Barbara Skubic (1973) je dramaturginja, publicistka in prevajalka iz arabščine in angleščine. Po zaslugi njenih prevodov del sodobne arabske književnosti, ki so izšla pri različnih slovenskih založbah, smo med drugim lahko prebirali uspešnico Jakubianova hiša (*cf., 2008) slavnega egiptovskega pisatelja Alaaja Al Aswanyja, Kairsko trilogijo (*cf., 2005–2007) Naguiba Mahfouza, edinega arabskega dobitnika Nobelove nagrade za literaturo, poezijo največjega palestinskega poeta Mahmuda Darviša (Opisovanje oblakov; Mladinska knjiga, 2014) in skriti biser sodobne egiptovske literature, sijajni roman Pivo v biljardnici (*cf., 2015) manj znanega avtorja Waguiha Ghalija, ki smo ga na AirBeletrini že predstavili. Pred časom je Barbara Skubic za Delovo spletno stran pisala luciden blog, kjer je na podlagi svojega dolgoletnega bivanja in dela na Bližnjem vzhodu, predvsem v Egiptu, razmišljala o sodobni umetnosti, kulturi, družbi in politiki v arabskem svetu. Njene tekste lahko med drugim prebiramo tudi v gledaliških listih različnih slovenskih gledališč, v času priprave tega intervjuja pa jo je zaposlovalo zaključevanje magisterija, v katerem piše o participaciji mladih v opozicijskih gibanjih pred in med egiptovsko revolucijo oziroma med velikim revoltom proti predsedniku Hosniju Mubaraku leta 2011. Z njo smo se med drugim pogovarjali o arabščini in njenih dialektih in verskih frazah, o naslovnicah del arabskih in afriških literatov ter o položaju žensk v sodobnih arabskih družbah.
Na letošnji proslavi za 8. februar je sirski umetnik Ali R. Taha interpretiral slovensko himno v arabščini. Ko so video njegovega nastopa naložili na YouTube, se je takoj vsulo ogromno nestrpnih komentarjev. Eden od njih se je na primer spraševal, kako vemo, kaj je tip dejansko povedal? Kaj če je namesto verzov Prešernove Zdravljice v resnici govoril o tem, kako bodo Arabci osvojili in zasužnjili Slovenijo?
Posebej za potrebe tega intervjuja sem si ponovno ogledala posnetek njegovega nastopa. In da se ne bi še kdo ustrašil, lahko poročam, da gre za interpretacijo sedme kitice Zdravljice in za nič drugega (smeh).
V Evropi znamo preslabo arabsko …
Verjetno znamo preslabo še marsikaj drugega. Še do nedavnega arabski jezik ni bil nekaj, kar bi na Zahodu na široko poučevali. V Britaniji se je arabščino v glavnem dalo študirati zgolj na prestižnih univerzah, denimo v Oxfordu in Cambridgeu ali v Edinburgu in St. Andrewsu. Za vpis na študij je posameznik potreboval samo dobro oceno na maturi, klopi pa so gulili večinoma člani višjih in premožnejših družbenih slojev, ki so pozneje dobili udobne službe na britanskem ministrstvu za zunanje zadeve ali na primer delovali kot diplomati. V ZDA je bilo podobno, dolgo časa je bilo mogoče študirati arabščino večinoma zgolj na univerzah t. i. Ivy League, skratka na Harvardu, Princetonu, Yalu in podobno. Kar pomeni, da je bil arabski jezik ena tistih smeri, ki so jih ljudje študirali zato, ker se jim je zdelo, da potrebujejo diplomo z znane univerze, ne da bi čisto dobro vedeli, kaj z njo početi. Nekateri so vzporedno s študijem arabščine vpisali tudi ekonomijo ali kakšno drugo študijsko smer, odvisno od tega, kje so si obetali kariero po končani fakulteti. Vedno pa je bil zraven tudi določen odstotek ljudi, ki je jezik študiral zato, ker so bili sami arabskega porekla.
Kako so včasih poučevali arabščino?
