Seznam člankov

Aljoša Harlamov Fotografija: Andreja Počkaj
Aljoša Harlamov Fotografija: Andreja Počkaj

Domača knjižnica: Aljoša Harlamov

Ajda Vodlan v Panorama

Da ima Aljoša Harlamov polno stanovanje knjig, se mi je zdelo popolnoma logično glede na delo, ki ga opravlja. Po tem, ko je skoraj deset let delal v glavnem kot literarni kritik, je zdaj že šest let urednik Cankarjeve založbe. Ob zadnji selitvi v Ljubljano se je sicer moral ločiti od kar polovice svojih knjig, vendar pa je njegova zbirka še vedno izjemno bogata. Predvsem tudi zato, ker se stalno polni. Tako s knjigami, ki jih bere profesionalno, s knjigami, ki jih na založbi izdajo pod njegovim budnim očesom, pa tudi s knjigami, ki jih bere zase. Pravi sicer, da je v zadnjem času takšnega branja bolj malo, kar pa ne čudi, saj mora brati službeno, skupaj z Mitom Gegičem in Igorjem Harbom ustvarja znameniti podkast O.B.O.D., pogleda ogromno novih serij in filmov, pa navsezadnje živi še bogato kulturno življenje in občasno tudi kdaj zaspi. Malce heca – pa vseeno pravi, da res ne spi veliko.

Rumene knjige, Vincenc van Gogh, 1887.
Rumene knjige, Vincenc van Gogh, 1887.

Pesniške knjige, ki jih nikoli ne bom nehal brati

Aleš Šteger v Seznami

Valentina Plahuta Simčič me je prosila nemogoče, izbrati 10 knjig poezije, ki jih ne bom nehal brati. 10 knjig je veliko tudi za tistega, ki občasno bere poezijo. 10 knjig pomeni, da se je 10 knjig vtisnilo globoko, globoko v naš um, prodrlo v nas, nas od znotraj oblikovalo, postalo del našega telesa. Obenem je 10 knjig zelo malo za nas, ki ne moremo brez poezije in se z njo srečujemo vsak dan. Za nas, ki se hranimo s poezijo. Koga izbrati? Celana ali Pessoo. Šalamuna ali Kosovela? Izbira je nemogoča. Pri njej se lahko zanesem samo na muhavo razpoloženje, temperaturo zraka in zračni pritisk, na meteorološke in fiziološke faktorje torej, ne pa na nek intimni panteon. So pa knjige, ki sem jih izbral, intimno mnogokrat preverjene, k njim se vračam znova in znova. In so, v minljivem telesu, atomi moje dušice, ki so resistentni in ne kažejo znakov izrabe, kvečjemo nasprotno. Je pa večina knjig knjig, ki sem jih bral v tujih jezikih ali v prevodih, ker je zame sam akt migriranja med jeziki konstitutivna gesta poezije.

Grad Jama v Šiški.
Grad Jama v Šiški.

Usode četrti med spominom in pozabo

Hana Podjed v Kritika

»Šiškarji smo včasih zelo občutljivi in nepopustljivi pri vprašanju, od kod je kdo, iz Zgornje ali Spodnje Šiške /…/ Zgoraj se končuje Gorenjska, spodaj se začenja Ljubljana.« To so besede, s katerimi nas pripovedovalčev glas že ob samem začetku postavi v osrednji dogajalni prostor, tega pa avtor v romanu Ne bom se več drsal na bajerju preuči z izpiljeno natančnostjo in se posveti vsem njegovim, za obravnavani čas še kako pomembnim podrobnostim. Vsestranski pisatelj, literarni kritik, gledališki teoretik, profesor in dramaturg Lado Kralj, ki se je ob koncu lanskega leta poslovil v 84. letu starosti, se je v svojem zadnjem delu z občutkom za teatralnost in nostalgično noto lotil prav tistega, kar ga je tudi osebno zaznamovalo – doživljanja Šiške in njenih prebivalcev ter burne, nemalokrat surove zgodovine s številnimi njenimi še neizpovedanimi anekdotami in skrivnostmi.

Satanov tango, režija Béla Tar, 1994.
Satanov tango, režija Béla Tar, 1994.

Anatomija razpadanja

Martin Justin v Kritika

Satanov tango madžarskega pisatelja Lászlá Krasznahorkaija, ki ga lahko v prevodu Marjance Mihelič beremo v sklopu letošnjega festivala Fabula, je v izvirniku izšel leta 1985, a v spomin takoj prikliče nekaj desetletji starejše klasike modernizma. Epitaf – »Potem pa ga rajši zgrešim tako, da ga čakam.« – je vzet iz Kafkovega Gradu. Neustavljivo kotaljenje njegove proze spomni na Bernharda. Celoten roman se bere kot nadaljevanje Becketta, v katerem protagonisti dejansko dočakajo Godota. Predvsem pa ima, tako kot dela teh avtorjev, Satanov tango silovito literarno vizijo in edinstven slog, v katerem jo poskuša udejanjiti.

Aleksij Kobal Fotografija: Borut Krajnc
Aleksij Kobal Fotografija: Borut Krajnc

»Roman sem naslonil na mit o zlatorogu in v knjigi se zgodi zelo podoben razplet«

Suzana Golubov v Vprašanja

Slikar, grafični oblikovalec, glasbenik in pisatelj Aleksij Kobal je slikarstvo študiral pri Štefanu Planincu in Janezu Berniku. Po diplomi iz slikarstva in grafičnega oblikovanja je opravil še podiplomski študij iz slikarstva pri Metki Kraševec. Bil je tudi na rezidenci v Parizu in Berlinu. Nanj je močno vplivala glasba J. S. Bacha, skupin Jethro Tulla, King Crimsona, Talking Headsov, glasbenikov Davida Sylviana, Ryuichia Sakamotoa, Pata Methenyja ... in umetniki različnih obdobij, kot so Rembrandt van Rijn, Ivan Grohar, Pablo Picasso, Edward Hopper ... Med drugim je tudi prejel nagrado Prešernovega sklada za slikarstvo (2016). Kot samouk igra prečno flavto, med letoma 2003 in 2007 je kot glasbenik in raziskovalec glasbil, narejenih iz odpadnih materialov, sodeloval s skupino The Stroj. V sodelovanju s Primožem Oberžanom sta za projekt Kako zveni Šiška predelala vagonsko cisterno v verjetno najtežji glasbeni inštrument na svetu. Leta 2009 je pri Cankarjevi založbi izšel njegov prvenec, leposlovno delo Glas, leta 2022 pa pri založbi Sanje njegovo drugo leposlovno delo Topologija zlatoroga, psihološka zgodba o samoodkrivanju in iskanju resnične ljubezni s primesmi kriminalke.