Seznam člankov

Spoprijemanje s klasiko 3 – Homerjeva Iliada

Spoprijemanje s klasiko 3 – Homerjeva Iliada

Noah Charney , Svetlana Slapšak v Panorama

Kot sem slutil, ko sem začenjal to serijo: so literarna dela, ki jih z veseljem berem, in so dela, ki jim priznavam njihovo veličino, a jih le stežka berem. Oh, kako sem si želel z veseljem brati Iliado – da bi mi bila vsaj malo všeč. Trudil sem se, res sem se trudil. Razumem, zakaj je deležna takšne pozornosti. Velja za najzgodnejše večje literarno delo v Evropi in je obvezno šolsko branje. Morda jo je bolj zabavno brati v izvirni stari grščini. Predstavljam si, da je veliko bolj zanimiva, ko vam jo pripovedujejo ob kresu, jo recitirajo rapsodi, profesionalni pripovedovalci zgodb, ki so delo posredovali naprej kot ustno izročilo. Nekoč je bilo poznavanje tega dela na pamet (in sestrskega dela, ki ga bomo brali naslednji mesec, Odiseje) dokaz izobrazbe.

Bernardine Evaristo Fotografija: arhiv založbe Beletrina
Bernardine Evaristo Fotografija: arhiv založbe Beletrina

»In kaj je sploh avtentična kultura?«

Gabriela Babnik v Refleksija

Če bi v današnjem črnskem diskurzu – med plejado avtoric in avtorjev, ki na novo prevzemajo vprašanje o črnski razliki, neredki(-e) z dobršno mero resentimenta in nevrozo viktimizacije, – morala izbrati eno, potem bi bila to zagotovo Bernardine Evaristo. Pisateljica se namreč o rasi sprašuje kritično, se pravi, da gre pri njej za zavestni napor, ki poskuša ugledati, kaj v razliki ponuja možnosti ustvarjanja in preustvarjanja. Morda je z nekaj provokacije mogoče reči, da si Evaristo vprašanje rase zastavlja (podobno kot Alexander Crummell daljnega leta 1885) z vidika možne politike prihodnosti, »časa, ki prihaja« (the time to come). Provokacijo omenjam, ker pisateljica navdih za svoje pisanje pogosto išče v preteklosti. Iz preteklosti se uči, toda moralni pojmi dolžnosti in odgovornosti ali tudi obveznosti, kot bi dejal Achille Mmembe (Kritika črnskega uma, slovenski prevod Suzana Koncut, 2019), izhajajo neposredno iz našega razumevanja prihodnosti. Tudi če Evaristo svet misli s hrbtne strani zgodovine, iz sužnja ali še raje sužnje, nam pripoveduje o ljudožerski strukturi naše moderne dobe. Tisto, po čemer se tako zelo razlikuje od svojih pisateljskih kolegic, ni toliko jasnost in malodane enostavnost, pa naj gre za njene romane, kot je Dekle, ženska, druga-i, za katerega je leta 2019 prejela nagrado man booker, ali pa za Manifest, ki ga je v uvodu označila za »spomine in razmišljanja o mojem življenju,« pač pa gre za to, da pripoveduje o današnjem mnogoterem svetu.

Aljoša Harlamov Fotografija: Andreja Počkaj
Aljoša Harlamov Fotografija: Andreja Počkaj

Domača knjižnica: Aljoša Harlamov

Ajda Vodlan v Panorama

Da ima Aljoša Harlamov polno stanovanje knjig, se mi je zdelo popolnoma logično glede na delo, ki ga opravlja. Po tem, ko je skoraj deset let delal v glavnem kot literarni kritik, je zdaj že šest let urednik Cankarjeve založbe. Ob zadnji selitvi v Ljubljano se je sicer moral ločiti od kar polovice svojih knjig, vendar pa je njegova zbirka še vedno izjemno bogata. Predvsem tudi zato, ker se stalno polni. Tako s knjigami, ki jih bere profesionalno, s knjigami, ki jih na založbi izdajo pod njegovim budnim očesom, pa tudi s knjigami, ki jih bere zase. Pravi sicer, da je v zadnjem času takšnega branja bolj malo, kar pa ne čudi, saj mora brati službeno, skupaj z Mitom Gegičem in Igorjem Harbom ustvarja znameniti podkast O.B.O.D., pogleda ogromno novih serij in filmov, pa navsezadnje živi še bogato kulturno življenje in občasno tudi kdaj zaspi. Malce heca – pa vseeno pravi, da res ne spi veliko.

Rumene knjige, Vincenc van Gogh, 1887.
Rumene knjige, Vincenc van Gogh, 1887.

Pesniške knjige, ki jih nikoli ne bom nehal brati

Aleš Šteger v Seznami

Valentina Plahuta Simčič me je prosila nemogoče, izbrati 10 knjig poezije, ki jih ne bom nehal brati. 10 knjig je veliko tudi za tistega, ki občasno bere poezijo. 10 knjig pomeni, da se je 10 knjig vtisnilo globoko, globoko v naš um, prodrlo v nas, nas od znotraj oblikovalo, postalo del našega telesa. Obenem je 10 knjig zelo malo za nas, ki ne moremo brez poezije in se z njo srečujemo vsak dan. Za nas, ki se hranimo s poezijo. Koga izbrati? Celana ali Pessoo. Šalamuna ali Kosovela? Izbira je nemogoča. Pri njej se lahko zanesem samo na muhavo razpoloženje, temperaturo zraka in zračni pritisk, na meteorološke in fiziološke faktorje torej, ne pa na nek intimni panteon. So pa knjige, ki sem jih izbral, intimno mnogokrat preverjene, k njim se vračam znova in znova. In so, v minljivem telesu, atomi moje dušice, ki so resistentni in ne kažejo znakov izrabe, kvečjemo nasprotno. Je pa večina knjig knjig, ki sem jih bral v tujih jezikih ali v prevodih, ker je zame sam akt migriranja med jeziki konstitutivna gesta poezije.

Grad Jama v Šiški.
Grad Jama v Šiški.

Usode četrti med spominom in pozabo

Hana Podjed v Kritika

»Šiškarji smo včasih zelo občutljivi in nepopustljivi pri vprašanju, od kod je kdo, iz Zgornje ali Spodnje Šiške /…/ Zgoraj se končuje Gorenjska, spodaj se začenja Ljubljana.« To so besede, s katerimi nas pripovedovalčev glas že ob samem začetku postavi v osrednji dogajalni prostor, tega pa avtor v romanu Ne bom se več drsal na bajerju preuči z izpiljeno natančnostjo in se posveti vsem njegovim, za obravnavani čas še kako pomembnim podrobnostim. Vsestranski pisatelj, literarni kritik, gledališki teoretik, profesor in dramaturg Lado Kralj, ki se je ob koncu lanskega leta poslovil v 84. letu starosti, se je v svojem zadnjem delu z občutkom za teatralnost in nostalgično noto lotil prav tistega, kar ga je tudi osebno zaznamovalo – doživljanja Šiške in njenih prebivalcev ter burne, nemalokrat surove zgodovine s številnimi njenimi še neizpovedanimi anekdotami in skrivnostmi.