AirBeletrina - Trpljenje zahodnega človeka
Kolumna 8. 10. 2018

Trpljenje zahodnega človeka

Prizor iz filma Hladna vojna (2018)

Včasih se zaporedoma pogledani filmi zložijo v celoto. Najprej sem si ogledal Hladno vojno Pawła Pawlikowskega, ki je za prejšnji film Ida dobil oskarja in je sedaj vizualno posnel pač Ido 2. Če bo tako nadaljeval, mu bodo pri Idi 3 začeli očitati, da se ponavlja, a če bo vztrajal do Ide 11, ga bodo hvalili zaradi značilnega sloga.

Gledal sem torej čudovito posnete črno-bele kadre, v katerih so telesa razmeščena geometrijsko popolno. Kar je super, ampak mene bolj zanima psihologija. Tu pa, za razliko od Ide 1, zadeve škripljejo. Zgodba Hladne vojne pripoveduje o dveh zaljubljencih, ki ne moreta drug brez drugega, še manj pa drug z drugim. Pasivna agresija šprica, prepiri se vrstijo, alkoholizem vlada, trpljenje prekipeva, vendar zakaj, o, zakaj? Po gostoti nesreče brez razloga Hladna vojna skoraj dohiti kakšnega od starejših Cavovih albumov, preden sem se jih naveličal in odnehal.

*

Nekaterih ljudi res nič ne izuči. Tako sem šel naslednji večer v Kinoteko gledat Bergmanovo  Strast, v kateri je vse drugo, le strasti ne. Sam Bergman je povedal, da je to film o nasilju, in povedal je po pravici.

Originalni naslov itak govori o pasijonu, torej o trpljenju. Uf, koliko ga je! Pari se najedajo in težijo drug drugemu, zanimivejša pa je druga linija aktivne agresije, ki teče ob tej, pasivni: v vzporedni zgodbi nekdo muči živali, obesi psa, konja polije z bencinom ter zažge in tako dalje. Zgodbi se na koncu srečata v tem, da tudi med parom izbruhne nasilje in on pretepe njo. Bergman se je čutil dolžnega vplesti travme, vendar so tako neprepričljive, da trpljenje ostaja nesmiselno kuhanje v lastnih simptomih.

Pomembni sta dve repliki, ki ju združujem v naslednjo ugotovitev: nekje so ljudje, ki imajo razloge, da trpijo, medtem ko imajo oni na platnu le »raka duše«.

*

Kaj naj naredim po vsem tem drugega, kot da grem v Kinodvor gledat dokumentarec Bergman: eno leto, eno življenje? Presenetljivo uravnotežen portret človeka, ki je v eni točki stal pred odločitvijo, s katero se srečuje mnogo ljudi, seveda tudi ustvarjalcev: beg v delo ali spopad z lastnimi demoni? Izbral je prvo in nepopisno garal. Demoni so tako imeli proste kremplje in grizli so ga obilno, spremenil se je v premikajočo gmoto psihosomatskih bolečin. Ustvaril je ogromno in končal na samotnem otoku. Ko so mu v Cannesu podelili zlato palmo zlatih palm, se dogodka ni udeležil, saj »ga je življenje končno dohitelo«.

Tako to gre.

Zanimiv je trenutek, ko ga novinar vpraša, če je kdaj šel k psihoterapevtu in Bergman zanika. Bibi Andersson, igralka, ki sedi zraven, ga takoj popravi, da to ni res. Bergman se izmota, da je res šel, vendar je bil terapevt tisti, ki ga je postavil pred odločitev: ustvarjanje ali trpljenje. Češ, če bo ostal na psihoterapiji, potem se mora od umetnosti posloviti. Danes vemo, da je to neumnost; možno, da je Bergman, veliki lažnivec, lagal tudi tokrat ali pa da je takrat v petdesetih letih prejšnjega stoletja pač naletel na zapriseženega freudovca. Sprotna opomba: vrhunski šport in terapija pa res ne gresta skupaj.

O Bergmanu kot človeku potoči solzo edino Liv Ullmann, drugi zanj ne najdejo dobre besede. Glede na to, kaj je počel z ženskami, bi sredi #MeToo gibanja in boja proti družinskemu nasilju odletel že v vajeniški dobi.

Fascinanten je stavek, navržen mimogrede, da se je Bergman prvih 14 filmov iskal, v petnajstem pa se je našel. Hej, 14 filmov iskanja? Ti časi so minili, v Sloveniji pa nikoli niso niti obstajali. Mar res kje še obstajajo?

Skratka, Bergman je trpel in trpel, ni bil sposoben bližine, čeprav je po njej hrepenel, edino povezavo je našel v nasilju, verbalnem in fizičnem, in kot ugotovijo v dokumentarcu, je v svojem petnajstem filmu pričel junake ustvarjati po sebi. Ti osamljeni, izolirani in individualizirani ljudje, ki znajo le jezikati in trpeti brez razloga, ujeti v simptomatiki, so očitno zadeli živo rano (zahodne?) družbe, da jih je takoj proglasila za umetnost.

*

Med Hladno vojno in Strastjo je skoraj pol stoletja, vendar sta iz istega kosa. Bergman je očitno definiral žanr evropskega umetniškega filma in če hočete uspevati po festivalih in v art mreži, se morate držati osnovnega pravila: lepo posneto trpljenje brez razloga.

Takoj, ko se vprašate, čakaj, zakaj pa ti ljudje trpijo, ugotovite, da so si muke prizadeli sami in čar vas zapusti. Veste, da je tam zunaj nekje svet resničnega trpljenja, ki je umazano, grdo in zlo in z geometrijsko nepravilno postavljenimi telesi, kar vas naredi izgubljene za evropski art film.

*

Če je Bergman imel umetniškega prednika, je bil to Dostojevski. Ta Laokoón, ki se bori s simptomi, ne da bi se lotil vzroka, je najbolje opisan v eni najbolj dolgočasnih knjig, kar sem jih bral, v dnevniku njegove žene. Gospa beleži izdatke za gospodinstvo, Dostojevski pa niti spati ne more v kosu, plane pokonci, hoče dokaz ljubezni, skregata se, pobotata se, jokata, prisegata večno ljubezen in proti zori končno zaspita, da bi čez dan in naslednjo noč ponavljala isto. Ta strahoten boj človeka, ki bi bližino, pa je ne zna dobiti drugače kot za hip, z nasilnim prebojem, besednim ali telesnim, le zato da bi se kesal in obžaloval, odmikal in se vračal po nezadržni privlačnosti, ki nam je prirojena. Smo pač družbena bitja in redki lahko preživijo življenje na samotnem otoku brez posledic. Pa četudi je ta samotni otok sredi ljudi.

 

V besedilu omenjena dela:

igrani film Hladna vojna (Cold War), režija Paweł Pawlikowski, 2018
dokumentarec Bergman: eno leto, eno življenje (Bergman – ett år, ett liv), režija Jane Magnusson, 2018
igrani film Strast (En passion), režija Ingmar Bergman, 1969
knjiga Small Fry, Lisa Brennan-Jobs, 2018
knjiga The Diary of Dostoyevsky’s Wife, Anna Dostoyevsky , 1928