V intervjuju, ki ga je s svetovno priznanim sociologom Zygmuntom Baumanom (1925–2017) opravil novinar Matt Kennard, je Bauman izrazil svoje globoko prepričanje, da moramo kakovost družbe »presojati po dostojnosti življenja najšibkejših«; tako kot tudi »nosilnost mostu merimo po nosilnosti njegovega najšibkejšega stebra« in ne, da izmerimo in »vzamemo povprečno nosilnost povprečnega stebra«. Verjel je tudi, in v tem je mogoče videti še moderni impulz utopičnega mišljenja, da »nobena družba ni dovolj pravična – vedno je kje kakšna nepravičnost, proti kateri se moramo boriti«. Ti moralni prepričanji, ki ju je mogoče zajeti v idejo »družbene pravičnosti«, napajata angažirano in kritično sociološko misel Zygmunta Baumana, enega največjih in najrelevantnejših pojasnjevalcev sodobnega družbenega sveta.
Bauman, ki je med drugo svetovno vojno še ne dvajsetleten pred nacističnim preganjanjem iz okupirane Poljske prebegnil v Sovjetsko zvezo in se v poljski vojaški enoti pod poveljstvom Rdeče armade odlikovano boril proti nacistom, postal komunist in študiral marksistične klasike, je ostal zvest idealu družbene pravičnosti kljub izdajstvu tistih, ki so se sami razglašali za njenega branilca. Poljski komunisti pod vodstvom ultranacionalističnega in ksenofobnega trdolinijca Mieczysława Mocze, ki so v času marčevske politične krize leta 1968 utišali študentske demonstracije, odpuščali univerzitetne profesorje, zapirali politične oporečnike in izvajali vsesplošno antisemitsko kampanjo, da bi Poljake judovskega rodu prisilili v emigracijo, so pregnali tudi njega. Po parih letih življenja v Izraelu, državi, katere zionistične politike ni podpiral, se je naselil v Veliki Britaniji in se zaposlil na Univerzi v Leedsu.
Že na varšavski univerzi je marksistično ortodoksijo oplajal z idejami neomarksističnega teoretika Antonia Gramscija in nemškega sociologa Georga Simmla, v sedemdesetih pa se je v iskanju lastnega izraza kritične sociologije opiral na frankfurtsko šolo ter prevzemal metode filozofske hermenevtike. V osemdesetih se je ukvarjal s kritiko moderne dobe, ki se je, kot je utemeljeval v odmevnem in kontroverznem delu Modernity and the Holocaust (1989) [Moderna in holokavst, Študentska založba, 2006], z udejanjanjem instrumentalne racionalnosti dovršila v koncentracijskih taboriščih in industriji smrti.
Devetdeseta so zaznamovala novo etapo Baumanove sociološke misli; od kritične analize moderne je fokus svojega zanimanja preusmeril na razdobje poznega kapitalizma, ki ga je v skladu s prevladujočim trendom imenoval postmoderna. V tem času je napisal nekaj manjših in dve večji deli svojega opusa, ki obravnavata postmoderno(st), in sicer Postmodern Ethics (1993) [Postmoderna etika, Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2016] in Postmodernity and its Discontents [Nelagodje v postmoderni] (1997). Douglas Kellner, predstavnik tretje generacije frankfurtske šole, je Baumanovo sociologijo istočasno označil za »impresivni poskus gradnje postmoderne sociologije«, leta 2000 izdana intelektualna biografija Dennisa Smitha pa je Baumana razglasila za »preroka postmodernosti« (Zygmunt Bauman: Prophet of Postmodernity, 2000).
Istega leta je Bauman napisal prelomno znanstveno delo, v katerem je pretrgal s starim pojmovanjem postmoderne kot radikalne diskontinuitete z moderno in skoval vplivno metaforo, s pomočjo katere lahko mislimo sodobnost. Od takrat Bauman ni več govoril o moderni in postmoderni, ampak raje o trdni moderni in tekoči moderni – kot se tudi imenuje to, bržkone najpoglavitnejše delo njegovega opusa Liquid modernity (2000) [Tekoča moderna, Založba /*cf., 2002] – in o »tekoči ljubezni«, »tekočem življenju«, »tekočem strahu«, o »tekočih časih«, o življenju v času globoke negotovosti in spreminjanj, kar je zajel v tako imenovani »seriji Tekočih«.
