Dva velikana, zgodovinar politične misli Leo Strauss in vsestranski pisec C. S. Lewis, sta neodvisno drug od drugega prepoznala zmoten način mišljenja, h kateremu se nagibajo vsakokratni sodobniki. Lewis ga je poimenoval »kronološki snobizem« in ga opisal kot »nekritično sprejemanje /…/ predpostavke, da je vse, kar je zastarelo, zastarelo zaradi tega, ker je bilo diskreditirano.« Strauss je isto povedal z drugimi besedami, ko je zapisal, da nas zgodovina »uči, da je bil neki nazor opuščen zaradi drugega nazora, ki so ga imeli vsi ljudje ali vsi kompetentni ljudje ali pa mogoče le najglasnejši ljudje. Ne uči pa nas, ali je bila sprememba modra in ali si je zavrženi nazor zaslužil, da je bil zavržen.« Zmotna argumentacijska nit kronološkega snobizma vodi v obe smeri: če je vse, kar je staro, upravičeno zastarelo, potem je vse, kar je novo, boljše in pravilnejše od starega. Za kronološki snobizem obstaja eno samo zdravilo, ki ga oba misleca predpišeta, in sicer za vsako spremembo posebej preveriti, ali je novo res boljše od starega in zakaj je staro postalo zastarelo; »je bilo ovrženo, ali je zgolj odmrlo, kot odmrejo navade? Če slednje, potem ne vemo ničesar o njegovi resnici ali napačnosti.«
Stvar, ki je danes zastarela, če si dovolimo govoriti dihotomično in v splošnih pojmih, se pravi s pridržki in previdno, so kolektivno naravnane oblike družbene eksistence. Izpodrinil jih je individualizem. To se ni zgodilo hipoma. Še vedno je dovolj točna ugotovitev svojčas najpomembnejšega zgodovinarja, Jacoba Burckhardta, da se je srednjeveški človek »zavedal samega sebe zgolj kot pripadnik rase, ljudstva, družbe, družine ali ceha – zgolj s pomočjo neke splošne kategorije. V [renesančni] Italiji se ta tančica raztopi v zraku /…/, človek postane duhovni posameznik in se kot takšen tudi prepozna.« Z italijansko renesanso od 14. stoletja naprej in s panevropsko renesanso v 17. stoletju se, kar je prvi opazil Burckhardt, v umetnosti siloma razrastejo portret, avtoportret, biografija in avtobiografija, žanri, katerih središčnica je ravno posameznik. Ta je sicer še zmeraj vpet v tradicionalne družbene, kolektivne in institucionalne vloge, opomni Peter Burke v svoji monumentalni študiji Evropska renesansa, kar je razvidno iz dejstva, da so portretirani pomembneži in mogočniki »obremenjeni s svojo kulturno prtljago, … z dodatki, kot so obleke, krone, žezla, meči, stebri ali zavesami.« Zato v renesansi soobstajata »mentaliteta, usmerjena k posamezniku, in mentaliteta, usmerjena bolj k družbenokulturnemu tipu. /…/ Hkratnost nasprotnih stališč in napetost med njima je bila pomembna strukturna značilnost renesančne kulture.« To je čas humanizma, »antropološke obnove«, prebujenih taumaturških človekovih moči (Paolo Grossi) in nastajanja antropocentričnega univerzuma.
Močneje, tudi idejno eksplicitneje, se je individualizem razvijal v obdobju razsvetljenstva v poznem 17. in v 18. stoletju, zlasti v teorijah klasičnega liberalizma (John Locke, Adam Smith), libertinizma (Marquis de Sade, Pierre Choderlos de Laclos) in anarhizma (William Godwin). Individualizem se pojavi zlasti kot odgovor na tradicionalne, rigidne in hierarhične oblike družbenosti, ki so posameznika podrejala njemu zunanji avtoriteti prestola in oltarja. Leta 1789 sprejme francoska konstituanta Deklaracijo o pravicah človeka in državljana, Thomas Paine napiše Pravice človeka (1791) in Olympe de Gouges zahteva v Deklaraciji o pravicah ženske in državljanke prepoznanje ne le posameznika, temveč tudi posameznice. V Ameriki napišejo Virginijsko deklaracijo pravic (1776), Deklaracijo neodvisnosti ZDA (1776) in Listino temeljnih pravic (1789), s katerimi opolnomočijo posameznika in ga zaščitijo pred tiranijo države.
