AirBeletrina - Teorija žalosti (odlomek)
Panorama 8. 3. 2018

Teorija žalosti (odlomek)

Ostati v Berlinu je za Milevo zdaj nesmiselno. Tudi zaradi fantov to ne pride v poštev. Cena njegovih pogojev je previsoka. Tega ji ne bodo preprečili ne šok, ne slabo počutje, ne glavobol, ki se oglaša. Še zlasti ne, ker je takoj po prvem sporočilu sledilo drugo, nič manj nesramno. V njem Albert pojasnjuje:

Pripravljen sem se vrniti v najino stanovanje, saj si ne želim izgubiti otrok, niti si ne želim, da bi fanta izgubila mene, to je edini razlog. Po vsem, kar se je zgodilo, ne moreva biti več prijatelja. To bo lojalno poslovno razmerje, osebne aspekte je treba spraviti na minimum. V zameno ti zagotavljam, da se bom obnašal primerno, tako, kot bi se do sleherne tujke. Zaupam ti lahko le v primeru takšnega odnosa. Če ti ne moreš živeti tako, se bom sprijaznil z nujnostjo ločitve.*

Vso noč je razmišljala o njegovih besedah. Tako postavljeni in nanizani pogoji za skupno življenje so bili res ponižujoči. Kljub temu se ji je zdelo, da niso namenjeni le njej in niso povsem osebni. Kakor da je Albert strnil način življenja žensk, ki so bile odvisne od soprogov. To so bila trdna družbena pravila, ki so določala ravnotežje moči, čeprav formulacije niso bile tako grobe. V njenem okolju je bilo malo izjem, malo žensk, ki bi jih prekršile in se osamosvojile. Celo v Berlinu so bile takšne ženske izjeme, na primer Clara.

Kako to, da je prav Mileva verjela, da je ena od njih? Ker je sodila v prvo generacijo žensk z akademsko izobrazbo? Pomislila je na svojo mamo Marijo, ki je končala le štiri razrede osnovne šole. In kar je še huje, niti pomislila ni, da ima pravico do višje izobrazbe. Pa na učiteljico Smiljo iz šole v Rumi, zaradi katere je tudi sama hotela postati učiteljica. Mileva, ti rada bereš in se hitro učiš, zato bi bilo škoda, da se ne bi šolala. Edino v znanje se splača vlagati, edino znanje odnesemo s seboj v grob, ji je govorila. Spomnila se je, da jo je ob besedi grob spreletel srh. Morda pa si je prav zato zapomnila ta pogovor in o njem pripovedovala staršem. Mama ji je vznemirjeno rekla: Mica, učiteljica ima prav, jaz nisem mogla nadaljevati šolanja, ti ga lahko. Prvič je slišala mamo govoriti o njeni želji po šolanju, kar ji je dalo slutiti, da se včasih počuti manjvredno, ker se ji ni izpolnila. Vendar je pregnala te misli o mami, saj je vedela, da je zaradi Milevine odpovedi diplomi bolj trpela od očeta, ker je mislila, da ni izkoristila priložnosti.

Ko se je kasneje vpisala na študij fizike na politehniko v Zürichu, je bila hvaležna učiteljici in očetu Milošu, ki jo je poslal v gimnazijo in celo dosegel, da je smela na kraljevi gimnaziji v Zagrebu obiskovati ure fizike, ki so bile dovoljene le dijakom. Spominja se njihovih začudenih pogledov, ko se je prvič pojavila na vratih šolskega laboratorija. V topli berlinski noči jo je spreletelo ob spominu na osamljenost, ko je kot edina dijakinja poslušala predavanja. Včasih je sanjala, kako vstopa v dvorano in se nihče ne obrne, ker je zanje nevidna. Skuša jim nekaj povedati, vpije, joka. Nihče je ne sliši.

Morala je zbrati dovolj moči, da je vztrajno obiskovala pouk in se ni predala. Urila se je v ravnodušnosti. Fizika jo je preveč zanimala, da bi popustila zaradi slabših od sebe, zaradi povprečnežev, ki so bili vzvišeni le zavoljo tega, ker so se rodili kot moški. V nasprotju z njimi ji zaradi odličnih ocen ni bilo treba plačati šolnine.

Kasneje je bila ponosna, ker je bila edina študentka matematike in teoretične fizike v svojem letniku ter ena od redkih v Evropi. Kako se je lahko zgodilo, da je ostala brez diplome, brez službe in v resnici tudi brez moža? Sta bila za to kriva njena dečka? Hans Albert, že šolar, in mali Tete, ki se v spanju stiska k njej? Sta bila otroka njen izgovor, da ni končala študija in se ni zaposlila? Res je, vedela je, da je tako. Vendar to ne velja za malčka ob njej, temveč za deklico, za katero ni smel vedeti nihče. Ob misli na prvega otroka, tistega, ki ga je zapustila, za katerega nihče od njunih prijateljev sploh ni vedel, je Mileva začutila, da jo duši, kakor da bi bilo vse to, kar zdaj doživlja, nekakšna kazen.

 

Slavenka Drakulić: Teorija žalosti. Prevod: Mišo Renko, Beletrina 2018, 10 evrov.