AirBeletrina - Plečnik izven Ljubljane: Največji slovenski umetnik v Kamniku in njegovi okolici
Panorama 30. 11. 2021

Plečnik izven Ljubljane: Največji slovenski umetnik v Kamniku in njegovi okolici

Cerkev svetega Benedikta v Zgornjih Stranjah.

Obiskovalci Ljubljane z občutkom za estetiko se skoraj brez izjeme zaljubijo v arhitekturo Jožeta Plečnika. Plečnik je priljubljen med arhitekturnimi zgodovinarji, vendar v tujini ni zelo znan, vsaj ne tako kot denimo Le Corbusier ali Mies van der Rohe ali Frank Lloyd Wright, saj ni nikoli ustanovil ali se pridružil mednarodnemu gibanju, njegova dela pa so predvsem na Dunaju, v Pragi in Ljubljani, skrita pogledu tiste večine, katerih pogled na arhitekturo se osredotoča na velikanska mesta v ZDA, zahodni Evropi in morda na Japonskem. Jože Plečnik (1872–1957) je bil modernistični mistik, ki je živel in delal v kontekstu modernizma, a je črpal navdih iz številnih vplivov, od staroegipčanske in etruščanske arhitekture do sodobne secesije, ter jih prepletal z lastnimi edinstvenimi perspektivami. V enem samem njegovem delu, zapornici na Ljubljanici, lahko umetnostni zgodovinar z dobrim očesom opazi vizualne reference na stari Egipt, Etrurijo, Atene, Rim ter manieristični in baročni slog. Njegova dela so prava poslastica za ljubitelje arhitekture. Ko se je Plečnik skliceval na nek slog, ni le kopiral in lepil (tu prilepi korintski steber, tam pa banjasti obok), temveč je ponotranjil izvirno obliko ter jo nato ponovno izumil in naredil za svojo. Za zapornico na Ljubljanici si je sposodil stilizirane akantove liste, značilne za korintske kapitele stebrov, vendar jih je poustvaril v lastni obliki.

Plečnik je »oblikoval« tudi samega sebe. Bil je nenavaden gospod, asket (rad je imel hladne kopeli in »kavo« iz ječmena), oblačil se je kot tibetanski menih, ni se hotel poročiti (kot je rekel, je bil »poročen« z arhitekturo) in se je zavestno odločil, da ne bo delal v središču pozornosti, v metropoli, temveč se je vrnil v rodno Ljubljano, ko je bila ta še nekakšno kulturno zaledje, ter jo poskušal spremeniti v mesto, vredno svojega imena. Potres leta 1895, ko je bil Plečnik star 23 let, je opustošil Ljubljano. Porušil je okoli 15 odstotkov objektov v središču. Kot arhitekt je Plečnik dozorel v času, ko so se za njegovo delo zavzeli proaktivni mladi župan Ivan Hribar, vodja mestnega gradbenega urada Matko Prelovšek in umetnostni zgodovinar France Stele. Dobil je večino pomembnih naročil za obnovo Ljubljane, zato mesto nosi njegov pečat bolj kot, na primer, Barcelona pečat Antonija Gaudija. Ljubljana je mesto, kjer lahko uživamo v Plečnikovih delih. To je bila tema moje doktorske disertacije, ki je kasneje postala knjiga (Večni arhitekt, izdal Mestni muzej Ljubljana) in kratek dokumentarni film, ki sem ga naredil za RTV.

Toda njegova dela najdemo tudi izven meja Ljubljane. Pomemben del Plečnikovega opusa najdemo približno trideset minut vožnje severno od Ljubljane, v idiličnem srednjeveškem mestu Kamnik in njegovi okolici. Kaj si morate ogledati in zakaj?