A če želimo razumeti današnjo apoteozo individualnosti, poveličevanje posameznika kot izhodišča dojemanja in doživljanja sveta, moramo preobratu slediti v romantiko, v epoho, ki je v zahodni zavesti povzročila tako radikalno transformacijo, kakor jo je razsvetljenstvo pred njo.
Vesoljni egotizem
Individualizem je osvežujoča in emancipatorna ideja, ki pa se v zaostrenih aspektih obrne proti sočloveku.
S Kantom in zgodnjim nemškim idealizmom se razvije doktrina, po kateri je zavest tista, ki neopredeljivi podstati sveta šele vtisne čutne forme, zakonitosti in kategorije (Immanuel Kant), po kateri je »Jaz« ta, ki svet ustvari iz sebe (Johann Gottlieb Fichte), oziroma, kakor napol v šali pripomni Kantov in Fichtejev sodobnik Georg C. Lichtenberg, je »glava ta, ki ustvari svet, in ne svet, ki ustvari glavo«. To miselnost je George Santayana zaradi pretiranega veličanja »Jaza« oziroma ega kot pratemeljnega principa sveta označil za »egotizem«. Številni romantiki so z navdušenjem sprejemali za vodilo ideal svet ustvarjajočega jaza, pietistične notrine in subjektivnosti kot demiurške nadmoči imaginacije ter ga zoperstavili omejujočemu klasicističnemu idealu objektivnosti, brezosebnosti in umerjenosti. John Keats je eden prvih kritiziral »wordsworthovsko ali egotistično vzvišeno«, Preludij (1850) Williama Wordswortha, piše Paul Varner, »je najbolj egotistična pesem v vsej književnosti. Samo še Izpovedi Jean-Jacquesa Rousseauja so tako egotistične.« Samuel Taylor Coleridge je svoje Pesmi o raznih temah (1796) razglasil za »godrnjavi egotizem«, ki naj bo smoter nove poezije in liričnega svetovnega nazora. Program grandomanstva, popularnejši pri angleških romantikih kakor pri nemških, je lapidarno ubesedil Lord Byron v Don Juanu (1824):
»Odkritje veličastno je, da spremeniš
vesolje celo si v vesoljni egotizem,
to je ves ideal – da vse smo mi sami.«
Romantični aristokrati duha – večina romantikov je tudi družbeno-statusno pripadala plemstvu in visokemu meščanstvu – so podelili državljanske pravice posameznikovi intimnosti, njegovemu verovanjskemu zasebništvu, ekscentričnim sanjam, samovolji in neomejeni svobodi posameznika izjeme, genija, titana. Toda steblo tega čudovitega cveta ima ostro trnje, ki se je zabodlo v hrbtenjačo vrta, v katerem raste. Čeprav si je romantika prizadevala razveljaviti urok »odčaranega sveta« in premostiti vrzel, ki jo je med subjekt (človeka) in objekt (naravo) vrezala razsvetljenska racionalnost – že predromantični viharnik Friedrich Schiller v elegiji Bogovi Grčije (1788) objokuje die entgötterte Natur, »razbožanstveno naravo«, ki so jo nekdaj oživljala božanstva, najade, driade, nimfe, gracije in druga čarobna prabitja, ki jih je razblinila razsvetljenska luč razuma –, je v nepričakovanem obratu posameznika še bolj osamila. Ko je žarenje razsvetljenske kritike raztopilo adhezijo tisočletne religije in Boga, ki sta posameznike povezovala v trdno občestvo, je umanjkal metafizični, zunajfilozofski temelj, na katerem bi bilo mogoče osnovati enotno človeško eksistenco. Da bi evropsko kulturo poznega 18. in zgodnjega 19. stoletja rešili te nihilistične breztemeljnosti, so protirazsvetljenci, predromantiki, viharniki in romantiki skušali vzpostaviti »novo mitologijo« (Manfred Frank, Prihajajoči bog). Ti poskusi mitskega zbliževanja človeka in narave ter človeka in človeka so bili »uspešni«, a žal le, kolikor so pripomogli k mitskim in iracionalnim potiskom nacizma ter k vzponu fašizma kot mitosa o prerojenem narodu, o organizmu deindividualiziranih osebkov, pretopljenih v moralno in spiritualno Državo. Na mesto posameznika se je ustoličila uresničena želja Josepha Schellinga po paradoksnem obstoju »nravstvene totalitete, naroda, ki se je znova konstituiral kot individuum«. Toda v totaliteti ni prostora za posameznika ali, kot pravi Emmanuel Levinas: »Določeno bitje lahko postane totaliteta, samo če je brezmiselno,« če ne misli ničesar.
