Moje druženje s Saramagom se je začelo, že ko sem bila kot absolventka na izmenjavi v Coimbri in sem na enem od raziskovanj Portugalske v Portu odkrila staro, čudovito knjigarno Lello, katere notranjost je zdaj nemogoče obiskati brez vstopnice. Prvenstveno je postala turistična znamenitost in ne hram knjig. V tistem davnem letu pa je bila še vsa od knjig, čeprav je imela že kavarnico, v kateri se je nestrpni bralec ob vonju kave in cigaretnem dimu, ki sta visela v zraku, že lahko lotil svojih novih pridobitev. Prijazni knjigarnar mi je na vprašanje, kaj mi svetuje, v roke potisnil … Saramaga. In Saramago me je zasvojil, čeprav mi je na začetku zbujal precej veliko strahospoštovanje. Ta osupljiva pisava, skoraj brez ločil, te vrže v svoj ritem in te v njem drži do konca. Do konca, ki je šele začetek razmišljanja o tem, kar si ravno prebral, in o želji po odkrivanju novih in novih njegovih del.
Kljub zahtevnosti pisanja, ki jo z leti izkušenj in saramagovske kilometrine nekako obvladaš, pa se prevajalec vedno znova čudi Saramagovemu slogu, izbrušenemu jeziku, domislicam, ironiji in humorju, posrečeni kritiki in pronicljivim razmišljanjem, ki jih nedvomno silno občuduje. Po podrobnem in poglobljenem branju, sploh pa po prevajanju, se prevajalec počuti, kot da ga je nekako več, kot da je pridobil nek prej manjkajoči del. Kot bi, če parafraziram Saramaga, ne samo gledal, temveč tudi videl in naposled opazil. Potem ko je tedanji urednik Cankarjeve založbe Zdravko Duša pristal na to, da prevedem Esej o slepoti, kar je bila za prevodni prvenec precejšnja norost in skok na glavo z res visoke pečine (to vem šele zdaj), je najino prevodno druženje trajalo še kar nekaj let. Hvaležna sem mu, da je verjel vame, hkrati pa sem mu hvaležna tudi za vse znanje, ki mi ga je dal ob najinem sodelovanju. Trenutek je bil pravi, kajti Esej o slepoti (CZ, 1997) je izšel ravno kakšno leto, preden je Saramago kot prvi Portugalec in prvi v portugalščini pišoči avtor dobil Nobelovo nagrado za književnost leta 1998.
Slovenski navdušenci nad portugalskim pisateljem
S to prvo Saramagovo knjigo v slovenščini in čez leto dni Nobelovo nagrado je Saramago začel dobivati tudi slovenske bralce. Mislim, da nas je zdaj v Sloveniji kar nekaj, ki smo postali navdušenci njegovih knjig (in bomo to ostali za vedno). Prireditve v povezavi z njegovim delom so bile vedno lepo obiskane, založniki pa so se tudi vedno zanimali zanj. V zadnjih letih sta kot plod dobrega sodelovanja z Beletrino in glavnim in odgovornim urednikom zbirke Beletrina Mitjem Čandrom v mojem prevodu izšla romana Kameni splav (Beletrina) in (pravkar) Leto smrti Ricarda Reisa (Beletrina, 2019). Zaenkrat v slovenščini lahko beremo kar šest Saramagovih del; poleg že naštetih še Evangelij po Jezusu Kristusu (CZ, 2005), Kajn (Modrijan, 2011), vse v mojem prevodu, in Zapis o samostanu (Didakta, 1999, prevod Alenka Bole Vrabec).