Še takrat, ko sem se jo sama začela učiti, so jo predavali približno tako, kot da bi šlo za pouk latinščine. Učil si se besede in prevajal stavke, ki jih nato v praksi nisi nikoli uporabljal. Cele generacije študentk in študentov so brale stare orientalistične knjige, ki so bile dejansko zasnovane podobno, kot so nekoč razlagali latinščino. V smislu, da gre za nekaj, kar mora vsak razgledan in izobražen posameznik znati, četudi tega v konkretnih življenjskih situacijah ne bo nikoli potreboval. Šele sredi devetdesetih let je univerza Georgetown izdala več učbenikov, s katerimi se je bilo dejansko mogoče naučiti stvari, ki bi jih človek morda celo želel povedati. Še vedno pa je šlo za učne pripomočke, ki so bili usmerjeni k podobni ciljni publiki, kot sem jo omenila prej. Danes so se seveda spremenili tudi študentje arabščine, včasih pa je bil to res študij za zelo ozko skupino ljudi. Sama sem se osnov arabskega jezika naučila na lektoratu ljubljanske Filozofske fakultete, kjer smo bili majhna skupina slušateljev, zato smo lahko intenzivno delali. Nadaljevala sem v Kairu, prevajati pa začela po naključju.
Skozi Slovenijo so na poti v boljše življenje nedavno šle množice pregnancev iz držav Bližnjega vzhoda in severne Afrike. Bi bili do beguncev iz Sirije in Iraka manj ksenofobni, če bi bolje poznali jezik, ki ga govorijo?
Ne verjamem. Verjetno samo do določene mere. Jezik je zgolj orodje in ne čarobna paličica. Orodje pa je mogoče uporabiti na različne načine. Poznam ljudi, ki govorijo tekoče arabsko, pa ne slišijo in ne vidijo tistega, kar bi lahko spremenilo njihovo prepričanje. Znanje jezika v takih primerih ne pomaga kaj dosti.
Če sodimo arabščino po podobah iz televizijskih poročil, v katerih se, poenostavljeno povedano, arabsko govoreči posamezniki praviloma pojavljajo kot teroristi in nasilneži, lahko hitro dobimo vtis, da gre za jezen ali celo nevaren jezik, v imenu katerega se dogajajo grozne stvari. V praksi pa je arabščina izjemno zanimiva in kompleksna. Kako jo na kratko razložiti?
Zdaj samo sebe postavljam v zoprn položaj, ker počnem to, kar včasih očitam drugim. Razlagam jezik in kulturo nekoga drugega. Vendar bom vseeno poskusila. Obstaja več šol in razlag, sama pa sem pripadnica tiste, ki pravi, da vse, kar je znotraj jezika, jezik bogati, vendar se veliko ljudi, tudi tistih, ki imajo arabščino za materinščino, z mano ne bi strinjalo. Arabščina se je razvijala in širila z osvajanjem ozemelj, kjer so nastajali različni dialekti. Kot jezik obstaja v treh plasteh. Poznamo klasično arabščino, tisto, ki je zapisana denimo v Koranu in v starih verskih tekstih. Moderna standardna arabščina je jezik tiska, literature in znanosti. Potem pa še pogovorni jezik, ki ima preprosto povedano toliko odtenkov, kolikor je družbenih skupin, ki ga uporabljajo. Zato se razlikuje od področja do področja, od tega, ali ga govorijo izobraženi ali neizobraženi, ali ga uporabljajo na podeželju ali v mestu in podobno.
Arabščina je jezik številnih dialektov. Ali drži predpostavka, da se arabsko govoreči posamezniki prav zaradi njih še med sabo ne razumejo nujno?