Prazna posoda
Romantični individualizem proizvede življenjski smisel samoizpopolnitve, ki jo je treba šele napolniti z vsebino. John Stuart Mill (1806–1873) je potem, ko ga je, kakor sam opisuje v petem poglavju avtobiografije, iz globoke depresije v svojih dvajsetih letih oživelo pomladno branje Wordsworthove poezije, skušal združiti angleško razsvetljensko tradicijo utilitarizma z romanticizmom. Uspešni sintezi se je najbolj približal v temeljnem delu O Svobodi (1859). Tako je zasnoval doktrino liberalizma, ki jo je mogoče povzeti v načelu, da je edina prava svoboda to, »da stremimo k svoji lastni dobrobiti na sebi lasten način, vse dokler s tem ne poskušamo drugih prikrajšati za njihovo blaginjo ali jih ovirati v prizadevanju, da bi jih dosegli«. V liberalizmu, ker ta ne razlikuje med življenjem v pravem in življenjem v nepravem (kakor Sokrat med raziskanim in neraziskanim), postane izbira vsebine za napolnitev življenja poljubno podvzetje. Da bi se zavaroval pred nevarnimi vsebinami smisla, je Mill poskušal svoje načelo individualizma oprezno uravnotežiti z na razsvetljenstvu zgrajeno (Benthamovo) utilitaristično etiko upoštevanja koristi drugih ljudi. A težnje Zahoda, zlasti z neoliberalno agendo od sedemdesetih let prejšnjega stoletja dalje, pri nas pa pospešeno v obdobju tranzicije z odpravljanjem socialistične in solidarnostne etike, so šle v smeri sprejemanja individualizma, ne da bi pri tem prevzeli utilitarizem ali ga nadomestili s primerljivim »dialoškim« prepoznanjem posameznikovih moralnih dolžnosti do soljudi in do skupnosti. Zloglasni diktum Thatcherjeve, da ne obstaja nič takega, kot je skupnost (Gemeinschaft), marveč samo posamezniki in njihove v zasebnost sebičja zamejene družine, napoveduje razkroj skupnostnih vezi in atomizirano družbo (Gesellschaft).
To je Amerika
Iskrenejša v poudarjanju egotizma je ameriška romantika (oziroma eden od dveh tokov, drugega, ameriško temno romantiko, zastopajo Edgar Allan Poe, Herman Melville in Nathaniel Hawthorne), imenovana ameriški transcendentalizem. Vodilni transcendentalist Ralph Waldo Emerson (1803–1882) velja za »pradeda ameriških sanj« in »preroka individualizma«, kot ga je v impresivni intelektualni biografiji Emerson: The Mind on Fire označil zgodovinar Robert D. Richardson. »Modrijan iz Concorda« je v eseju Zanašanje nase (1841), ki je njegovo najbolj manifestno delo, robantil čez konformizem, institucije in skupnost, ki da »se je vsepovsod zarotila proti možatosti vsakega posameznega izmed svojih članov«. Temu je zoperstavil duhovno in materialno samozadostnost, ki pa sta mogoči le – bodimo pozorni na ironično protislovje – kot »razpustitev vsega v večno blagoslovljenem ENEM«. A za Emersonovimi eklektičnimi stapljanji idealističnih, romantičnih in unitarističnih nazorov v idejo najgloblje potopitve vsakogar v kozmično »Nad-dušo« – razumljivo, da je Emerson ključen dejavnik v razvoju ameriškega new agea – se skriva skopo srce, zapacano z ljudomrzništvom. »Narava v svojem stvarstvu ne trpi ničesar, kar si ne bi znalo samo pomagati«, pridiga kot kakšen prerok volje do moči in ne pokaže niti malo sočutja do uboge večine ljudi, ki »dan in noč brez prestanka prosjači in išče podporo; Prijatelj, odjemalec, otrok, bolezen, strah, stiska, miloščina, vse to hkrati potrka na vrata tvoje kamre in pokliče: “Pridi ven k nam.” Vendar ostani, kjer si,« ustvarja Emerson Ameriko, najbogatejšo državo, katere milijoni »svobodnih« državljanov bodo v 21. stoletju životarili in umirali v revščini, bedi, osamljenosti, kriminalu in bolezni. Zatem se Emerson neposrečeno izgovarja, »nikar mi ne dopoveduj, kakor je storil danes neki dobronamerni človek, da je moja dolžnost izboljšati položaj vseh siromakov. So mar moji siromaki? Povem ti, nespametni človekoljub, da težko pogrešam dolar, desetak ali cent, ki ga dam človeku, ki ne sodi k meni in ne jaz k njemu.« Stiskaški Emerson je po umrli ženi iz premožne družine prejemal dosmrtno rento, tako da je bil ob dodatnem zaslužku od javnih predavanj ter prispevkih, ki so jih zanj zbirali njegovi velikodušni prijatelji in znanci, zelo dobro preskrbljen. On je bil njihov siromak, ne da bi se mu bilo treba bíti s siromaštvom.
