AirBeletrina - Odkritje izginule slovenske glagolske oblike
Panorama 1. 4. 2015

Odkritje izginule slovenske glagolske oblike

Ivana Fafar, vnukinja nedavno preminulega slovničnega guruja Jožeta Toporišiča, je pred kratkim oznanila, da je našla dedovo beležnico, v katero je zapisoval svoja odkritja. Kot se je izkazalo, nekaterih odkritij nikdar ni obelodanil javnosti, a zdi se, da bi se zgodovina slovenskega jezika zaradi njih lahko postavila na glavo.

Dr. Toporišič je bil dolga leta vrhovna avtoriteta slovenske lingvistike, saj je avtor najvplivnejših slovenskih slovnic. Ustvarjal in izbiral je nove besede, ki so vstopile v slovensko besedišče, njegovo ime pa je sinonim, soznačnica, sopomenka za mojstrsko obvladovanje slovenskega jezika. Beseda tega člana SAZU[i] je bila sveta, kadarkoli se je komu utrnilo vprašanje o slovenskem jezikoslovju, zato je odkritje dotične beležnice toliko bolj vznemirljivo, njeni vsebini pa ni mogoče oporekati.

Je v ozadju slovita beležka?!

Šokantno: So Zimske urice sploh še uporabne?

Najspektakularnejše odkritje v beležnici je omemba davno izginule slovenske glagolske oblike. Slovenščina zaradi dvojine velja za romantičen jezik. Sanskrt, stara grščina, gotščina, stara angleščina, srednjeveška hebrejščina, arabščina in drugi semitski jeziki so imeli edninske, množinske in dvojinske oblike. Imeli so jih tudi protoslovanski jeziki, slovenščina pa je edinstvena, saj je starodavna dvojinska oblika še vedno neokrnjeno v uporabi v živem jeziku. Zato je toliko bolj pretresljiva vest, da je Toporišič odkril dokaz za edinstveno števno obliko, za katero se ni nikomur niti sanjalo, da bi kdaj obstajala. Tej obliki je nadel ime ducatnina (duodecimal) in se uporablja, kadar je osebek stavka skupina dvanajstih ljudi ali predmetov.

Sledi mokronogov. Ste jih opazili tudi vi?

V skrivnostni beležnici je pet gosto popisanih strani, na katerih Toporišič očrta raziskavo govoric, ki jih je slišal v okolici Iga in namigujejo, da so mokronoška predslovanska ljudstva, ki so to močvarasto pokrajino poseljevala stoletja pred prihodom Slovanov, uporabljala matematični sistem, osnovan na številu dvanajst. To morebiti zveni nenavadno, a podobne vzporednice najdemo tudi drugje. Starodavni Maji so za svoj številski in koledarski sistem uporabili število dvajset. Še danes uporabljamo določene sisteme, ki temeljijo na številu dvanajst: na primer ure dneva in noči ali prodaja jajc na ducat. Že samo dejstvo, da obstaja beseda za skupino dvanajstih oseb ali predmetov,[ii] bi lahko bilo ostanek omenjene glagolske oblike. Neposrednih materialnih dokazov, ki bi podkrepili to teorijo, žal ni, toda Toporišič je verjel ustnemu izročilu, ki že tisočletja kroži po Barju, in ga v enem od svojih del bežno omenja grški zemljepisec Strabo, ki je na svojih popotovanjih obiskal tudi kraje, kjer se nahaja današnja Slovenija. Med čudesa, na katera je naletel, je poleg omenjene slovnične posebnosti štel tudi presihajoče jezero v Cerknici.[iii] Toda ko so se mokronogom osušila stopala, ducatnina ni presahnila z njimi vred. Zdi se, da so slovanski prišleki v tem izjemno svojevrstnem delu Slovenije, jugovzhodno od Ljubljane, ducatnino uporabljali še krepko v srednji vek. Toporišič trdi celo, da je našel ustrezno glagolsko končnico. Medtem ko se dvojina izraža s končnicama –va (za prvo osebo sedanjika) in -(s)ta (za drugo in tretjo osebo sedanjika), je v beležnici zapisal, da naj bi se ducatnina izražala z obraziloma –gaja za prvo osebo sedanjika ter –gača za drugo in tretjo osebo sedanjika. Pretekliške in prihodnjiške spregatve skupaj s pomožnim glagolom biti[iv] uporabljajo obrazilo –ga.