Ne čisto. Vsi bodo imeli težave razumeti na primer maroško arabščino, ker je v njej med drugim ogromno najrazličnejših berberskih fraz in izrazov. Ampak potem naredijo točno to, kar naredim sama, ko grem denimo v Tolmin ali v Prekmurje – izravnajo lasten jezikovni register do točke, ko lahko normalno komunicirajo z drugimi. V zadnjih dvajsetih letih nisem bila v arabskem svetu nikoli v položaju, ko se ljudje ne bi mogli sporazumeti. Poleg tega arabski dialekti na različne načine prihajajo v modo in iz nje. Egiptovski dialekt arabščine poznajo vsi, ker je to jezik številnih televizijskih serij in starih arabskih filmov. Približno pred petnajstimi leti je bil popularen libanonski dialekt, nekaj časa pa tudi sirski, ki se je prebil v ospredje na račun priljubljenih sirskih humorističnih nadaljevank in serij. Spomnim se, da je bila eno poletje izjemno popularna neka kuvajtska nanizanka, ki so jo prikazovali v času ramadana, zato se je vsem zdelo zabavno govoriti s kuvajtskim naglasom. Trditi, da se arabsko govoreči posamezniki ne razumejo nujno niti med sabo, je torej lahko problematično. Hitro namreč nasedemo dvema spornima trditvama. Ena pravi, da je sama arabščina tako težka, da je nihče razen izbrancev, verskih dostojanstvenikov – in zahodnih profesorjev – ne more v celoti razumeti. Druga pa sugerira, da je splošna populacija preveč neumna in nezainteresirana, da bi lahko jezik v celoti obvladala. Obe pa ignorirata dejstvo, da ljudje brez težav vsi gledajo in razumejo poročila, ki jih predvajajo v standardni arabščini. Lažje se je namreč izgovarjati, da je jezik »zelo zapleten« ali trditi, da so ljudje »pač neumni«, kakor poskrbeti, da bo šolski sistem kaj vreden. V regiji je, sicer z razlikami med posameznimi državami, nepismenost še vedno visoka in kaže, da se bo še povečevala. V Egiptu se je to zgodilo že konec prejšnjega tisočletja, ko so denimo reveži na podeželju nehali pošiljati otroke v šolo, ker je bilo ceneje plačati kazen za tovrstni prekršek, kot pa jim kupiti šolsko uniformo in knjige. Da o tem, kako v Siriji in okoliških državah več generacij sirskih otrok in mladine zaradi vojne ne more nadaljevati šolanja, sploh ne govorim.
Večkrat ste pisali o tem, da na Zahodu arabske besede in fraze pogosto razumemo preveč dobesedno in poenostavljeno ter tako arabščini odrekamo dovoljenje za oblikovanje ironije, metafor, dvojnih pomenov. Za kaj gre?
Gre za to, da smo na Zahodu prepričani, da se je arabski jezik nehal razvijati nekje v 7. stoletju, ko je bil razodet Koran, približno istočasno pa so se – miselno in intelektualno – nehali razvijati tudi ljudje, ki ga govorijo. Jezik je sicer pogosto nastopal kot sredstvo kolonialne nadvlade in kulturne premoči. Sama se ukvarjam z Egiptom in vam lahko veliko povem o obdobju pod britanskim kolonialnim jarmom, čeprav je bilo ravnanje kolonialnih gospodarjev na Bližnjem vzhodu bolj ali manj povsod podobno. Stara britanska kolonialna domislica pravi, da je eden izmed razlogov, zakaj naj bi bili Arabci veliki barbari, v tem, da naj arabski jezik ne bi imel besede za dom, tako kot v angleščini rečejo home. V arabščini pač namesto tega uporabljajo izraze, kot so hiša, prebivališče, ognjišče, družina. Ampak ker nimajo točno tiste besede, ki se je nekomu zdela nujna, naj bi bili necivilizirani. Po drugi strani pa tudi francoščina ne premore izraza za dom v enakem smislu, kot ga pozna angleščina. Kaj je po tej logiki narobe s Francozi? Jezik je torej resna stvar in ga lahko vselej uporabimo kot sredstvo za izkazovanje družbene moči določene skupine. Vseeno menim, da ima vsak jezik tiste besede, ki jih potrebuje, oziroma da je mogoče v vseh jezikih vse povedati. Težava nastane, ko sprejmemo idejo, da obstaja en sam jezikovni standard in da vse, kar je onkraj njega, ni nič vredno.
