»Šiškarji smo včasih zelo občutljivi in nepopustljivi pri vprašanju, od kod je kdo, iz Zgornje ali Spodnje Šiške /…/ Zgoraj se končuje Gorenjska, spodaj se začenja Ljubljana.« To so besede, s katerimi nas pripovedovalčev glas že ob samem začetku postavi v osrednji dogajalni prostor, tega pa avtor v romanu Ne bom se več drsal na bajerju preuči z izpiljeno natančnostjo in se posveti vsem njegovim, za obravnavani čas še kako pomembnim podrobnostim. Vsestranski pisatelj, literarni kritik, gledališki teoretik, profesor in dramaturg Lado Kralj, ki se je ob koncu lanskega leta poslovil v 84. letu starosti, se je v svojem zadnjem delu z občutkom za teatralnost in nostalgično noto lotil prav tistega, kar ga je tudi osebno zaznamovalo – doživljanja Šiške in njenih prebivalcev ter burne, nemalokrat surove zgodovine s številnimi njenimi še neizpovedanimi anekdotami in skrivnostmi.
Avtor, ki je za zbirko kratke proze Kosec koso brusi leta 2010 prejel nagrado za najboljši prvenec in fabulo, leta 2014 pa napisal roman Če delaš omleto, v svojem zadnjem delu bralcu nudi široko paleto zgodb in likov, s pomočjo usod katerih na iskrivo boder in mestoma humoren način prikazuje Šiško v sicer izrazito temačnem zgodovinskem obdobju. Gre za čas italijanske okupacije, med katero Italijani »izolirajo mesto Ljubljana, ga ločijo od zaledja, v ta namen izdelajo ograjo iz bodeče žice /…/ skratka, mesto spremenijo v koncentracijsko taborišče.«
Zgodba, ki se ob branju začetnih poglavij razvija kot nežna ljubezenska pripoved, hitro preseže ta na prvi pogled pričakovani zaplet in pozornost od individualne izkušnje pripovedovalca, najstnika Ivana Kneza, preusmeri k številnim manjšim dogodkom, ti pa se kot mozaik sestavljajo v celovito podobo Šiške, ki jo spremljamo od začetka italijanske okupacije do petdesetih let 20. stoletja. Z uporabo vsevednega pripovedovalca, ki svojo zgodbo pripoveduje v prvi, zgodbe ostalih likov pa v tretji osebi, je avtorju omogočeno široko raziskovanje zgodb in dogodkov, ki so, četudi je stvarnost kruta in neizprosno trda, mnogokrat prikazani v duhu sproščene lahkotnosti. V zgodbi tako beremo o načinih delovanja italijanskih fašističnih oblasti na eni in uporu odporniških skupin na drugi strani, osrednji lik Ivan Knez pa se v tem turbulentnem času znajde v središču dogajanja, kjer krmari med kurirstvom za varnostno obveščevalno službo in zavezništvom s komandantom Kundetom, izogibanjem policijski oblasti ter ljubezni do Eve Verdonik, učenke dekliške gospodinjske šole, ki so jo na gradu Jama ustanovile nune.
Prav slednji motiv je tisti, ki v romanu presega zgolj prostorsko oznako dogajanja in prehaja v osrednji simbol Šiške kot prostora, ki ga v nekaj desetletjih doletijo številne spremembe, hkrati pa predstavlja tudi središče pripovedovalčevih intimnih čustev, saj predstavlja dom njegove ljubezni – Eve Verdonik. Šiška, ki je v prikazanem zgodovinskem trenutku še vedno v obdobju prehajanja od ruralnega k urbanemu, je v romanu popisana z natančnim občutkom za podrobnosti, skozi pričevanje Ivana Kneza pa veje avtorjevo izjemno bogato in izčrpno poznavanje kulturno-zgodovinskih detajlov. Gre za slikovit prikaz četrti v zametkih, v kateri se med drugimi nahajajo tudi kino Šiška, pomembna tranzitna železniška postaja in znamenita gostilna Pri kamniti mizi.
Po vojni so bile spremembe za to področje neizogibne in doletele so tudi grad Jama. S tem nas pripovedovalec sooči že ob začetku romana, ko pravi: »Središče Zgornje Šiške je soseska, sredi katere stoji grad Jama, nanj smo okoličani zelo ponosni. /…/ Ko se je vojna končala, je ljudska oblast v boju proti fevdalni in klerikalni miselnosti šolo ukinila, samostan razgnala in ukazala, da se grad podre, dobesedno izbrisala ga je, najprej z dekretom in potem s krampi in bagri, za njim ni ostalo prav nič.« Ljubljana se je v naslednjih desetletjih naglo širila, postopoma pa se je spreminjala tudi njena podoba, zamenjali so se njeni prebivalci, številne zgodbe pa so iz generacije v generacijo tonile v pozabo. In prav slednje je tisto, čemur se avtor v zgodbi postavlja po robu, zanima pa ga ne le Šiška, ampak tudi širša slovenska kulturno-literarna zgodovina.