V okolici Kamnika

To čudovito Cerkev sv. Benedikta v Zgornjih Stranjah, le nekaj minut vožnje izven Kamnika, je vodil duhovnik Martin Perc, ki je bil Plečnikov prijatelj in podpornik. Plečnik je bil zelo veren, vendar sta ga zanimala katoliška mistika in simbolika. Bil je tudi zagovornik domače obrti in je rad promoviral najboljše domače obrtnike. Ta cerkev je kot peskovnik, v katerem je omogočil obrtnikom iz regije, da so pokazali svoje mojstrstvo. Polna je čudovitih podrobnosti, ki so bolj zanimivi, kot bi morali biti – na primer, vsaka svetilka v notranjosti te cerkve je unikatna in ročno izdelana. Poleg tega se je oziral tudi na proračun, bil se ga je zmožen tudi držati. Oglejte si tla v tej cerkvi: domačini si niso mogli privoščiti dragega marmornega tlaka, zato so tla tlakovana s posebej obdelanimi hlodi.

Plečnik je dobil naročilo za izdelavo lovske koče za jugoslovanskega kralja Aleksandra. Zamisel je bila, da bi kralj prispel v Kamnik z vlakom (postanek na postaji Kamnik mesto, prav tako Plečnikov načrt), preden bi se z avtomobilom odpeljal v z gozdom porasle gore Kamniške Bistrice, priljubljenega lovišča jugoslovanskih kraljev (in kasneje Tita). Lovska koča, zgrajena iz kamna in lesa, je do popolnosti umeščena v svojo okolici. Je bolj skromna, kot bi lahko pričakovali za kraljeve družine, vendar je opremljena z natančnostjo in čudovitimi podrobnostmi, ki odražajo regionalne tradicije. Na primer, na bližnji Veliki planini je bila tradicija, da so pastirji, ki so ponoči čuvali črede pred volkovi in medvedi, sedeli na stolčku z dvema nogama. Aktivno so morali vzdrževati ravnotežje – če bi zaspali, bi padli in se tako zbudili. Plečnik je to vedel ter je oblikoval prestižne različice teh stolčkov za kraljeve telesne stražarje, da nikakor niso mogli zaspati na straži pred vrati kraljeve spalnice. Lovska koča običajno ni odprta za javnost, saj je v zasebni lasti. Je pa bil nedolgo nazaj (na moje veliko presenečenje) objavljen spletni oglas za njen najem – za samo 700 evrov na mesec! Zelo razumna najemnina za najem prostorov, kjer lahko bivaš kot kralj!

V Kamniku

Ko smo snemali dokumentarni film za RTV, smo dobili dostop do zasebne sobe nad svečarno družine Stele, v njihovem stanovanju. Soba je miniaturni muzej s številnimi finimi predmeti, toda glavne zanimivosti so miza, več stolov in svečnik, izdelani iz lesa in opremljeni z izrezljanimi simboli in referencami na družino Stele, ki jih je Plečnik zasnoval izključno zanjo Plečnik je bil tesen prijatelj umetnostnega zgodovinarja Franca Steleta in se je pogosto z vlakom odpeljal na obisk in druženje v Kamnik. Sobo lahko obiščete, vendar morate poklicati vnaprej in se dogovoriti s TIC Kamnik ali družino Stele. 

Plečnik je oblikoval nekaj načrtov za kamniški Glavni trg, čeprav je večino dela dodelil svojim študentom, predvsem Antonu Bitencu. Drug primer njegovega dela, s katerim se je v veliki meri ukvarjal študent, je železniška postaja Kamnik mesto. Leta 1952 je bila podrta najbolj priljubljena stavba v Kamniku. Imenovala se je Kamniški dom in po ogledu arhivskih fotografij bi bila glavna atrakcija vsakega obiska Kamnika – kar veliko pove, saj se Kamnik ponaša s kar tremi gradovi. Razkošen dvorec s čudovito okrašeno fasado se je raztezal čez celotno širino Glavnega trga in je bil središče javnih zbiranj v mestu. Takratna »težava« je bila, da je bila ta stavba povezana s cerkvijo, zato ji je socialistična vlada nasprotovala. Ko je bil poškodovan med potresom, so videli priložnost in dvorec porušili, namesto da bi ga obnovili. Večina domačinov je bila zelo razburjena, zato je vlada je v želji, da bi jih pomirila, Plečnika zaprosila za nov načrt Glavnega trga. Njegov celoten načrt ni bil nikoli izveden, temveč so bili izvedeni le nekateri elementi, denimo fasada stavbe na vzhodni strani, v kateri je dandanes v pritličju kavarna. Od Kamniškega doma je ostalo le malo: še vedno lahko vidite modro-bele ploščice, ki so bile na steni kopalnice in ostajajo pritrjene na fasado stavbe v obliki ribjega repa v desnem kotu, ko se obrnete proti Plečnikovi fasadi.

