Sočutje čisto navadnega buržuja

Ko sem v svojo biografijo prvič zapisal, da imam »proletarske korenine«, sem ciljal na več bolj ali manj sebičnih namenov. Prvič, želel sem vsaj malo osmisliti tisti občutek distance, tujstva, ki se pogosto odkotali iz mojih tekstov – distance do kulturniške srenje iz Ljubljane, s katero sem v stiku in za katero je kultura pogosto nadaljevanje družinske tradicije in včasih povsem samoumevno tudi polje (eksistencialnega, prestižnega, političnega …) boja. Zdelo se mi je, da bi ta podatek bralcu morda lahko pojasnil, zakaj se svojega pisanja lotevam z občutkom, da sam v vse to vstopam bolj neobremenjeno in od strani kot morda kdo drug. Drugič in pomembneje, priznam, s tem sem si želel zavarovati hrbet za redke primere, ko se kot kolumnist in intelektualec lotevam družbenih in političnih tem. To je bil namreč čas vseslovenskih vstaj, ko je intelektualna scena, posebej mlajša generacija, brbotala nad ognjem na novo odkrite revolucionarnosti in simpatije do modrih ovratnikov. Zdaj me je malo sram, toda poseg je očitno učinkoval – ko je bila malo po tem Airbeletrini s strani mladih levičarjev nekajkrat očitana »buržujskost«, sem bil vedno nekako previdno izvzet. Prepričan sem, da so me pred tem posekom zavarovale tudi moje »proletarske korenine«. (Moj tretji namen je bil pridobiti vsaj toliko simpatij svojih raznih delodajalcev, da bi mi začeli pravočasno izplačevali honorarje. Ta se sploh ni posrečil.)

Komodifikacija delavstva (vir: www.gopixpic.com)

V »teoretskem diskurzu«, posebno takem, ki bi želel imeti tudi družbeno in politično veljavo oziroma učinke, je namreč v zadnjih nekaj desetletjih prišlo do precej bedaste samozadostne slepote, ki razpravo o nekaterih vprašanjih drži v grotesknem položaju kavlja 22. Če nisi »naš«, pa pišeš o »naših stvareh« – te takoj okličemo za pokroviteljskega ali nevednega, za imperialista, šovinista itd., tvoje mnenje bo oklicano za hegemono in subjektivno; a če nisi »naš« in ne pišeš o »naših stvareh«, te bomo itak oklicali za apolitičnega ali nevednega, za buržuja, za imperialista, šovinista itd., tvoje mnenje pa je že po naravi stvari hegemono in subjektivno. V literarni teoriji se tako dogaja, da npr. feministični kritiki motiv »zatirane ženske« ocenjujejo glede na to, ali nanj naletijo v literaturi avtorice ali avtorja – v prvem primeru gre recimo za kritiko patriarhata, v drugem pa izključno za uveljavljanje patriarhata. Sam sem torej s svojo premišljeno izgrajeno (samo)podobo ciljal na docela preračunljive učinke. Želel sem kdaj kaj napisati o »malem človeku«, o »množici«, a sem se najprej moral, še posebej, če sem želel o tem pisati tudi kritično in odkrito, legitimirati kot eden od »njih«, kot nekdo, ki piše iz osebne izkušnje. Tako sem imel mir prav pred tistimi, ki so prepričani, da o istih stvareh razmišljajo »objektivno«, znotraj nezmotljivih paradigem in metod. Hkrati pa sem imel nekaj miru tudi pred objektom svoje kritike, ki te iste »objektivneže« rad razglaša za kravatarje, lenobe in salonske levičarje – in ima kdaj tudi prav, saj jim »teorija« s svojim pokroviteljskim zastopstvom neredko jemlje lasten glas in pravico do individualnosti.

Danes mi je že žal, da sem pristal na pravila igre, ki je pravzaprav ne želim igrati. Ker gre v temelju pri celi stvari dokazovanja, da sem »true to the hood«, pa nenazadnje tudi pretvarjanja, da sem nekaj, kar nisem, za širši problem empatije. Če ponazorim s citatom, ki me je sploh spodbodel, da sem začel pisati ta tekst:

V intervjuju za francoski časnik La Croix je Endahl povsem kategorično zatrdil, da je imela "profesionalizacija" pisateljskega poklica – to se je zgodilo s štipendijami in finančnimi podporami – negativen vpliv na književnost. "Čeprav seveda razumem, v čem je privlačnost, pa menim, da podpora pisatelja odreže od družbe in vzpostavlja nezdravo vez z institucijami," je izjavil. "Včasih so se pisatelji preživljali kot taksisti, uradniki, tajnice ali natakarji, da so lahko preživeli. Samuel Beckett in številni drugi so živeli tako. Bilo je težko - ampak sami so se nahranili, tudi z literarnega stališča."