Pozoren bralec bo opazil, da se avtor ne le eksplicitno, ampak tudi implicitno navezuje na pomembne literarne ustvarjalce in kulturne osebnosti ter se poigrava z literarnimi referencami, s čimer dosega dodatno plastenje zgodbe in odpira nove možne interpretativne smeri. Bralec se tako v delu sreča z umetniki, kot so Valentin Vodnik (ta se je rodil nikjer drugje kot v Zgornji Šiški na Jami), Ivan Cankar, Hinko Smrekar, prepoznamo pa lahko tudi motive, ki aludirajo na delo Edvarda Kocbeka. V času, ko se Ivan Knez skrivaj dobiva z dijakinjo Evo Verdonik, zaradi njenega zanimanja za zgodovino in ljubeznijo do branja avtor oživlja tudi prizore iz Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske, ta pa je tudi izhodiščna točka naslednji motivno-tematski ravni romana – zanimanju za vraževerja in mitološko simboliko.
V romanu se, ob številnih zgodovinsko verjetnih likih, povezanih s političnimi okoliščinami, pojavlja tudi Jaga Baba, ki pa se ne manifestira le kot plod ljudske domišljije, ampak tudi konkretno posega v dogajanje in nanj vpliva. Število likov v romanu je sicer veliko, saj avtor v osrednjo zgodbeno zasnovo, ki se vrti okrog Ivana in Eve, niza tudi številne drobnejše prizore, v katerih nastopajo člani Varnostne-obveščevalne službe, gverilci, aktivisti, italijanski okupatorji ter vaščani, prebivalci in prebivalke Šiške. V teh vložnih prizorih avtor prikazuje vso krutost in neizprosnost režima, v katerem ni prostora za svobodno izražanje, še manj brezskrbno uživanje mladostniških let. Želja po prevladi italijanske oblasti se kaže na vseh ravneh družbene stvarnosti, od političnih do kulturnih sfer. Tako si na primer mladostniki v kinu želijo ogledati film, toda namesto želenega imajo na razpolago tistega, ki ga je predvidela italijanska propagandna politika. Tudi sicer je vsakršno nasprotovanje, ugovarjanje ali upor italijanskim oblastem nemudoma kaznovan, nemalokrat pa je zgolj verbalno ali fizično nasilje celo lažja oblika kazni – številni odporniki končajo v taborišču Gonars ali pa celo plačajo z življenjem, pri čemer se oblastniki poslužujejo tudi javnih eksekucij in krutih metod mučenja, trupel, ki se kopičijo v Ljubljani, pa se po načrtu fašističnih oblasti hitro znebijo.
Kljub težki vsebini se avtor v romanu, ki na slogovni ravni ostaja dostopen, na jezikovni ravni pa se približuje pogovornemu knjižnemu jeziku s številnimi italijanskimi izrazi in časovnimi specifikami, trudi ostajati veder in optimističen. Zadnja tretjina romana sicer z melanholično noto prikazuje z zgodovinskimi razlogi zaznamovano ločitev Eve in Ivana ter njegov vstop v partizane in nazadnje osvoboditev Ljubljane, ob tem pa ta razmišlja: »Bil sem med osvoboditelji Ljubljane, nosil sem zastavo, množice so mi vzklikale in po licih so mi drle solze, mislil sem, da sem v nebesih. Ampak zdaj bom moral o vsem premislit na novo. Tudi ljubezen do Eve Verdonik je bila v nebesih in ljubila sva se na gradu. In zdaj gradu ni več in Eve ni več.«
Bralca ob koncu romana tako spremlja občutek, da je bil priča številnim dogodkom, pri čemer se mu nekatere zgodbe bolj vtisnejo v spomin kot druge, saj si je avtor s širino pripovednega horizonta zastavil velik zalogaj. Kljub temu da morda delovanja in ozadja vseh zgodb in likov niso povsem natančno izdelana, se ob koncu romana zdi, da je avtor izpeljal nalogo, ki si jo je zadal. Zgodovinska Šiška tudi v literarnem delu ostaja prostor, ki je bil podvržen številnim družbenim spremembam in v takšnem vzdušju se roman tudi zaključuje, tranzicija pa se kaže, tudi ko Ivan razmišlja naslednje: »Tako mi je, kot da bi izgubljal orientacijo: kdo je v podzemlju in kdo je v višavah? Eva Verdonik ali jaz? Meja podzemlja zdaj poteka po vrhovih Karavank, na eni strani je Vzhod, na drugi Zahod. Na eni strani socializem, na drugi kapitalizem. Se bo Eva hotela vrnit v socializem? Bom jaz hotel prebežati v kapitalizem?« In vsa ta vprašanja, ki se v njem odvijajo v viharju družbenih sprememb, v času neuspešnega iskanja Eve in na robu novih političnih sprememb, ob koncu romana strne z optimistično noto: »Ko se pozneje vozim nazaj v Ljubljano, si rečem na glas: človek mora imeti upanje. Vse drugo je manj vredno.«
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.