To noč, ali pa je bilo mogoče že proti jutru, sem sanjal svojega starega očeta, ki je umrl pred petinpetdesetimi leti. Bil mi je bliže in bolj jasno in razločno sem ga videl, kot sem ga videl začasa življenja; kadarkoli v tistih kratih petih letih, ki sva jih preživela skupaj na tem planetu. V letih, ki se jih bolj slabo in medlo spominjam.
Razmišljam, zakaj sem ga sanjal. Skušam najti kakšno racionalno razlago. Kakšno zaporedje dnevnih mislih, ki bi se potem usidrale v mojo podzavest in me v sanjah obdarile s podobami in s prizori, ki so bili bolj resnični od resničnosti. Ne pade mi na pamet nič drugega kot to, da sem se spomnil, da sta si on in moja stara mati oba zlomila kolk, mene pa že nekaj časa boli desni kolk. Na to sem se spomnil pred nedavnim, a ne v svojih dnevnih mislih, ampak proti jutru, nenadoma, v nekakšnem polsnu, v tistem obupnem medprostoru podobnem temnemu vodnjaku, kjer lebdijo misli, ki se jih bojim in nad katerimi nimam nobenega nadzora.
V sanjah sva bila s starim očetom na morju. V resničnosti stari oče ni nikoli videl morja. V sanjah je sedel na pomolu in bil oblečen v črno obleko. V resničnosti naj ne bi nikoli nosil črnih oblek in je najraje sedel na kolmkišti ob štedilniku in kadil svoje Drave brez filtra. Polovičke Drav brez filtra. V sanjah je bil oblečen v točno tisto črno obleko, ki jo je moj oče, njegov sin, imel na svoji poroki in sem jo v osemdesetih, da bi bil podoben v črno oblečenim alternativcem, občasno nosil tudi sam. Ali pa je stari oče imel mojo črno obleko, tisto, ki sem jo imel oblečeno, ko sem v devetdesetih na predvečer kulturnega praznika stal na odru Gallusove dvorane v Cankarjevem domu in mežikal pod sojem reflektorjev.
Staremu očetu so noge bingljale s pomola. Voda pod njimi je bila zelenkasto modra, zelo globoka. Kot je ponavadi globoka v pristaniščih, kjer pristajajo velike, čezoceanske ladje. Njegov pogled je bil jasen, miren. Skoraj zvedav. Lase, ki so mu ostali ob straneh glave, je imel skrbno postrižene, prav tako je imel pristrižene in negovane tudi sive brke.
Njegove oči so bile modre, podobne mojim očem, ki so včasih modre in včasih zelene. Stal sem na njegovi levi in se neprestano bal, da se bo nagnil naprej in padel v morje. Bal sem se, da se bo utopil, kajti sumil sem, da ne zna plavati, saj nikoli ni bil na morju. Bal sem se, da ima, navkljub vedremu izrazu na obrazu, samomorilske misli, to pa zato, ker se je naveličal življenja, ki se je, zaradi starostnih težav in ker mu je umrla hčerka in je začel od tistega trenutka dalje ugašati in je bil čedalje bolj podoben plamenu, ki so mu izmaknili kisik, spremenilo v nekakšno pol-življenje. Četrt-življenje. Ne v let drobnih ptic, kot je pesnik poetično poimenoval starost, ampak v ništrc.
Potem se je stari oče obrnil in ni več zrl na odprto morje, ampak proti kopnemu. Mogoče proti domu. Mogoče proti klopi pred hišo, ali proti kolmkišti, kjer je najraje sedel. Izraz na njegovem obrazu se ni spremenil. Še naprej je bil veder. Skoraj zvedav. Zagledal sem se v njegove modre oči. Gledala sva se iz modrih oči v modre oči. Moja bojazen, da se ima namen prevaliti v morje, se utopiti, je ostala. Prevalil naj bi se, kot se prevalijo potapljači z jeklenkami na hrbtih, ko se s čolnov spuščajo v vodo.