Arabščina je tudi jezik številnih verskih izrazov, ki marsikoga, ki je ne razume, navdajajo z nelagodjem.
Drži, sam jezik pozna kar devetindevetdeset izrazov za boga, ena najbolj znanih in razvpitih verskih fraz pa je nedvomno Allahu Akbar oziroma bog je velik. Toda s tovrstnimi izrazi je tako, da lahko nekaj pomenijo, ko jih izrečete, lahko pa nimajo nobenega smisla. Odvisno od konteksta. Saj tudi doma pogosto prosimo boga, naj se nekaj zgodi ali ne. Kam lahko nekoga pošljemo, kadar smo jezni? Ko je Srečko Katanec izjavil, da bog je in vse vidi, se iz nogometnega selektorja ni nenadoma spremenil v verskega blazneža. Omenjanje boga v vsakdanjem govoru je pač folklora, ne fanatizem.
Znana je tudi beseda inšalah, ki jo je ujel vsakdo, ki se je vsaj malo potikal po arabsko govorečih deželah, in bi jo lahko dobesedno prevedli kot če je taka božja volja. Toda v praksi ima izraz malo morje pomenov in interpretacij. Lahko pomeni ja in ne, lahko pomeni mogoče, lahko pomeni Spelji se!, Sanja se mi ne ali pa Presneto, kako si neumen! Lahko pomeni vse, kar nam pade na pamet, iz konteksta, v katerem besedo uporabimo, pa je pravzaprav vedno jasno, kaj smo z njo mislili.
Arabščina je torej raznolik, kompleksen, nenehno spreminjajoč se jezik, tako kot vsi drugi. Če jo razumemo dobesedno in dojemamo kot nekaj statičnega, ji s tem delamo krivico, vendar pri tem naša težava ni v samem jeziku. Temveč v dejstvu, da morebitno poznavanje tujih jezikov ne pomeni nujno tudi razumevanja kultur ali narodov, ki jih govorijo. Tudi zato na vaše prejšnje vprašanje, ali bi bili do beguncev iz Sirije in Iraka bolj strpni, če bi razumeli njihov materni jezik, ni mogoče odgovoriti enoznačno.
Premakniva se od jezika k literaturi. Leta 2010 je izšlo vaše poročilo o stanju prevodov arabske književnosti v slovenščino, v katerem pišete, da so knjige arabskih avtorjev – ne glede na to, da gre večinoma za nizke naklade – v Sloveniji praviloma redno razprodane in dobro izposojane v knjižnicah. Je stanje še vedno tako?
Rekla bi, da ja, ker redno prejemam knjižnično nadomestilo. Prevodov iz arabščine sicer ni veliko, je pa pomembno, da gre za prevajanje izvirnikov in ne več za prevode iz tretjih jezikov, ki sicer niso nujno slabi. Je pa danes bistveno manj revijalnih prevodov iz arabščine, kot jih je bilo denimo v času bivše Jugoslavije, ko je imel zainteresirani posameznik reden dostop tudi do hrvaških, srbskih, bosanskih prevodov, objavljenih v različnih literarnih revijah.
Kakšno pa je zanimanje založb in urednikov za prevajanje in objavljanje arabske književnosti?
Mene kar pogosto sprašujejo o tem, kaj bi se splačalo prevesti. Uredniki spremljajo dogajanje, obiskujejo knjižne sejme in so pozorni na nova, zanimiva pisateljska imena. Seveda ne gre vse gladko; včasih so težave s pridobivanjem avtorskih pravic za prevode, potem so na vrsti druge reči, ki jih je treba izdati, vemo pa tudi, da stanje v slovenskem založništvu ni rožnato. Založba *cf, s katero redno sodelujem, je na primer zasnovala zbirko Kaif, ki pokriva izključno nezahodno literaturo, vendar je te ogromno, zato je vselej treba narediti določeno selekcijo. V desetih letih smo skupaj izdali pet pomembnih sodobnih arabskih del, kar se mi ne zdi malo.
Kako pomembni pa so prevodi neleposlovnih besedil, na primer religijskih in humanističnih tekstov?
