New Yorku pripadeš takoj, pripadaš mu enako v petih minutah kot v petih letih. Tom Wolfe
Zadnjih sedem let sem preživel nekako takole: v Franciji devet mesecev, v Armeniji tri, v Belgiji devet, v Veliki Britaniji osemnajst, v ZDA devet, v Rusiji tri. Preostanek časa (okrog tretjino) sem bil občasno doma, na terenskem delu, na poti na razne konference ali na potovanjih. Moje življenje je bilo v zadnjih letih razpeto med domom in tujino; življenje na obroke. Vsak delček moje poti je imel fiksno dolžino, vse – od prijateljstev in razmerij do članstva v lokalni knjižnici in fitnesu – točno določen, s pogodbo omejen rok trajanja. Na eni strani občutek neizmerne svobode in paleta nepozabnih izkušenj, na drugi občasni občutki ujetosti, utrujenosti in domotožja.
Če ti je dolgčas v New Yorku, imaš problem
Dolgo časa sem se pretvarjal, da je to povsem normalen potek življenja. Kot študentu in kasneje diplomantu mednarodnih odnosov so se mi potovanja zdela nekaj najbolj običajnega. Samoumevno mi je bilo, da kompleksnosti sveta ni mogoče razumeti le iz knjig, tujih jezikov pa se je težko naučiti v predavalnici ali sam s slovnico v roki. In sem šel. Najprej v lastni režiji in s prijatelji, potem preko mladinskih in študijskih izmenjav, s trebuhom za kruhom sem opravljal pripravništva, zdaj pa potujem in prebivam v tujini predvsem študijsko in raziskovalno. In ker večina tvojega socialnega kroga živi podobno življenje, počasi pozabiš, da živiš v mehurčku. Sčasoma se navadiš, da kovčka sploh ne razpakiraš več, ampak živiš iz njega. Ko si tri tedne na isti lokaciji, te prevzame dolgčas in te zasrbijo pete. Tudi v Bruslju, tudi v Moskvi. Ko se ti to zgodi v New Yorku, veš, da nekaj ni v redu. Če ti je dolgčas v New Yorku, imaš problem.
Fragmentirane življenjske izkušnje ni mogoče ubesediti kot koherentno, linearno zgodbo, ampak zgolj kot serijo na vtisih osnovanih vinjet. Ker so tisti iz ZDA najbolj sveži, jim v pričujočem članku namenjam največ pozornosti. V New York sem odšel kot Fulbrightov štipendist za devet mesecev kot gostujoči raziskovalec na Columbio. Gre za enega najprestižnejših akademskih programov na eni najboljših univerz v enem od najbolj opevanih mest na svetu. Sekira v med. Ali pač? In še metavprašanje: je taki priložnosti sploh dovoljeno, kot pregovornemu šenkanemu konju, pogledati v zobe? Pomeni biti kritičen do lastnega uspeha nehvaležnost, ki je lastna nekemu privilegiranemu sloju izkoreninjenih globalnih državljanov, ki so povsem izgubili stik z realnostjo, v kateri živi večina njihovih sodržavljanov? Sodeč po pogovorih z vrstniki v Sloveniji: da. Pa vendar, je to merodajno? Ali nismo bili v Sloveniji vedno preveč ostri do tistih, ki jim je uspelo, in preveč skeptični do ljudi, ki so odšli v tujino? Na tem mestu imam še vedno več vprašanj kot odgovorov.
V New York, prestolnico svetovnega kapitalizma, sem se podal z dobro mero skepse. Kljub temu moram po devetih mesecih, ki sem jih preživel tam, priznati, da še vedno ni boljšega mesta, kot je New York, če si mlad, zdrav, izobražen in karierno naravnan. Če ti ni težko prenašati umetnih odnosov in ignorirati izjemne ekonomske neenakosti. Za tiste, ki ustrezajo tem kriterijem, so pripravljeni v zasledovanju uspeha žrtvovati prosti čas ter trdo in veliko delati, so ameriške sanje še vedno žive. Med svojim bivanjem v velikem jabolku sem si uspel odgovoriti vsaj na to vprašanje; kljub temu da je šlo za nepozabno izkušnjo, vem, da to življenje ni zame. Protestantska etika ni moja etika in individualistični materializem ni moja kultura. Šele ko nekaj časa živiš v tujini, razumeš, v kolikšni meri te oblikuje okolje, v katerem si odraščal, tvoj kulturni krog in nazori ljudi, s katerimi si prehodil večji del svoje življenjske poti. Socialna varnost, javno zdravstvo, čisto okolje, naravna hrana, neposreden način komunikacije, ležerno posedanje ob kavici – vse to v New Yorku niti slučajno ni samoumevno.