Spregane oblike glagola iti v ducatnini so torej: gregaja/gregača/gregača za sedanjik ter [biti] grega/grega/grega za preteklik in prihodnjik.

Nekaj primerov rabe:

Zdaj, ko so prišli vsi, nas je končno dvanajst. Sedigaja v krog in se igragaja čik resnice.[v] (sedeti, igrati se)

Na mizi legača dvanajst pogač. (ležati)

Koklja ima dvanajst piščet. Že od jutra glasno čivkagača in se podigača po dvorišču. (čivkati)

Kaj pa, če je vse res?

Zaradi tega je Toporišič sklepal, da slovenščina še dandanašnji pozna besede, ki so ostanki izginule glagolske oblike, recimo pogača iz predslovanskega mokronoškega korena po-, ki pomeni kruh. Teorijo je podkrepil z omembo arheološke najdbe iz časa med obema vojnama. Na barju so izkopali drevak, ki naj bi pripadal mostiščarskemu peku, a je zaradi slabega stanja med prevozom v mestni muzej razpadel. Očividci so omenjali, da naj bi na prednjem delu drevaka ležal pladenj, na katerem je bilo v les vrezanih dvanajst krogov, namenjenih prevozu kruha. Isti ducatninski formi je Toporišč pripisoval tudi etimološki izvor glagola pogajati. Ta naj bi izhajal iz starobarjanske besede pogaja, ki je označevala starešine 12 mostiščarskih družin, ki so se redno srečevali ob sveže pečenem kruhu in urejali plemenske zadeve.

Dodatno težo tej teoriji daje tudi fragment osnutka Dalmatinovega prevoda Biblije, ohranjen v rokopisnem oddelku Narodno univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Mr 6,30, ki se v natisnjenem Dalmatinovem prevodu glasi »INu Apoʃtoli ʃo vkup priʃhli k’Iesuʃu, inu so njemu letu vʃe osnanili, inu kaj ʃo ʃturili inu vuzhili«, je bil v prevajalčevih zapiskih drugačen. Na orumenelem pergamentu namreč piše: »INu Apoʃtoli ʃo vkup priʃhga k’Iesuʃu, inu so njemu letu vʃe osnaniga, inu kaj ʃo ʃturiga inu vuzhiga«. Če vemo, da je Dalmatin, kot smo že omenili, prevajal Strabov potopis, je docela verjetno, da je med delom naletel na omembo ducatnine in jo nameraval uporabiti za apostolska dela.[vi] Zapisana oblika ni preživela korektur pred tiskom, popravil pa jo je najbrž kar sam stavec, ki je očitno menil, da je Dalmatin v pozni uri srknil encijan ali dva preveč, in s tem odkritje ducatnine zamaknil za skoraj pol tisočletja.

Toporišičevo odkritje je že snov pogovorov jezikoslovcev širom sveta. Po svetu poznajo še nekatera druga glagolska števila, recimo trojino (za tri, v rabi v nekaj manjših avstronezijskih jezikih), četvorino (za štiri, kolikor je znano, je obstajala samo v jeziku Marshallovih otokov) in pavšalnino (ki označuje »nekaj« oseb ali predmetov, pojavlja pa se v peščici jezikov, na primer v hopijskem, kurdskem in baisovskem[vii] jeziku). Toda ducatnina je bila doslej neznana. »Dlje časa domnevamo, da imajo nekatera plemena v Papui Novi Gvineji glagolsko obliko, ki jo uporabljajo za skupino sedemintridesetih oseb ali predmetov, a tega nikdar nismo dokazali,« je rekel profesor Jimmy »Tongue« Smith z vseučilišča v Adelajdi. »Obstoj ducatnine v slovenščini je resnično vznemirljiv in vzbuja upe, da bomo kdaj našli tudi druge, bržda izumrle glagolske oblike za natančno določene večje količine.«

Nekaj smrdi?