Nedvomno bi bilo dobrodošlo, če bi imeli več prevodov tovrstnih del, kot jih imamo zdaj, vendar je problem širši. Prevajanje verskih besedil, napisanih v stari arabščini, je nekaj drugega kot prevajanje leposlovja. Gre za dva popolnoma različna tipa jezika. Poleg tega bi bil vložek s strani prevajalca ogromen: če se ne motim, so Benetke Sloveniji najbližje mesto, kjer lahko posameznik študira arabski jezik. Da pa bi to storil samo zato, da se lahko nato vrže v prevajanje srednjeveških arabskih tekstov v slovenščino, se mi zdi precej neverjetno. Seveda bi veljalo brati tudi sodobno arabsko esejistiko, ki pa bi jo morali najprej pobrati z različnih koncev in krajev, saj gre za kolumne, članke, komentarje, raztresene po različnih časopisih, revijah in drugih publikacijah, tudi tujih.
Kako naj sploh ustrezno poimenujemo sodobno književnost, ki prihaja izpod peresa arabsko pišočih avtorjev in avtoric? Kot arabsko ali bližnjevzhodno? Kaj pa naj potem storimo z arabskimi avtorji, ki pišejo v drugih jezikih?
Kaj pa naj naredimo z avtorji, ki ustvarjajo izven svojih matičnih držav? Kdo je potemtakem Louis Adamič? Ali gre za slovenskega ali za ameriškega avtorja? Verjetno tovrstna vprašanja nimajo enotnega odgovora. Z izrazom arabska književnost praviloma imenujemo literaturo, napisano v arabskem jeziku. Toda če vzamete roman Pivo v biljardnici, lahko ugotovite, da gre za egiptovsko literarno delo, napisano v angleščini in izdano v Angliji, ki so ga šele pred kratkim prevedli v arabščino. Sama pri poimenovanjih, o katerih me sprašujete, nisem najbolj natančna. Zdi se mi, da če govorimo o arabski književnosti, o maroški avtorici ali o jemenskem dramatiku, ne zgrešimo preveč. Vendar je treba imeti v mislih, da so tovrstne nalepke lahko problematične. Tudi če nekaj označimo kot vzhodnoevropsko literaturo, je ključno vprašanje, kako smo definirali Vzhodno Evropo.
Pisali ste, da zahodna publika literarna dela iz arabskega sveta, začenši s Tisoč in eno nočjo, pogosto napačno bere kot nekakšne antropološke in sociološke priročnike za razumevanje arabskih družb, namesto da bi tekste v prvi vrsti razumeli kot umetniške izdelke. Omenjate, da pri tem prihaja do nekakšnega forenzičnega pogleda na arabsko literaturo.
Gre za koncept iraškega pesnika in akademika Sinana Antoona, ki govori o posebnem načinu branja literarnih besedil, na podlagi katerega bralec dela suverene zaključke tudi o duši nekega naroda, o političnih razmerah v določeni državi, o tamkajšnjem trgovinskem sistemu, skratka o vsem. To ni samo problem arabske književnosti, na splošno se literaturi tretjega sveta pogosto dogaja, da jo razumejo kot nekakšno znanstveno raziskavo o določenem prostoru in času. Obstajajo stvari, ki jih kot površni zunanji opazovalci pričakujemo od konkretne književnosti ali kulture. Arabska literatura naj bi tako pojasnila, zakaj so Arabci taki, kot so, kar nato apliciramo tudi na številna področja izven umetnosti. Podobno se dogaja tudi s književnostjo številnih afriških in azijskih držav, izjema pa včasih niso bili niti slovenske avtorice in avtorji. Tudi od njih so v tujini pričakovali določene kulturne vzorce, povezane na primer s krvavo vojno na območju nekdanje Jugoslavije ali z življenjem pod komunizmom. Obstajajo zapovedane teme in zakoreninjene podobe, ki jih je zelo težko preseči. Na Zahodu so tako standarden motiv na naslovnicah del arabskih avtoric in avtorjev ženske oči ali zakrito žensko telo, pri tem pa pokrivalo, ki ga ženska nosi, pogosto sploh nima zveze z državo ali s kulturo, od koder prihaja pisatelj, kaj šele s samo zgodbo. Na naslovnicah knjig afriških literatov praviloma najdete oranžen sončni zahod z akacijo v ozadju, zraven pa še kakšno žirafo, leva ali slona. Ni pomembno, ali gre za Doris Lessing, Nadine Gordimer ali za Chinua Achebeja, naslovnica je vselej enaka. Zato je na tem mestu treba pohvaliti slovenske založbe, ki tega ne počnejo. Ko sem za zbirko Moderni klasiki Cankarjeve založbe prevedla delo Mehlisovo poročilo libanonskega avtorja Rabija Džaberja, so me celo vprašali, kaj ne bi bilo primerno za naslovnico. Odgovorila sem, da nedvomno ne podoba zakrite arabske ženske; dogajanje v romanu je sicer postavljeno v Bejrut, a so glavni liki tamkajšnji kristjani. Na koncu so se odločili za modro kopijo arhitekturnega načrta, kar je odlična rešitev, saj je glavni protagonist vodja arhitekturnega biroja.
