Čeprav se mi nogomet zdi precej dolgočasen šport in posledično ne gledam niti tekem slovenske reprezentance, se že skoraj dvajset let štejem za navijača angleškega Arsenala. Vse odkar se je na naslovnici FIFE 99 znašel Dennis Bergkamp, Arsenalova legenda in eden od najbolj elegantnih nogometašev vseh časov, klub redno spremljam, ne glede na to, da gre večinoma za precej mazohistično početje. Vodstvo izbira napačne poteze, igralci so včasih izrazito antipatični, tekme se vlečejo, vse skupaj pa že dober ducat let bolj ali manj stagnira. Če bi na stvar gledal bolj racionalno, bi trenutno raje navijal za Tottenham, našega smrtnega sovražnika s severa Londona, ki ima mnogo boljšega trenerja, ali pa Liverpool, katerega navijači so se mi vedno zdeli precej bolj kul od vseh ostalih. Ampak na stvar ne gledam bolj racionalno, ravno v tem je poanta. Celoten smisel svojega navijaštva vidim v tem, da bom za dokaj arbitrarno izbiro, ki sem jo naredil v osnovni šoli, stal celo življenje, in to bolj ali manj absolutno. Pa tudi če Chelsea podpiše za celotno enajsterico igralcev, ki so mi všeč, ali pa če mi pri West Hamu zastonj ponudijo sezonsko vstopnico. Če me od Arsenala ni odvrnilo to, da so njegovi dresi najpogostejše oblačilo somalskih piratov, me tudi take banalnosti ne bodo.
Ko govorimo o športu, pogosto najraje govorimo o njegovem združevalnem potencialu. Kot da bi nacionalisti ali lokalpatrioti potrebovali še več argumentov za svoje združevanje navznoter, ki izključuje navzven! Ne, po mojem mnenju je smisel navijaštva predvsem to, da služi kot polje, na katerem lahko brez argumentov, pojasnil ali debate izkazujemo svoja absolutna prepričanja in svojo neomajno pripadnost, ne da bi to imelo kakršnekoli resnejše implikacije. Z drugimi besedami: navijaštvo je simulacija, risankasta kopija resničnega, v kateri lahko čiste vesti odigramo vlogo, ki bi v resničnem življenju trgala vezivo družbe. Jezik absolutnega je namreč politični jezik uničevanja, jezik nacionalizma in šovinizma. Je jezik raznoraznih desničarskih demagogov na televiziji, ki bruhajo brezpogojne manihejske aksiome, in jezik tistih, ki so vedno znova stali na napačni strani zgodovine. Ampak ta članek ni o njih. Ker je tak diskurz edini modus operandi, ki ga premorejo, saj logika in zdrava pamet njihovih idej preprosto ne zmoreta podpreti, ni presenetljivo, da ga s pridom uporabljajo. Bolj zaskrbljujoče je to, da po njem zadnje čase vse pogosteje posegajo tisti, od katerih tega res ne bi pričakovali.
Naveličani igranja verbalnega tenisa s steno so tudi mladi urbani levičarji prevzeli retoriko svojih oponentov. Heterogene konstelacije idej, osnovane na vseskozi spreminjajočem se kolažu prepričanj in nazorov, so nadomestili z dogmatičnimi proklamacijami, ki ne puščajo prostora za kakršenkoli nepristranski razmislek. Izrael, na primer, ki je verjetno najbolj zapletena geopolitična uganka našega časa, je v takem diskurzu kar naenkrat postal nekaj enoznačnega in enostavnega, nekaj, o čemer sploh ni treba razpravljati. O njem je treba imeti le mnenje, táko ali drugačno, in z njim vihteti vsepovprek.
Umetniška dela, ki se do problematike eksplicitno ne opredeljujejo, temveč o njej predvsem razmišljajo in jo premlevajo z več zornih kotov, so zato še toliko bolj pomembna. Foxtrot, lanskoletni film režiserja Samuela Maoza, ki te dni prihaja v Kinodvor, trenutno življenje Izraelcev odlično prikaže kot sestavljanko kompleksnih koščkov, ki veliko pove tudi o njihovi državi kot taki. Film se lahko gleda kot kritika izraelskega vojaškega stroja, a hkrati laičnemu gledalcu ponuja vpogled v pester nabor kontrastov, ki zaznamujejo moderno življenje na vzhodni obali Mediterana. In tu ne gre za neke kontraste, ki bi obstajali mimobežno, v svojih jasno določenih predalčkih, temveč za kontraste, ki se v vsakdanjiku nenehno prepletajo in mešajo. Tak kontrast je jeruzalemska tržnica, polna najnovejših kulinaričnih trendov, backpackerjev z vsega sveta, turističnih skupin z vodiči ter restavracij (ki so precej bolj hip in kul od svojih ustreznic v Londonu ali Berlinu), kjer pa ob vsaki skupini šolarjev na ekskurziji stoji tudi zasebni varnostnik s polavtomatsko puško. Tak kontrast je vožnja z vlakom, kjer vedno znova srečuješ uniformirane mladeniče in mladenke, ki služijo vojaški rok, a se prav po dvajsetletniško tudi nenehno zajebavajo, tipkajo po zaslonih svojih pametnih telefonov in poslušajo isti album kot ti. Tak kontrast je tudi čakanje na vlak, kjer vedno znova srečuješ mladeniče v ortodoksni opravi, ki počnejo bolj ali manj enake reči kot njihovi zgoraj omenjeni vrstniki. Pa šabat, ko moderni vlaki z modernega letališča v moderni Tel Aviv preprosto nehajo voziti, ker tako pač narekuje vera, in taisti šabat, na katerega se nepregledna množica ljudi ne pusti motiti pri bučnih protivladnih protestih.