Za transcendentaliste, nič manj pa za romantične individualiste, je edina vrhovna avtoriteta njihovo lastno občutje; »če sem Hudičev otrok, se bom v življenju ravnal po Hudiču«, povsem resno odvrne Emerson pomislekom, da lahko notranji vzgibi človekovega delovanja prihajajo »od spodaj«, iz nizkih strasti. In prav strasti so edino merilo ravnanja za preroka egoizma, »pravilno je edino to, kar je v skladu z mojo nravjo; narobe pa edino to, kar ji nasprotuje.« Nekaj desetletij po Emersonovi smrti je Albert Fish razložil, kako je ravnal v skladu s svojo nravjo: »Vedno sem si želel prizadejati bolečino drugim /…/ Želja po prizadejanju bolečine, to je najpomembnejše.« Vampir z Brooklyna je bil zaradi umora desetletne Grace Budd obsojen na smrt in usmrčen na električnem stolu, trdil je, da je okrutno mučil, posilil, umoril in pojedel vsaj sto otrok.
Neubogljivi otroci
Emersonovo pridiganje brezmejnega individualizma ni šlo neopaženo mimo njegovega mlajšega rojaka Hermana Melvilla, avtorja pustolovskega romana Moby Dick (1851), ki ga literarna teorija bere kot kritiko in »satiro novoangleškega transcendentalizma«. Kapitan Ahab obsedeno preganja orjaškega kita Mobyja Dicka, da se mu maščuje, saj mu je ta pred časom odgriznil spodnji del noge. Ahab, »veličasten, brezbožen, bogu podoben človek«, je popolnoma predan vzgibom svoje nravi in z neomajnim zaupanjem vase sledi svojim strastem, ne oziraje se na druge drvi lastni pogubi naproti; poseduje prav te temeljne vrline, ki jih Emerson favorizira v svojem spisu. Kapitan Ahab je, zapiše Harold Beaver v predgovoru k angleški izdaji iz leta 1986, »Emersonov transcendentalistični filozof, ki postane satanski«, utelešenje prav tistega Emersonovega ugovora, da se morajo hudičevi otroci ravnati po svojem očetu.
Številni milenijci v razvitih državah Zahoda se danes upirajo liberalizmu, ki, od rojstva incestno sparjen s kapitalizmom, zapušča opustošene skupnosti, eksistenčno negotovost, revščino, plutokratsko kvazidemokracijo in lažne privide smisla kot konsuma. »Atomizacija, ki jo žene vnema po nebrzdanem individualizmu, proizvede patološki prezir do skupnosti, javnih vrednot in javnega dobrega,« pritrjujemo besedam eminentnega kulturnega kritika Henryja Girouxa. Medtem ko se na pogorišču nebrzdanega individualizma mnogi zatekajo k fašistoidnim ideologijam rasne in etnične čistosti, stroge hierarhije in mizoginije, pa drugi oživljajo »stare« ideje socializma, anarhizma ter feminizma in jih spajajo v nova prizadevanja za družbeno pravičnost, solidarnost, dejansko demokracijo ter za dobro posameznika in skupnosti. Če je skupnost brez posameznikov nečloveška, pa posameznika brez skupnosti sploh ne more biti, saj posameznik, kot je ameriškemu individualizmu navkljub utemeljeval ameriški pragmatist George Herbert Mead, »nastaja in se razvija znotraj socialnega procesa, znotraj empirične matrike socialnih interakcij«.
Šele s prepoznanjem dialoškega bistva človeškega sveta, s srčnim uvidom, da nismo mi sami edini ustvarjalci samih sebe, ampak da smo prav tako soustvarjani od drugih, kot smo tudi sami svet in druge soustvarjajoči, šele tedaj bomo zmogli pripoznati, da mora vsebina, s katero je treba napolniti posodo življenjskega smisla kot lastne samoizpopolnitve, vsebovati moralno zavezanost do Drugega. »So mar moji siromaki?« Da, dragi Emerson, vsi siromaki so siromaki človeštva, in ker sam pripadaš človeštvu, so tudi tvoji siromaki.
