malost«, proletarec pa je tisti, ki se bori proti doživljanju bede, z obeh strani. V tem smislu tudi ni nobene homogene razredne zavesti na strani proletarcev, saj bi morali, da bi bili homogeni, postati buržuji, apropriirati bi si morali buržujsko zavest – diktatura proletariata ni nič drugega kot buržujska fantazma proletariata. Obstaja samo en razred in ena zavest: buržuji in buržujska.
In kaj sedaj druži »proletarce«? Na kakšen način pa so sploh lahko združeni? Nikakor ne morejo biti homogen, pač pa le heterogen skupek, katerega enotnost vzpostavlja boj proti buržujem in njihovemu doživljanju. Pravo proletarsko mišljenje in pisanje ne osmišlja distance, marveč jo vzpostavlja in ohranja, ohranja ne-smisel razlike med enimi in drugimi: nobeno sočutje ne bo odpravilo njihovih ubogih. In kaj vsebinskega torej druži »proletarce«? Morda je to napačno vprašanje, morda gre še vedno za buržujsko problematiko, saj to vprašanje terja univerzalnost odgovora, novi univerzalni jaz in njegovo transhistorično zavest. Morda pa se loti vsak svojega boja in potem vidimo, kje smo in kako smo? Torej: mali ljudje vseh dežel, začnite pisat!