Usedel sem se zraven njega in ga z levo roko objel čez pas, mogoče malo više od pasu. Hotel sem ga zaščititi. Hotel sem, da bi, če se ima namen prevaliti v morje, moja roka zadržala njegovo telo. Hotel sem, da bi ostal z mano. Med nami. Na svetu. Čeprav je bilo to mogoče od mene sebično in do njega krivično, saj se je naveličal sveta. Naveličal pa se ga je zato, ker ni mogel biti več scela na njem. Na svetu. Ker se je njegovo življenje spremenilo v pol-življenje. Ker je postalo plamen, ki so mu izmaknili kisik.
V zvezi s smrtjo in umiranjem me najbolj plaši dejstvo, da nikoli več ne bom videl ljudi, ki so mi blizu. Tistih, iz katerih sem nastal, ali pa svojih otrok, svoje žene, svojih prijateljev, naše prelepe psice. Najbolj me plaši, da je ta naša začasnost dokončna. Da smo skupaj le tu in zdaj in da ne bomo nikoli več skupaj, da se ne bomo nikoli več videli, da bomo, ko umremo, drug za drugega za vedno izgubljeni. Zato v knjigah, ki jih berem, predvsem v poeziji, ki jo berem, iščem nekakšno tolažbo.
Upanje, ki ni samo prividno.
Upanje, ki naj bi me pomirilo.
Največ tega najdem v poeziji Czeslawa Milosza. Mojega najljubšega pesnika. Najbolj koncentrirano in najbolj sežeto pa se to zgodi v spodnji pesmi, kajti velika poezija se vedno konča in tudi začne z eshatološkimi vprašanji. Vse ostalo pisanje je le priprava na eshatologijo. Uvodne lekcije in uvodne nerodnosti. Igra slepih miši in gradnja mest in gradov v peskovnikih.
Po pretrpljenju
Hipoteza vstajenja,
ki jo je neki znanstvenik izpeljal iz kvantne mehanike,
predvideva vrnitev v kraje in k ljudem, ki so nam blizu,
čez milijardo ali dve milijardi zemeljskih let
(to je v zunajčasu enako enemu trenutku).
Vesel sem, ker sem doživel, da se izpolnjuje prerokba
o možni zavezi vere z znanostjo,
ki so jo pripravljali Einstein, Planck in Bohr.
Ne jemljem preveč resno znanstvenih fantazij,
čeprav spoštujem formule in grafikone.
Isto je, krajše, izrazil apostol Peter,
Rekoč: Apokatastazis panton,
obnova stvarstva.
To nam kljub vsemu pomaga: lahko si mislimo,
da ima vsakdo namesto življenja kod
v garderobi večnosti, nadračunalniku vesolja.
Razpadamo v gnilobo, prah, mikrognojila,
toda ta šifra, se pravi esenca, ostaja
in čaka, dokler se nazadnje ne obleče v telo.
Tudi ideja vic ima svoje mesto v enačbi,
saj je to novo telesnost
treba umiti zla in bolezni.
Isto v vaški cerkvi v zboru ponavljajo
verniki, ko prosijo za večno življenje.
Jaz prosim z njimi. In ne razumem,
kdo bom, ko se bom prebudil po pretrpljenju.
Prevedla Jana Unuk
Mogoče bom svojega starega očeta in vse moje bližnje, tako sorodnike kot prijatelje, ki so že izgubljeni, lahko ponovno videl. In mogoče bodo tudi tisti, ki bodo potovali čez podzemsko reko za mano, dolgo za mano, ponovno videli mene in drug za drugega ne bomo za vedno izgubljeni.
Ne bomo izgubljeni; ne ljudje ne naše najljubše živali in tudi ne prostori, ki jih osvetljujemo in polnimo s svojimi krhkimi in lomljivimi življenji.