Čez nekega človeka, ki mu je bilo ime, si lahko predstavljate, Viktor Polnori in ni imel več nog, sem se spotaknil včeraj ponoči na poti skozi visoki gozd. In ob tem se mi je včeraj še posebno mudilo, kajti ob svoji nagnjenosti k postopanju sem ja tudi še zdravnik: neki zdrav človek me je z ene strani visokega gozda, iz Traicha, poklical k nekemu bolniku, s katerim je bil v sorodu, na drugo stran visokega gozda, v Föding, k nekomu, ki je nenadoma zbolel za neko boleznijo glave, katere strašne posledice so sicer zapisane v medicinskih knjigah, njenega vzroka pa si ne zna razložiti nihče. Torej, hotel sem teči k pacientu, skozi visoki gozd, skozi visoki sneg, se razume, s pomočjo svoje odlične veščine koračenja skozi sneg in se nenadoma in, kot si lahko mislite, prestrašen sredi visokega gozda spotaknil ob Viktorja Polnorega.
»Viktor Polnori«, tako se je predstavil ta, čez katerega sem se spotaknil in ki ga prej v vsem svojem življenju nisem videl niti enkrat samkrat.
»Lokomotiva mi jih je odtrgala dol s telesa!« je vzkliknil moški v trenutku, v katerem sem ugotovil, da nima več nog, in sicer tako, kot da bi imel nesrečnik nesrečo pravkar šele za sabo. Toda potem mi je prišlo na misel, da skozi visoki gozd ja ne pelje noben vlak, skozi visoki gozd ne vodijo nobene tirnice, in da tudi nisem slišal nobenega kričanja, nič človeškega, in »seveda«, je rekel Viktor Polnori, »od nesreče je že osem let!«. Sredi visokega gozda je ležal sredi ceste, ker naj bi se obe njegovi nogi, njegovi leseni nogi, »morda ker sem enkrat poskušal teči hitreje kot običajno«, je rekel Viktor Polnori, nenadoma zlomili. »Nenadoma sem pozabil, da imam lesene noge, in ne lastnih, mislil sem, da imam spet svoje noge!« Bil naj bi vesel, da se je pojavil človek, namreč jaz. Bil naj bi mu tudi, celo v temi, simpatičen, zaradi glasu, zaradi korakov. »Če vi ne bi prišli«, mi je rekel Viktor Polnori, »bi neizogibno umrl strašne smrti. Saj ja veste, najstrašnejša smrt je ta, ki nastopi, ko zmrznete.«
Ko sem rekel, da sem zdravnik, je bil moški, čigar ime, in ne čigar nesreča in trenutno stanje, to moram dodati, me je kar najbolj zaposlovalo (pomislite, imenoval se je Polnori!), srečnejši še v mnogo večji meri, kot če bi bil rekel, da sem klepar ali inštalater ali pek ali kmet. Ko sem ga vprašal, kako je potemtakem prišel v visoki gozd, ki je bil v danih okoliščinah smrtno nevaren celo za najbolj zdrave, in ob tem še med enajsto in dvanajsto ponoči, je razpredal, da je, in sicer šele eno uro pred tem, z nekim lastnikom mlina iz Traicha, ki mu je bil že leta znan po pripovedovanju, ne pa na pogled, torej v Traichu, na eni strani visokega gozda, sklenil stavo. Lastnik mlina iz Traicha je z njim stavil za celih osemsto šilingov (to je vrednost najboljšega para škornjev iz nepremočljivega usnja od našega najboljšega čevljarja, ki si jih on, Polnori, želi že deset let), da on, Polnori, če odide iz Traicha točno ob enajstih, v Födingu ne bo pred dvanajsto. V eni uri s svojimi lesenimi nogami ne bo prišel skozi visoki gozd, ne pozimi; ne v takšni zimi; ne v tako mrzli noči. On, Polnori, sam ni verjel, da bi bil do dvanajstih lahko v Födingu, je pa vseeno (»jaz nespametnež!«), ker se brez poskusa ne izpusti nobene dobre priložnosti, da se izboljšaš, kot domenjeno ob enajstih stekel iz Traicha. Lastnik mlina mu je napovedal grozljivo smrt, namreč to že omenjeno zmrznjenja (»Kako prav je skoraj imel lastnik mlina!«). Zdaj je sicer on, Polnori, je razpredal, izgubil stavo, ampak zmrzniti mu, zahvaljujoč meni, ni bilo treba. In ob tem je imel še srečo, da ga je iz njegovega grozljivega položaja, ki je imel, to je izrecno omenil, kot vse na svetu svojo smešno plat, rešil »neki zdravnik«, »zastopnik visoke medicine«, pravi doktor.