Kapela božjega groba v Frančiškanski cerkvi v Kamniku. Fotografija: Kamra/ Matična knjižnica Kamnik

Kapela božjega groba je bila zgrajena v Frančiškanski cerkvi v Kamniku med 1952 in 1954, pri čemer je bil duhovnik Martin Perc ključen pri Plečnikovem sodelovanju pri projektu (in tudi pri prenovi cerkve v Stranjah).

V tej kapeli lahko vidimo nekaj, čemur umetnostni zgodovinarji pravijo »Gesamtkunstwerk«, kar je nemški izraz beseda za »celotno umetniško delo«, v katerem so vsi vidiki prostora – arhitektura, kiparstvo, slikarstvo, pohištvo, zasnova in osvetljava – združeni z namenom, da ustvarijo poglobljeno, tridimenzionalno izkušnjo za obiskovalca. Osvetlitev, na primer, je vgrajena v steno in ustvarja vtis zvezd na nočnem nebu – kot zvezde, ki so jim pastirji in sveti trije kralji sledili v Betlehem, da bi se poklonili novorojenemu Jezusu. Poleg tega so nosilci za svetilke podobni vojaškim čeladam, kar je namerno, saj so bile brazgotine druge svetovne vojne ob gradnji kapele še zelo sveže.

Prostor je poimenovan po grobnici, v katero so položili Jezusa po njegovi smrti. Soba predstavlja njegovo celotno življenje. Nagnjeni leseni tramovi nad oltarjem odražajo streho hleva, podobnega tistemu v Betlehemu, v katerem se je rodil Jezus. Monolitni kamniti tabernakelj na oltarju, izdelan iz Plečnikovega najljubšega kamna, imenovanega Podpeč, spominja na kamen, ki so ga zakotalili pred Jezusovo grobnico, da bi zapečatili vhod, in ki so ga po treh dneh odmaknili ter odkrili, da je Jezusovo telo izginilo. Stene so prekrite s sgraffiti, izrezljanimi vzorci, ki imajo simbolni pomen in prikazujejo predmete, uporabljene v Kristusovem pasijonu: bič, s katerim so bičali Jezusa, in svete žeblje, s katerimi je bil Jezus križan. Kristus je najbolj jasno predstavljen na steni nasproti oltarja, v razpelu. Vizualno je oltar (ki spominja na prostor, v katerem je bil Jezus rojen, in grobnico, v kateri je bil pokopan) povezan z razpelom (njegovo smrtjo) s trto, ki se razteza po celotni dolžini stropa. Grozdje in vinska trta sta kristološka simbola (pomislite na pitje zakramentalnega vina med mašo). Na steni nad oltarjem je zapisana zadnja beseda, ki jo je Jezus izrekel pred smrtjo: »Dopolnjeno«. Za monolitnim kamnitim tabernakljem, ki predstavlja Jezusov grob, je velik zlat krog, ki predstavlja sonce, ki je vzšlo tretji dan po Jezusovi smrti ter nakazuje Jezusovo vstajenje.

Če je Bog povsod okoli nas (saj smo v cerkvi) in je Kristus prisoten v obliki razpela, se morda sprašujete o tretji osebi Svete Trojice, Svetem Duhu. Tudi Sveti Duh je tukaj, vendar ga morate poiskati. Prikazan je v obliki goloba – ročaj vrat, skozi katera ste vstopili v kapelo.

Plečnikova kapela božjega groba spada med njegova najbolj kompleksna in celovita umetniška dela. Če je še niste obiskali ali pa je od zadnjega ogleda minilo že nekaj časa, pojdite na ogled in jo občudujte. Nobene fotografije, videoposnetki ali opisi se ne morejo primerjati z osebnim doživetjem tega izjemnega umetniškega dela.

#mojaslovenija #ifeelsLOVEnia