Je mogoče znotraj arabske književnosti določiti razmerje med avtorji in avtoricami?
Na pamet bi rekla, da je moških več. Kar ne pomeni, da moški več pišejo od žensk, temveč da lažje pridejo do objav, zato jih tudi pogosteje recenzirajo, nagrajujejo in nato prevajajo.
Kaj bi želeli nemudoma prevesti v slovenščino, če bi lahko izbirali?
To, kar je izšlo pred kratkim (smeh). Pivo v biljardnici Waguiha Ghalija, enega najboljših sodobnih egiptovskih romanov. Tekst sem ponujala naokoli približno deset let, pa je vedno prišlo kaj vmes, nekaj težav pa smo imeli tudi s pridobitvijo avtorskih pravic. Seveda obstaja veliko zanimive sodobne arabske literature, omenim lahko na primer znanega libanonskega pisatelja Eliasa Khouryja. Trenutno je aktualna tudi skupina novih iraških avtorjev, ki bi jih bilo vsekakor zanimivo prevajati. Zaenkrat je težko reči, ali se bo tovrstna književnost obdržala, toda nedvomno gre za sveže in lucidne literarne pristope. Obstaja znano arabsko umetniško reklo, ki pravi, da Kairo piše, Bejrut tiska in Bagdad bere. A Bagdad tudi piše – in to dobro.
Kako ste načeloma zadovoljni s strokovnimi in bralskimi odzivi na svoje prevode?
Zelo. Zadovoljna sem tudi s sodelovanjem z založbami. Prevodi so bili praviloma vselej deležni ugodnih kritiških odmevov in so poželi kar nekaj zanimanja, medtem ko je tekste vzela za svoje tudi širša publika. Prva knjiga Kairske trilogije Naguiba Mahfouza Pot med palačama je na primer vključno s ponatisom razprodana, kar ni majhna stvar, glede na to, da gre za več kot petsto strani dolgo delo o egiptovski revoluciji iz leta 1919. Seveda naklade niso visoke in arabska literatura predstavlja samo majhen delček slovenskega knjižnega trga. Toda kljub temu se mi je že zgodilo, da me je denimo prav zaradi prevoda omenjenega Mahfouzovega romanakdo ustavil na ulici in pohvalil za opravljeno delo.
Koga spremljate in berete znotraj miljeja arabske literature?
Vedno preberem vse, kar napišeta egiptovski pisateljici in pesnici Mansoura Ez Eldin in Iman Mersal. Hassan Blasim je pomembno iraško pisateljsko ime, ki ga je treba spremljati. Hisham Matar je Libijec, ki piše v angleščini. Njegovo delo V deželi mož je pred leti izšlo pri založbi Modrijan (leta 2009, v prevodu Uroša Kalčiča, op. ur.), sijajna pa je tudi novejša Anatomy of a Disappearance iz leta 2011.