Dvignil sem ga in z njega ometel večino snega in ugotovil, da sta bili obe njegovi leseni nogi, kot pač dve nogi iz lesa, zlomljeni dejansko na sredini. Odločno sem moškega na hitro, ker sem moral ja kar najhitreje do svojega pacienta, dvignil na svoje rame. Bilo bi bolje, če bi ga lahko nosil brez lesenih nog, toda nisva mogla odpreti zaponk, ki so bile primrznjene. Razlomljene noge so mu primrznile na stegno, in premišljeval sem, da mora moškega grozno boleti, ko je bil ob vsem tem še oslabljen od groze pred bližajočo se smrtjo. Toda ker je takšen človek vajen (navadiš se jih, če nimaš več nog, lastnih nog, takšnih iz kosti in mesa in krvi, če imaš zgolj umetne) hudih bolečin, ni tarnal, se ni cmeril, ni tulil, ni kričal, sploh se ni pritoževal. Ne, nasprotno, bil je ja srečen, da je bil rešen, da sem si ga naložil na rame in ga zgrabil za obe polomljeni leseni nogi, ki sem ju čvrsto stiskal čez križ proti prsnemu košu, in sem šel tako, kot se mi je primerilo, ne le z dvojno, temveč, kar zadeva težo, ki sem jo moral zdaj nositi, s trojno, petorno, desetorno težo naprej, da bi hitro, kot je le mogoče, prišel ven iz visokega gozda v Föding. Da bi bil on, Polnori, v Födingu še pred dvanajsto in bi tako dobil stavo z lastnikom mlina, ki je šel v skladu z dogovorom z avtom naokrog in je v Födingu že čakal na Polnorega, o tem ni premišljeval. Na kaj takega si ni upal misliti, mene pa je nenadoma, potem ko sem pogledal na uro, namreč točno ob pol dvanajstih, prešinil občutek, da bi bil jaz, in na mojem hrbtu torej tudi Polnori, da bi bila midva oba lahko v Födingu ob dvanajstih, in tako sem jaz, ki sem zaradi pacienta, ki je čakal name, že tako dovolj hitro tekel skozi visoki gozd, tekel še hitreje, vedno hitreje skozi visoki gozd, z moškim na hrbtu, ki je bil, tako kot vsakdo brez nog, primerno tolst in mehak in čigar razbite lesene noge so izmenično ječale in škripale in cvilile in ki si iz golega strahu zaradi moje hitrosti ni upal reči več niti besede.
Le ko sva že prišla iz visokega gozda, malo pred lučmi Födinga, je rekel: »Kaj ni to Föding?« In jaz sem odgovoril: »Ja, Föding, Föding, ja!« In vprašal je, ali je že dvanajst, jaz na to: »Ne, ni še, tudi ni še odbilo.«
Ko sem tekel komaj še pri zavesti, je Polnori razpredal, da je dogovorjeno, da se z lastnikom mlina sreča ne le v Födingu, temveč »pred cerkvenimi vrati v Födingu«.
»Pred cerkvenimi vrati? To se dobro ujema,« sem rekel, »kajti takoj zraven name čaka moj pacient!« In med tekom sem še rekel, prav ko sva prispela na trg pred cerkvijo: »Ni še dvanajst!« in planil sem pred cerkvena vrata, in pred njimi je dejansko stal moški, velik, črn, in pomislil sem, temu boš vrgel, tako, da tega ne bo bolelo, Viktorja Polnorega pred noge. Naredil sem to in zvon je odbil dvanajsto. Tedaj je Polnori že ležal pred nogami lastnika mlina in je povsem upravičeno svoje roke izprožil po denar.
Zares presenečen zaradi vsega, toda nazadnje vseeno, je po tem, ko sem se predstavil lastniku mlina in ga nadrl, ta veliki črni lastnik mlina izvlekel svojo veliko črno denarnico, bolj ker ga je bilo strah, manj ker je uvidel, da je izgubil stavo, in je na tleh ležečemu Viktorju Polnoremu v dlan nalistal osemsto šilingov.
»Stava je stava,« je rekel lastnik mlina, ki ni računal z možnostjo, da bi lahko Viktorja Polnorega sredi visokega gozda kdo pobral in z njim tekel v Föding. Niti groša ne bi več stavil na življenje Viktorja Polnorega, je rekel lastnik mlina. Čudilo ga je, da se kdo sploh spusti v tako stavo.
»Polnorega sem videl že mrtvega!« je rekel lastnik mlina, in potem: »Ah ja, zdravniki! Dejansko, zdravniki se vtikajo v vse!« in je izginil.
Dogovorila sva se, da se ne bova več ukvarjala drug z drugim. Najino slovo je Polnori začuda izkoristil za to, da se mi je zahvalil. Za kaj? sem se spraševal in na poti domov sem, povsem neupoštevaje najino pogodbo, premišljeval, da je sicer dobil stavo, torej osemsto šilingov, torej par najboljših škornjev iz nepremočljivega usnja od našega najboljšega čevljarja, toda izgubil je svoje lesene noge. Te so ga stale dva in pol tisoč. Kaj za en človek, sem premišljeval v visokem gozdu, ki me je na poti domov tako zdeloval, da sem mislil, da bom prišel preč, je ta Polnori? Je nor?