Ves ta čas, že od devetdesetih dalje pa vse do zadnjih tednov svoje smrti pri častitljivih enaindevetdesetih letih, je Bauman poskušal razumeti – in s svojimi razmišljanji pomagati pri razumevanju drugim – sodobne, v najširšem smislu izraza družbene pojave, kot so globalizacija, potrošništvo, izginjanje starih temeljev družbe in tradicij, latentno nevarnost v tekoči moderni (tu se zarisujejo vzporednice z Družbo tveganja Ulricha Becka, sociologa, s čigar idejami, tako kot z idejami mnogih drugih, je Bauman stopal v naklonjen dialog), »izključenost« segmentov populacije (pojav, ki je po njegovem po problematičnosti nadomestil nekdanje izkoriščanje delavstva) in »odpadnost«, kakor je v Wasted Lives. Modernity and its Outcasts (2004) poimenoval proizvodnjo »človeškega odpada«, ki zajame tako proizvajanje materialnih odpadkov kot odvečnih populacij, brezdomcev, beguncev, migrantov in drugih družbenih izobčencev.
S te perspektive – njene začetke najdemo v Baumanovemu mladostnem oporišču Karlu Marxu, ki je v Komunističnem manifestu daljnovidno zapisal, da je za kapitalistično dobo značilno »[n]enehno revolucioniranje proizvodnje, nepretrgani pretresi vseh družbenih odnosov, večna negotovost in večno gibanje«, zaradi česar »vse, kar je, stalno izpuhteva«, – s perspektive pozne moderne kot stapljanja (pred)modernih družbenih in medčloveških stalnic izhaja tudi sociologovo, ob izteku velikega življenja napisano delo Retrotopija.
Vrnitev v preteklost
»Dvajseto stoletje se je začelo s futuristično utopijo in se končalo z nostalgijo«, se glasi začetno izhodišče Retrotopije, ki ga Bauman prevzame iz v delu večkrat citirane esejistične študije The Future of Nostalgia, ki jo je napisala umetnica in teoretičarka Svetlana Boym (1959 –2015). Njeno ugotovitev za 20. stoletje preseže z diagnozo 21. stoletja, v katerem se je iz razočaranj, stisk in nostalgičnega razpoloženja porodila »utopičnemu duha zvesta ideja retrotopije«. Retrotopijo opredeli kot vrsto teženj po »vrnitvi v prihodnost«; retrotopične vizije se od utopičnih razlikujejo po tem, da »niso navezane na še nerojeno in zato neobstoječo prihodnost […], pač pa jih najdemo v izgubljeni/ukradeni/opuščeni preteklosti«. Povedano drugače, »namesto da bi upe javnosti na izboljšanje polagali v negotovo prihodnost, ki vse prevečkrat ni vredna zaupanja, jih znova polagamo v preteklost, ki se je megleno spominjamo in jo cenimo, saj je domnevno stabilna in zato tudi vredna zaupanja.« Preteklost, po kateri se zgledujemo, preteklost, ki je nočemo ponoviti, marveč »obnoviti«, pa je seveda plod kolektivne imaginacije in ne sad zgodovinske analize, je popačena, izmišljena, idealizirana preteklost. A medtem ko je moderno utopično mišljenje, začenši z Utopijo Thomasa Mora spodbujalo posameznike in skupnosti k delovanju ter skrbi za boljšo in pravičnejšo prihodnost – projekt, ki mu je bil Bauman vseskozi zavezan, zvestobo pa mu izpove tudi v spremni besedi »Za spremembo glejmo naprej«, ko pravi, da nam je naloženo »dvigniti človeško integracijo na raven vsega človeštva« –, pa se je tekoče-moderno retrotopično mišljenje odpovedalo takšnim pretenzijam. Tako nam ni preostalo drugega kakor na neuspeh obsojeno reševanje zdajšnjih problemov »z včerajšnjimi rešitvami« ali pa kar s škodljivimi nerešitvami (kakršna je sovražno preganjanje beguncev in priseljencev, da bi se zaščitili pred udarci globalizacije), ki izhajajo iz napačnih diagnoz (kot je ta, ki migrante in priseljence krivi za poslabšanje materialnega položaja v družbi).