Za konec: ob nedavnem množičnem prihodu muslimanskih beguncev iz severne Afrike in z Bližnjega vzhoda v Evropo lahko velikokrat poslušamo in beremo nestrpne traktate o domnevnih kulturnih in civilizacijskih razlikah med »njimi« in »nami«, pri tem pa naj bi bil problematičen tudi njihov odnos do žensk. Vi ste v arabskem svetu živeli in delali. Kako patriarhalne in šovinistične so moderne arabske družbe?
Zelo.
Kako ste jih doživeli sami?
To ni pravo vprašanje. V okolju, ki ga omenjate, sem bila vedno tujka in so zame veljala drugačna pravila. Toda nedvomno gre za izjemno patriarhalne družbe, ki tako tudi delujejo.
Ali to samoumevno pomeni, da so ženske v arabskih državah vedno šibke, nemočne in zatirane?
Ne, govorim o tem, v kakšnih družbah živijo, kar pomeni, da so si ogromno stvari, ki so za nas že samoumevne, morale šele izboriti. Na primer pravico do potovanja v tujino brez dovoljenja skrbnika in do tega, da lahko za svojega nezakonskega otroka pridobijo rojstni list. Tudi to, da se smejo ločiti pod lastnimi pogoji, odpreti bančni račun, ne da bi za to potrebovale moškega poroka, da lahko sedejo na sodniško klop ali se včlanijo v sindikat, je rezultat dolgotrajnega družbenega boja. Ženske v arabskem svetu, sama pač najbolje poznam primer Egipta, imajo tudi vrsto problemov, ki so podobni našim, zato jih komaj zaznamo. Na primer to, da jih med prvimi odpustijo zaradi (težko priborjene pravice do) sindikalnega organiziranja na delovnem mestu. Težava našega zahodnjaškega pogleda na svet pa je tudi v tem, da se nam močne, artikulirane in aktivne arabske ženske, ki se neutrudno borijo za svoje pravice in za pravice drugih na rob družbe odrinjenih skupin – od revnih kmetov do mizerno plačanega delavstva – ter za to pogosto plačajo tudi visoko ceno, preprosto ne zdijo avtentične. Če v življenju niso pasivne, dobimo občutek, da je z njimi nekaj narobe.
Vsekakor pa ne moremo zanikati, da je ženskam v vsakdanjem življenju pogosto težje kakor moškim. Na določenih področjih so v izrazito neenakopravnem položaju. Ampak to seveda ne pomeni, da o tem nimajo mnenja. Egipčanke, denimo, do leta 2007 niso mogle biti sodnice: nekatere so se borile, da bi to lahko postale, druge so garale, da so se povzpele čim višje v tistih poklicih na področju prava, do katerih so imele dostop, tretje so se s položajem sprijaznile oziroma strinjale. Nekatere so svoja prizadevanja za izboljšanje položaja žensk usmerile v druge dejavnosti in področja. Nekatere niso storile nič. Nekatere so popolnoma zadovoljne z razmerami, kakršne so, druge se borijo vsak dan svojega življenja. Pravzaprav je njihov položaj izjemno raznolik in kompleksen, samo podrobnosti premalo poznamo.
Po drugi strani pa vprašanje položaja žensk v arabskem svetu pogosto izkoriščamo za izkazovanje nekakšne kulturne premoči.
Ja, kakor pravi Gayatri Spivak v svojem eseju Can the Subaltern Speak?, gre za impulz belih tipov, ki domnevno rešujejo rjave ženske pred rjavimi moškimi. To je star trik. Že Evelyn Baring – Lord Cromer, britanski politik, diplomat in kolonialni upravitelj, je pred več kot stotimi leti navzočnost Britancev v Egiptu upravičeval z argumentom, da so tamkajšnji moški barbari, ki zatirajo ženske. A je bil doma v Angliji istočasno ustanovitelj sumljive organizacije s pomenljivim imenom Men’s League for Opposing Women’s Suffrage, ki je jasno nasprotovala tistemu delu družbe, za katerega naj bi se zavzemal na Bližnjem vzhodu.
Povezave:
Translations from Arabic in Slovenia, 1990–2010