(MMC, "Finančna pomoč pisateljem osiromaši književnost")

Če pustimo ob strani, da tovrstne izjave itak počnejo malo drugega kot spodbujajo k stereotipnemu pogledu na pisatelja kot na izkoriščevalca, ki živi od davkoplačevalskih žuljev, in mu nasproti postavljajo zgled »revnega umetnika«, ki sta mu revščina in beda najodličnejši muzi; gre tudi za postavljanje življenjske izkušnje kot najvišjega merila za umetniško (po)ustvarjanje in nenazadnje za umetniško »iskrenost«. Logika je torej naslednja: nekdo, ki ni živel življenja, ne more pisati o življenju. Nekdo, ki nikoli ni niti okusil napornega fizičnega dela v tovarni, ne more vedeti, kako tam razmišljajo, čutijo in živijo. Kar je pogosto sicer res, a je enačba vse drugo kot vodotesna. Težava je v tem, da se to niti malo ne ujema z osnovno logiko literature oziroma umetnosti – katerih bistvo je empatija. Mar ne beremo zato, da se vživljamo v Druge in drugačne? Mar niso največja dela umetnosti tista, ki nas soočijo z nečim novim, ki nam znano zgodbo povejo na drugačen, marsikdaj presenetljiv in šokanten način, ki nas silijo v aktivno soudeležbo pri tvorjenju smislov in pomenov? In če je empatija, naša zmožnost vživljanja v drugega, v drug jezik oziroma govorico, v drug svet, največja vrednota branja, zakaj je potem dandanes ne zmoremo več videti na drugi strani, v dejanju pisanja? Ali zunaj umetnosti: so sindikalni vodje zares hinavci, ker imajo visoke plače, pa predstavljajo oziroma se borijo za delavce z minimalnimi mezdami?

Ta prizor poznamo tudi iz hollywoodskih trilerjev: staršema ugrabijo otroka in najde se policist, ki naredi usodno napako: »Vem, da se počutite grozno …«, na kar ga eden od staršev itak vpraša: »Ali imate otroke?«. In ker jih policist seveda nima, saj je poročen z delom in morda še sveže ločen, starš ponori od jeze, češ kako si mu drzne govoriti, da ve, kako se on počuti v tem trenutku??!! ... Prizor je tako pogost, kakor da bi šlo za nekaj najbolj normalnega na svetu. Obsedenost sodobne družbe z resničn(ostn)imi zgodbami, z izpovedmi, z biografijami in ozadji je očitno premo-sorazmerna z upadom naše zmožnosti empatije ali pa vsaj našega vrednotenja empatije kot ene temeljnih in najbolj čudovitih sposobnosti človeške duševnosti in enega temeljnih in občudovanja vrednih motivov medčloveških razmerij. Ni res, da moraš imeti otroka, da si lahko predstavljaš grozo ob njegovi izgubi, ali če smo dosledni, da ga morajo ugrabiti tudi tebi. Ni res, da moraš biti proletarec, da lahko pišeš o proletariatu (četudi je prekariat sodobna oblika proletariata, ni prav, da ju enačimo). Ni res, da moraš nekaj doživeti na lastni koži, da lahko o tem dobro pišeš. To je ena prvih lekcij, ki jih skušam posredovati udeležencem kakšne svoje delavnice: doživetje še ni zgodba. Če obstaja cela vrsta avtorjev, ki so črpali iz lastnih bogatih izkušenj, obstaja najmanj enaka vrsta tistih, ki so se znali s pomočjo domišljije in sočutja »samo« zelo dobro vživeti v Drugega. Če visimo na vsaki besedi in njihovih poskusov ne ocenjujemo celostno, v vsej njihovi kompleksnosti, potem smo kot advokati, ki se podrobno ukvarjajo z zakoni, samo zato da bi v njih našli luknje za namene svojih klientov.

Pisanje o drugih je nuja, ker gre za obliko komunikacije z njimi, ker v stiku z drugim prevprašuješ in na novo postavljaš status »prvega«, svoj lastni status. Ker si pisatelj oziroma umetnik z bralcem oziroma občinstvom pogosto delita istega Drugega, avtor zato velikokrat nastopa kot posrednik stika in kot spodbuda k neposrednemu stiku – kogar je s svojimi »afriškimi« romani navdušila Gabriela Babnik, ta bo morda v naslednjih dneh v roke vzel tudi njen prevod Amerikanke nigerijske pisateljice Chimamanda Ngozi Adichie (Sanje, 2014). Seveda se je treba pri tem zavedati lastne pozicije in lastnega razmerja do tistega, v kogar se vživljaš, s katerim sočutiš. In v to sočutje nedvomno sodi tudi možnost kritike. Če kot humanist verjamem v svobodo religije, to nikakor ne pomeni, da toleriram obrezovanje žensk, ki se izvaja v imenu islama; ali homofobijo, ki jo zganja katoliška cerkev. Če verjamem v pravičnejšo razdelitev premoženja, si vseeno ne delam utvar, da je glavna ovira temu »premalo demokracije«, ker ideologije kapitalizma ne ohranjajo pri življenju elite z represivnimi sredstvi, ampak »ameriške sanje« globalnega »malega« državljana. In ker sočutje ni identifikacija, vživljanje ni poenotenje, izguba ene ali druge identitete, ampak stik z Drugim na način, ki mu ne odvzema lastne Drugosti, lastne individualnosti, hkrati pa se ji ne odpoveš niti sam (ker se ji itak ne moreš).

Dajmo torej povedati po resnici: proletarske korenine gor ali dol, kot kulturnik sem težko kar koli drugega kot čisto navaden buržuj. Naj bo to jasno tudi naslednjič, ko bom spet kaj pisal ali govoril o delavskem vprašanju.