Vdiranje retrotopičnih teženj v kolektivno mentaliteto pomeni nazadovanje, vračanje k že preživetim zgodovinskim vzorcem družbenega življenja oziroma k posnemanju le-teh, konkretno pa so se težnje, ugotavlja Bauman, že realizirale v vračanje v stanje, podobno Hobbesovemu naravnemu stanju, vračanje k plemenski mentalnosti »mi« in sovražni »oni«, vračanje v s socialnimi revolucijami premagane delitve človeštva na dva ločena in nasproti si stoječa »naroda« – na bogate, ki živijo v preobilju, in na revne, ki domujejo v bedi, in vračanje »v maternico«, »nazaj k sebi«, v individualnost, ločenost od skupnosti, od drugih, v sebičnost, v izolacijo, a tudi v solipsistično osamljenost.
Na širokem spektru »retrotopičnih občutkov in praks«, prisotnih »na vseh ravneh družbenega sobivanja«, Bauman največ pozornosti nameni štirim poglavitnim pojavom; šibitvi moderne države, razmahu tribalistične miselnosti, porastu ekstremne družbene neenakosti in manifestacijam hiperindividualizma, vse to pa spretno prepreda s primeri iz navidez nepovezane plejade družbenih, kulturnih, političnih, ekonomskih in tehnoloških fenomenov, ki se razpotegujejo od augsburškega verskega miru leta 1555, na katerem so določili mednarodni standard cuius regio, eius religio, do padca komunizma, vzpona nacionalizmov, neoliberalnih politik Reagana in Thatcherjeve, kulture potrošništva, množičnih migracij, privatizacije vseh aspektov skupnega, razgradnje solidarnostnih vezi pa vse do nenačrtovanih posledic delovanja najnovejših družbenih medijev, kot je preoblikovanje javnega prostora ter medosebnih odnosov. Vse te okoliščine in dejavniki, v katerih in zaradi katerih se je razpaslo retrotopično mišljenje, so v največji meri posledica »temeljite globalizacije človeškega stanja, ki zdaj uhaja izpod nadzora«, in konstituira »tekočo moderno«, dobo »motenj in razhajanj«, dobo »nenehnih kriz«, dobo nestabilnosti, negotovosti in nevarnosti.
Bauman o Zloveniji
Glede na aktualne razmere pri nas bi veljalo posebej izpostaviti Baumanovo obravnavo nenavadnega razraščanja plemenske mentalitete, po kateri so »razlike med skupinami prebivalstva vselej zvedene na razmerje inferiornosti/superiornosti.« Čeprav tribalizem po definiciji zajema širok spekter izključevanja bodisi na regionalni, etnični, nacionalni, rasni, veroizpovedni, političnoizpovedni ali kakšni drugi kolektivno identitetni podlagi, pa Bauman na vzorčnem primeru nativizma temeljni mehanizem lucidno razkrije v podtalju sodobnih manifestacij tribalizma. Pri tem tako kot že v prejšnjih delih evocira sociološki koncept »tujca«, ki ga je v delu Exkurs über den Fremden (1908) prvi začrtal spregledani velikan antipozitivistične sociologije Georg Simmel (1858–1918). »Tujci so znak vsega neoprijemljivega, šibkega, nestabilnega in nepredvidljivega v življenju, ker vsakdanje dejavnosti moti s sumi o naši lastni nemoči, neprespane noči pa polni z morastimi slutnjami. Da bi se jih znebili, se bodo prebivalci okužene soseske […] – najprej in predvsem proti neznancem zlasti proti “brezsramno čudaškim”: tujcem, tujim državljanom, priseljencem – “organizirali za potrebe lokalne politike in kulture” ter poskusili sosesko predelati v “majhno državo”.« Za vodilo preoblikovanja družbe segajo tribalistični brambovci in gardisti v preteklost, a ne toliko v preteklost »kakršna je bila«, kolikor v preteklost, »kakršno bi si lahko zamislili« – v idealno preteklost, ki je »nedvomno “naša”« in ki je še »ni pokvarila nadležna bližina “njih”«. Tipičen primer retrotopičnega mišljenja.