Še vedno pa ni jasno, zakaj dr. Toporišič ni nikdar objavil osupljivih dognanj in izsledkov iz svoje beležnice in zakaj jih ni nikdar omenil prijateljem ali družinskim članom. »Merbit jih je hotu raskrit, pa ni nkol najdu cajta,« je dejal dr. Samo Edini, dolgoletni Toporišičev sodelavec, poznavalec povojne britanske mladinske literature in sodni izvedenec za knjižno normo, ki smo ga ujeli na počitnicah. »Mogoč je beleško kam založu – itak je skos zgublou kluče od auta, enkrat pa je u predalu od pisalne mize pozabu sendvič z gnatjo, ki ga je snažilka najdla šele po osem mesecih. Tko je smrdeu, da je skp padva. Ingverjev pir smo ji dal, da je k seb pršva.« Z razlago, da je Toporišič svojo beležnico preprosto založil, se ujema tudi pričevanje, kako so jo našli. »Sedel sem na stranišču, opravljal potrebo in bral časopis,« je dejal Aco Fafar, soprog Toporišičeve vnukinje. »Tik pred zaključkom sem ugotovil, da je zmanjkalo toaletnega papirja. Z ženo sva bila na obisku v hiši njenega deda in sedel sem na njegovem osebnem klozetu. Opazil sem omarico, v kateri bi se zlahka skrival toaletni papir. Stegnil sem se in jo odprl. Z velikim olajšanjem sem ugotovil, da v njej res je papir, a zvitka nisem mogel doseči. Nagnil sem se naprej in tipal s prsti, ko se je dno omarice premaknilo. Ko sem se očedil, sem sklenil povohljati po omarici in pod razmajano desko naletel na vdolbino. V njej sem našel beležnico, jo-jo in nekaj, kar bi nekoč lahko bilo sendvič z gnjatjo – ali pa tudi ne. Slednji predmet me je privedel do zaključka, da je ženin ded očitno odložil te stvari pod omarico in pozabil nanje.«

Toporišičeva družina se še ni odločila, ali naj objavi faksimile te osupljive beležnice, medtem pa na SAZU-ju že nastaja debel zbornik esejev, temelječih na Toporišičevih zapiskih, ki jih pripravljajo vodilni slovenski jezikoslovci. V njih raziskujejo na novo odkrito ducatnino, njen pomen za zgodovino slovenščine in mesto tega glagolskega števila v svetu.

To pa še ni vse!

Med drugimi zapiski v beležnici je tudi pesem, za katero je Toporišič menil, da je Prešernovo najzgodnejše delo. Dolgo so menili, da gre za preprosto ljudsko pesem, zdaj pa jo je Toporišič pripisal našemu največjemu pesniku. Kuplet, v katerem so jasno očrtane tematike Prešernovega poznejšega apokrifnega ustvarjanja, objavljamo v celoti:

Ata, mama, teta, stric,

Cuzi, muzi, popek špric.

 

 

[i] Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Če ste to opombo resnično potrebovali, je nadaljnje branje članka mogoče zgolj tratenje vašega časa.

[ii] Ducat, če potrebujete tudi to opombo in niste obupali že po prvi.

[iii] »Na tem meʃti nej samerkam,« piše Strabo v temeljnem delu ʃposnavaimo ʃvet inu Domovino, ki ga povzemamo iz fragmentarno ohranjenega Dalmatinovega prevoda, »de Ime tega Kraja Zerkniza iz ene ʃtare kraievne ʃhege gor pride, po kteri ʃoʃed ʃoʃedu narbol sheli, de mu Krava zerkne.«

[iv] Omeniti velja, da je glagol biti edini glagol, ki ima enako obliko tako za množino kot za ducatnino. Očitno je sodil med nepravilne glagole že v stari mokronoščini, ki naj bi bila po mnenju nekaterih ljubiteljskih filologov resnejši kandidat za mater sodobne slovenščine kakor venetščina. Veneti so trapasti in hodijo skozi atomski vek sami. Mokronogi bi šli skozenj v skupinah po dvanajst. Večja možnost preživetja, kot nas uči že serija The Walking Dead.

[v] V predkolumbovskih časih so se čik resnice igrali s srobotom.

[vi] Če si avtorja smeva privoščiti neznatno biblično-lingvistično šalo.

[vii] Nanašajoč se na italijansko mesto, ne na katerega od avtorjev zapisa.