Monetizacija časa
Američani so igralci na srečo. Od prvih kolonialistov do sodobnih kazinokapitalistov. Predpostavljajo, da je posameznik racionalen in sposoben prevzeti odgovornost za svoja dejanja. Pri tem je v ozadju domneva, da si vsi ljudje v isti meri lahko krojijo svojo usodo in kujejo svojo srečo. Če nimaš zdravstvenega zavarovanja, je to zato, ker si se tako odločil. In čeprav to v večini primerov ne drži, se nekateri dejansko odločijo tako, ker verjamejo, da ne bodo zboleli. Takšno tveganje, ki pri nas ni običajno, je v luči ameriške zgodovine in kulture povsem logično. Vsi od tistih, ki so Ameriko “odkrili”, do teh, ki so jo prvi naselili, so bili avanturisti. Pri tem sta jih gnala pohlep in želja po hitrem zaslužku, ki sta še danes motor ameriškega kapitalizma. Kasnejše prišleke je pogosto pripeljalo tudi versko preganjanje na stari celini, s seboj pa so prinesli gorečo religioznost in skeptičnost do države. Te elemente še danes povezuje protestantizem, ki od posameznika terja prevzem osebne odgovornosti in samozadostnost: “Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal.” Igralci na srečo so bili tisti, ki so meje ZDA s tem, čemur bi danes rekli etnično čiščenje, širili na zahod, in tisti, ki so jo s tehnološkimi inovacijami in podjetniškim duhom industrializirali. Da kasnejših avanturistov v času zlate mrzlice in borznih trgovcev na Wall Streetu niti ne omenjamo.
Prvi val kulturnega šoka te udari, ko ugotoviš, kako drugačna od tvoje lastne je kultura, v kateri si se znašel. Drugi val te zadane, ko si nekaj časa preživel v tujini in te začne novo kulturno okolje spreminjati, tako da se včasih ne prepoznaš več. Med življenjem v Angliji in kasneje v ZDA sem pridobil nadležno navado monetizacije časa. V glavi sem imel svojo urno postavko in se spraševal, ali naj grem po službi peš v trgovino – to mi bo vzelo uro in pol – ali naj ostanem uro dlje, nakupim po spletu, naročim in plačam dostavo. V teh kalkulacijah sem seveda zanemaril, koliko časa mi poberejo samo razmišljanje, planiranje in kalkuliranje. Homo economicus ve, kakšni so oportunitetni stroški slehernega dejanja, ne ve pa, kakšni so oportunitetni stroški tega, da je homo economicus. Teh se ne da monetizirati, se pa na dolgi rok začnejo kazati v spremembah razpoloženja, občutku utesnjenosti, utrujenosti in naraščajočem stresu.
Slovenija, tu ali tam?
Slovenijo imam rad, ker se tu preprosto počutim doma (za trenutek sem moral razmisliti, ali uporabiti “tu” ali “tam” – to je le eden od simptomov življenja, razpetega med domom in svetom ter svetom, ki je postal dom). Ker imam tukaj prijatelje in sorodnike, otroštvo in spomine, jezik in kulturo – ki sem jih, dokler nisem prvič odšel za daljši čas v tujino, imel za samoumevne. Nikoli se nisem imel za patriota, pa vendar moram priznati, da se je v meni vsakič sprožil odpor, povezan s čustvom pripadnosti, ko so Slovenijo vrgli v isti koš z Rusijo ali Romunijo. Vsakič me je razjezilo, ko so me vprašali, če je pri nas po vseh tistih vojnah na Balkanu zdaj varno in če imajo v naši družbi ženske sploh kakšno vlogo. Če bi kdaj želeli povečati narodno zavednost Slovencev, moramo v Slovenijo le pripeljati skupino neizobraženih Američanov in jim omogočiti, da s svojimi predsodki razjezijo lokalno prebivalstvo. Da ne bo pomote: kritičen sem do marsičesa v Sloveniji in na živce mi gredo nacionalisti, ki za vsako pomanjkljivost najdejo izgovor – ali še bolje – krivca. Med Romi, priseljenci in vsemi, ki ne delijo njihovega političnega nazora. Približno enak odpor čutim do tistih sodržavljanov, ki prezirljivo in vzvišeno govorijo o Slovenceljnih, Slovenistanu in o tem, kako smo banana republika. Obojim bi koristila izkušnja življenja v tujini.