Foxtrot je eksplicitno osnovan na vizualnem kontrastu prelepega, do zadnje podrobnosti dodelanega bivanjskega prostora in umazanih, propadajočih vojaških objektov. Ta jukstapozicija v sebi združuje vse implicitne vsebinske dihotomije med intimnim življenjem družine in vseh njenih posameznih članov ter dejstvom, da je v tem intimnem življenju vedno prisotna tudi država, ki je v nenehnem vojnem stanju in je posledično odvisna tudi od obveznega sodelovanja svojih državljanov. Stanovanje in zabojnik, v katerem so nastanjeni vojaki, sta tako ključna akterja filma. Prvo simbolizira bonvivantski Tel Aviv, belo mesto, polno stajliš bauhausovskih hiš, tech startupov in šik lokalov, drugi pa sizifovstvo izraelske vojske, ki, hočemo nočemo, mora obstajati, a hkrati večino časa ne ve, kaj bi zares počela. Samuel Maoz ju sicer res uporabi kot sredstvi za ostro prebadanje izraelske vojaške mašinerije in sterilne birokracije, vendar pa z njuno pomočjo suvereno pomete tudi s predstavo o Izraelu kot o homogeni skupini fanatičnih sionistov.
Izrael prominentno vlogo igra tudi v najnovejšem romanu Jonathana Safrana Foerja. Here I Am je franzenovska disekcija disfunkcionalne družine, v kateri avtor človeški obstoj in neobstoj preučuje skozi prizme partnerske ljubezni in odtujitve, odraščanja, novih virtualnih svetov ter nenazadnje tudi skozi okular etnične in verske pripadnosti. Foer se skupaj s svojim protagonistom nenehno sprašuje o inherentnosti slednjih. Sila, ki Jacoba Blocha, Američana iz Washingtona, v najtežjih trenutkih vleče proti Izraelu, se namreč zdi podedovana, vezana na najmočnejšo od vseh kolektivnih izkušenj. Tudi Maoz se v Foxtrotu, navkljub vsej svoji kritičnosti, opre na holokavst, kar se zdi zelo pomenljivo. Očitno še ni preteklo dovolj časa, da bi bili avtorji židovskega porekla pripravljeni vse, kar se je njihovim ljudem zgodilo v prvi polovici prejšnjega stoletja, preprosto odstraniti iz enačbe. To pa pomeni, da moramo biti vsi drugi pri tem še toliko bolj pazljivi. Izraelski exceptionalism, najpogostejša tarča gorečih kritikov in zagovornikov raznoraznih bojkotov, namreč ni popolnoma neosnovan sentiment. Jasno, ne gre za nekakšno prvobitno izjemnost, temveč za izjemnost, ki jo je izoblikovala zgodovina, v kateri ni bilo prav veliko primerov, analognih celostni židovski in posledično tudi izraelski izkušnji.
Glavna zanka je torej v bistvu precej očitna. Ravno zaradi tragične izkušnje, ki je bila v zgodovino zapisana s številkami, ne imeni in obrazi, torej kot nekaj izrazito homogenega, skupnega, nenazadnje tudi absolutnega, se tudi danes židovskega vprašanja mnogi lotevajo s pomočjo enakih zakoreninjenih predpostavk. Take konstelacije idej bodo še bolj učinkovito kot Foxtrot in Here I Am pravzaprav izruvala umetniška dela, ki Izraelu dajejo človeški obraz. Na primer absurdistične, bizarne, a tudi svojstveno lepe kratke zgodbe Etgarja Kereta, ki so hkrati izraelske in popolnoma univerzalne, ali pa ganljiva knjiga Konj stopi v bar pisatelja Davida Grossmana, ki bo letos izšla pri Beletrini, torej besedila, ki nas opomnijo, da Izrael ni le skupek od moči opitih politikov, ločevalnih zidov in spornih naselbin, temveč tudi dom nadvse običajnih ljudi, takih kot vi ali jaz, ki so v vsej svoji navadnosti zelo raznoliki in si nikakor ne zaslužijo, da bi jih obravnavali kot nasprotnika v nogometnem derbiju.