Ob branju, še bolj pa ob podrobnem branju, kar prevajanje tudi je, najbolj očara izbrušen jezik. Pri iskanju ustreznic se prevajalec zave tudi tančin in razsežnosti lastnega jezika in ga poglablja, pili, brusi. Moram reči, da Saramagovo pisanje prevajalca navdihuje, da daje vse od sebe in da morda najde celo takšne jezikovne rešitve, ki si jih sploh ni predstavljal, se jih zavedal. Spodbudi ga k poglabljanju v sam jezik, pa tudi v proučevanje različnih tem, ki se jih dotakne – od zgodovinskih dogodkov in mitov (npr. gradnja samostana v Mafri v času kralja Janeza V. v 18. stoletju v Zapisu o samostanu, pohod podarjenega slona proti avstrijskemu dvoru v Slonovem potovanju, ki naj bi se ustavil tudi v Ljubljani in naj bi po njem dobil ime hotel Slon, in podobnih), ki jih dekonstruira in po svoje interpretira, svetopisemskih prizorov (npr. v Evangeliju po Jezusu Kristusu in v Kajnu), družbeno-političnih tem (v Kamenem splavu vizionarsko govori o odcepitvi Iberskega polotoka od Evrope, ravno ko sta se Portugalska in Španija pridruževali EU, ki pa ju ni sprejela z odprtimi rokami), do intertekstualnosti (zlasti v povezavi z velikim portugalskim epom Luísa de Camõesa Luzijada (1572), delom Fernanda Pessoe in njegovih heteronimov ipd.), pa do filozofskih razprav in ideoloških izpraševanj. V svoja dela pogosto vključuje tudi ljudske reke in pregovore, veliko pa si jih tudi sam izmisli in jih zapiše kot vodilo, opozorilo, ali pa jih uporabi kot preusmeritev pozornosti.
Osredotočenost na človeka
Za njegovo pisanje lahko rečemo, da je osredotočeno na človeka. Človeka kot posameznika, ki skuša ugotoviti, kdo je, kje je njegov prostor pod soncem, kako biti človek, in človeka kot množico, kot glas zbora pri antičnih tragedijah. Saramago se odločno bori proti vsakršnemu zatiranju in je goreč nasprotnik režimov, ki človeku ne dajejo svobode, ter prav tako ideologij, ki človeka dušijo in mu preprečujejo misliti s svojo glavo. Verjame pa v polnokrvne ljudi, ki si upajo uresničiti svoje želje, izraziti svoje misli in se podati na pot, ki ni vedno lahka in je velikokrat negotova. Ti, po njegovem mnenju, ustvarjajo sedanjost in bodo lahko ustvarili prihodnost za portugalski narod in človeštvo nasploh. Odkrito se postavi na njihovo stran. Mrtvi, pohabljeni, prikazni in slepi (zlasti v prenesenem, simboličnem smislu besede) ne bodo mogli zagotoviti prihodnosti, zlasti ne takšne, kot si jo nek narod želi in zasluži. Saramago stavi na žive. (primer: Lídia v Letu smrti Ricarda Reisa, zdravnikova žena v Eseju o slepoti). Naj povem, da ima pri Saramagu ženska velikokrat osrednjo vlogo, da je ponavadi tista, ki ima pozitivne lastnosti in kateri pisatelj položi v roke usodo, ki pa si jo kroji sama.
Kot otroku mu je ded, ki je bil sicer nepismen, venomer pripovedoval zgodbe (kar lahko navežemo na ustno izročilo, ki je bolj značilno za afriške dežele). Dedek in babica po materini strani sta bila njegova največja učitelja. Kot je povedal, sta ga naučila trdega poklica – kako živeti. Potem ko je opravljal številne in raznolike poklice in službe, je svoje najboljše romane napisal šele po dopolnjenem 50. letu starosti. Usodo si torej lahko krojimo sami, vendar pa potrebujemo neko zaledje, tako zdravo družino kot zdrav narod. In svobodo, da to lahko počnemo. Njegovo večno izpraševanje o človeku, kdo smo, kdo je človek, se nanaša prav na to. Tudi njegova levičarska drža, čeprav po mojem mnenju ni tako skrajna, kot so jo velikokrat opisovali in obsojali.
Mesto kot zunanji simbol notranjega iskanja
Njegov Človek je umeščen v nek prostor in čas. Prostor je velikokrat njegova Portugalska, čeprav je del življenja, potem ko je spoznal špansko novinarko Pilar del Río, preživel na Kanarskih otokih (Lanzarote) v Španiji. Portugalska, ki pridobi značilnosti univerzalnega in s tem zabriše meje oziroma jih presega. Lizbona velikokrat, kot tudi pri drugih velikanih portugalske književnosti, na primer pri Pessoi, postane zunanji simbol notranjega iskanja, njegova personifikacija, njene uličice pa blodnjak junakovega/človekovega notranjega blodnjaka.