Relevantnost Baumanove interpretacije sociokulturnih sprememb na svetovnem nivoju (predvsem angloameriške kulturne sfere) se kaže tudi v tem, da nam pomaga razumeti delovanje zdajšnjih, pri nas prisotnih pojavov, kot so protibegunska histerija, »Štajerska varda«, skrajno desni gibanji Casa Pound in Generacija identitete ter esdeesovska patopolitika neusahljivega sovraštva, obenem pa jih osvetli kot delovanje retrotopične mentalitete, ki potvarja »kolektivni spomin« in sega v fiktivizirano preteklost (Karantanija, Noriško kraljestvo, idilika tradicionalnega življenja, zanikovanje zločinov domobranstva, denunciacija narodnoosvobodilnega boja, demonizacija socialistične preteklosti in dosežkov jugoslovanskega socializma, poveličevanje). Avtor nakaže tudi možnosti rešitve, učenje »kulture dialoga«, vključevanje drug(ačn)ih in namesto oziranja v izmišljeno preteklost gledanje v prihodnost, zavezanost »utopiji za realiste«. Kot izvedljivo realistično utopijo Bauman predlaga uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka, a bi moral za resnejši zagovor te čedalje popularnejše ideje odgovoriti tudi na čedalje številnejše neodgovorjene kritike, ki opozarjajo na pomanjkljivosti UTD-ja pri zagotavljanju družbene pravičnosti.
Retrotopija v preteklosti
Ob Baumanovi monografiji velja izpostaviti izvrstno spremno študijo Marka Hočevarja, ki ob predstavitvi pomena, ki ga ima koncept utopije v Baumanovem sociološkem opusu, prepričljivo oporeka njegovi tezi o ukinjanju moderne države. Sam bi opozoril na neko drugo težavo, in sicer da je izraz »retrotopija« res da Baumanov neologizem, toda koncept retrotopije ne označuje povsem novega pojava, ki bi naj nastopil v začetku enaindvajsetega stoletja, ampak je mogoče z njim vsaj deloma opredeliti starejše pojave. Eminentni politični teoretik Roger Griffin je leta 1991 v fašizmu prepoznal »nostalgično oziranje za obnovitev preteklosti«. Griffinov opis miselnosti fašizma, ki pa ga ne razvije v koncept, je pomensko enak opredelitvi retrotopije, ko v delu The Nature of Fascism zapiše, da v fašizmu »puščica časa ni usmerjena nazaj [kakor pri konservatizmu], temveč naprej« [kakor pri utopiji], a »se strelec ozira nazaj v preteklost za pomoč, kam naj nameri«. Podobne retrotopične elemente je mogoče najti tudi v tradicionalizmu Renéja Guénona ter Juliusa Evole, pred tem pa še pri nekaterih romantičnih in protirazsvetljenskih mislecih (idilizacija/idealizacija predznanstvenega, predrazsvetljenskega, predrevolucijskega sveta). A zaradi tega ni Baumanova analiza prav nič slabša, odpirajo se le povezave med zgodovinskimi in sedanjimi gibanji zoper družbeno pravičnost.
Retrotopijo, tako koncept kot tudi knjigo, preveva motiv »vrnitve«; avtor govori – ali navaja druge, ki govorijo – o vrnitvi v prihodnost, o vračanju »k nacionalnim simbolom in mitom«, o vrnitvi k prvinskemu jazu, o vrnitvi k idealni preteklosti, o poti nazaj k Hobbesu, nazaj k plemenom, nazaj k neenakosti, nazaj v maternico (štirje naslovi poglavij) in tudi avtor sam se vrača k številnim temam, ki jih je nadrobneje in širše razdelal že v svojih prejšnjih študijah. S tega vidika bi Retrotopijo, ki v njegovo misel nedvomno vnaša nov in pomemben sociološki koncept, smeli imeti tudi za Baumanovo vračanje k svojemu preteklemu premišljevanju. Mestoma kolažno, večstransko, izredno aktualno in za nespecialistični publikum dostopno delo zato ponuja odličen uvod v poznejšo sociološko misel enega največjih razumevalcev sodobnega družbenega sveta.
Zygmunt Bauman: Retrotopija. Prevod: Katarina Rotar, spremna beseda Marko Hočevar. *cf 2018