Ne verjamem sicer v liberalno mantro, da sovražimo zgolj tisto, česar ne poznamo, in da nam izpostavljenost drugim kulturam razširi horizont, razbije stereotipe in nas pripravi na sprejemanje drugačnosti. V bruseljskem krogu funkcionarjev v evropskih institucijah težko najdeš koga, ki nima vsaj magisterija, ni živel vsaj v treh državah in ne govori vsaj treh jezikov. Morda so odprti do beguncev, nimajo predsodkov proti gejem in se zavzemajo za pravice žensk – a redko so se sposobni pogovarjati s povprečnim sodržavljanom, ki ne poseduje vsega zgoraj omenjenega kulturnega kapitala. Ti so preveč provincialni in nazadnjaški za njihov okus. New York je približno toliko reprezentativen za ZDA kot Bruselj za Belgijo (in EU) ter Moskva za Rusijo. V vseh treh sem živel ter precej potoval okrog, saj sem se vedno počutil utesnjenega v takšnem mestu-mehurčku.
Družbena atmosfera se je v New Yorku po izvolitvi Trumpa spremenila, upal bi si trditi, da zradikalizirala. Rezultat predsedniških volitev sem v zgodnji jutranjih urah dočakal na Times Squaru in bil prvič priča popolni tišini na tem sicer večno hrupnem in živahnem glavnem trgu velemesta. Kozmopolitski in liberalni Njujorčani so doživeli popoln šok ob spoznanju, da se onkraj njihove liberalne utrdbe razteza ogromna država, ki je sposobna izvoliti nekoga, kot je Trump. V prihodnjih tednih so mi, tako kot Angleži po Brexitu, z agresivno prijaznostjo vedno znova dali vedeti, da sem kot tujec zaželjen, da me sprejemajo v vsej moji drugačnosti in da tujci le prispevamo h kulturni raznolikosti in bogastvu mesta. Ko sem jih vprašal, ali niso mnogi Američani iz delavskega razreda volili bolj iz obupa kot iz podpore, potem ko so preživeli desetletja dezindustrializacije, odpuščanja, brezposelnosti in varčevalnih ukrepov, ki sta jih narekovala Wall Street v New Yorku in Bela hiša v Washingtonu, sem redko dobil odgovor. Vprašanja, ali bi z enako odprtimi rokami sprejeli nekoga iz Alabame, ki se zavzema za pravico do nošenja orožja in gradnjo zidu na meji z Mehiko, raje nisem zastavljal, saj sem odgovor nanj poznal že vnaprej. New Yorku lahko kot tujec pripadaš bolj kot Američan.
Mogoče je živeti doma in se počutiti kot tujec ter živeti v tujini in se počutiti kot domačin. V obeh primerih, ne glede na to, kako pozitivna je izkušnja, obstaja neko nelagodje, ki se včasih kaže kot domotožje, še bolj pogosto pa kot nek nedefinirani manko. Gre za nek težko ubesedljiv občutek, ki je prisoten vsakič, ko poskušaš nekaj neprevedljivega prevesti iz slovenščine v tuji jezik ali ob rednih pogovorih z družino in prijatelji preko Skypa. Nikjer nisi več tujec, a povsod si vsaj malo odtujen. Dom in svet sta bila včasih različna, drug od drugega ločena svetova. V kontekstu globalizacije sta se zlila v dialektično sintezo.