Glede na to, da je pri Beletrini ravnokar izšel moj prevod Saramagovega romana Leto smrti Ricarda Reisa (1984), naj malo več besed namenim tej osupljivi, večplastni in tako kompleksni knjigi.
Ozadje tega romana iz leta 1984 nas popelje v zadnji mesec leta 1935, v leto 1936 in v prostor, ki je mesto Lizbona, spremenjeno v blodnjak. Ricardo Reis (sicer heteronim Fernanda Pessoe) preživi ves svoj čas v iskanju Ariadnine niti, kajti iskanje pomeni boj proti smrti. Z labirintom je obseden tudi v odnosu do svojega celotnega življenja. Lizbona je prispodoba, alegorija njegovega iskanja, zunanji simbol njegovega notranjega iskanja. Reis se išče, skuša se najti, ugotoviti kdo je, če sploh je, če sploh zares obstaja. Po eni strani je videti kot resnična oseba, a v resnici, kar se nam razgrne šele na koncu, samo skuša ubežati prikazni, ki dejansko je. Ne posreči se mu najti poti iz fantazmagoričnega blodnjaka, da bi se uresničil kot resnična oseba in se odlepil od svojega stvaritelja Fernanda Pessoe.
Ricardo Reis se počuti kot mnogi, kot Fernando Pessoa, pisatelj in pesnik, in se skuša najti, sebe in svojo identiteto. Njegovo izpraševanje, kdo sem, preseže meje individualnega in doseže kolektivne razsežnosti. Ricardo Reis se sprašuje o svoji identiteti tako v blodnjaku lizbonskih ulic kot tudi družbene, politične in ideološke stvarnosti tistega časa s Hitlerjem v Nemčiji, Mussolinijem v Italiji, Francom v Španiji in Salazarjem na Portugalskem.
Ariadnina nit
Lídia je njegova Ariadnina nit, povezava s svetom (stvarna, realna), tisti most, ki ga Reis prečka, da vsaj na trenutke pomiri svoj nemir zaradi izgubljenosti v blodnjaku. Vendar je tu še njen antidot, Marcenda, z imenom v glagolniku, ki Reisa potiska proti neresničnemu, neuresničitvi in sanjam.
Ricardo Reis ne najde izhoda iz (simboličnega) blodnjaka, Lizbone, v katerem je izgubljen. Edina oporna točka, kot nekakšna os, je Camõesev trg in njegov kip ter vse, kar ta predstavlja. Blodnjak in pesnika Camõesa povezujemo z blodnjaki Pessoinega pesniškega in pripovedniškega opusa tako zaradi raznolikosti žanrov kot svojih likov in slogov. Lahko parafraziramo: vse poti vodijo h Camõesu in njegovi poeziji. Z zemljepisne poti, ki vodi po lizbonskih ulicah, vstopimo v simboličen prostor, ki izgubi svoje prvotne značilnosti. Korak nas vodi v poetični prostor Pessoine in Camõeseve poezije. Druga oporna točka v lizbonskem blodnjaku je kip Adamastorja, velikana, ki si ga je izmislil Camões kot simbol sil narave, ki so jim morali portugalski morjeplovci kljubovati v času odkritij, zdaj pa se mora Reis soočiti s (svojimi notranjimi) pošastmi na kopnem.
Na začetku romana Saramago parafrazira Camõesev stavek in ravno obratno zapiše: »Tu se morje konča in se začne kopno.« Moderni »odkritelji« morajo odkriti kopno, lastno deželo, nič več fizično oddaljenih dežel. Zdaj je bistvena pustolovščina odkrivanje svoje dežele, svojega naroda, da ga rešimo pred raznovrstnimi fantazmami, in samega sebe.
Knjigo lahko kupite v Beletrinini spletni knjigarni na tej povezavi.
