Prejšnjemu tednu so vladale ženske: ikona Brigitte Bardot je dopolnila osemdeset let, Emma Watson je imela kot ambasadorka dobre volje OZN govor o feminizmu in Amal Alamuddin je v svoji popolnosti na poročni vikend z Georgem Clooneyjem jemala dih (da o njenih krasnih oblekah sploh ne govorimo). Vsaka od njih je popkulturni prostor zaznamovala na svoj način. Brigitte Bardot kot igralka, osvobojena ženska, ki se je že leta 1956 obnašala, kakor bi bilo leto 1968, Emma Watson kot dekletce, ki je na ekranu upodobilo eno najbolj posrečenih mladinskih literarnih junakinj, Hermiono, se nato igralsko profilirala, postala modna ikona ter za nameček še diplomirala iz angleške književnosti, ter Amal Alamuddin, uspešna pravnica z zavidljivo mednarodno kariero, ki pa ni postala slavna, ker je zastopala Juliana Assanga, marveč ker se je poročila z igralcem. Naključje je hotelo, da so se vse zvrstile v istem tednu in s tem ponudile (vsaj) tri poglede na sodobno žensko, predvsem pa so posredno odprle vprašanje o vlogi ženske v svetu popkulture ter o tem, kaj ta svet prenaša na (mlade) ženske resničnega sveta. Ko se je torkova revija modne hiše Chanel na pariškem tednu mode zaključila s parado manekenk, ki so v zrak dvigale lične transparente s (kvazi)feminističnimi parolami, se je temeljno vprašanje izpisalo kar samo. Kaj se dogaja s feminizmom, je njegov glas le še zadnji krik mode? Kaj se je spremenilo v času od Coco Chanel do Karla Lagerfelda, od Brigitte Bardot do Beyoncé?
»Najsvobodnejša ženska v Franciji«
Brigitte Bardot je svet prevzela leta 1956 s filmom In bog je ustvaril žensko, v katerem so bile bolj od njenega igralskega talenta pomembne čutnost, mesenost in ženstvenost, ki so prevzele celo Simone de Beauvoir. Ta je tri leta pozneje objavila (tudi po lastnem mnenju) enega svojih najboljših esejev z naslovom Brigitte Bardot et le syndrome de Lolita (Brigitte Bardot in Lolitin sindrom), v katerem pravi, da je BB »lokomotiva ženske zgodovine« ter »najsvobodnejša ženska v Franciji«. Brigitte Bardot je namreč že v poznih petdesetih letih živela tako, kot si le redke ženske upajo še danes. Življenje, polno uničujočih strasti, impulzivnih odločitev, nevarnih razmerij in čutnosti, pri čemer se je zdelo, da se niti malo ne obremenjuje z vprašanjem, kaj si o tem mislijo drugi, pa četudi so francoski dušebrižniki opozarjali, da je kriva za malone vse slabe stvari, ki so se kot božja kazen za njene grehe zgrnile nad Francijo. Dekle iz premožne meščanske družine je že zgodaj zavrnilo biti dobra žena in mati, še več, po rojstvu svojega sina si je drznila izreči celo tisto, s čemer bi si vsaka ženska še danes zaslužila javni linč: da je ni nosečnost niti najmanj osrečevala, prav tako pa tudi ne rojstvo otroka, čigar vzgojo je prepustila svojemu tedanjemu možu (danes na to sicer gleda nekoliko drugače – obžaluje le, da je imela otroka prezgodaj, pri šestindvajsetih letih). Skratka, ženska, ki je zavrnila vse do tedaj priznane predstave o tem, kaj pomeni biti ženska, je moške obnorela kot nobena ženska poprej. Pri tem pa – kot je poudarila Simone de Beauvoir – ni bila »lahka in frivolna«, marveč tisto, kar je temu ravno nasprotno – »osvobojena«, ali še bolje, BB je bila tako svobodna, da je lahko predstavljala novo, »goloprso Liberté«. Njena moč se je, kot piše de Beauvoir, skrivala v naravnosti:
»Njena naravnost se zdi bolj perverzna kot sleherna sofisticiranost. S prezirom, ki ga ima do nakita, ličil in visokih pet, zavrača lastno preobrazbo v idol. Tako se uveljavlja kot enaka moškemu. Videti je, da je med moškim in žensko le poželenje in vzajemno zadovoljstvo.«
Zbujati poželenje ali si poželeti?
Brigitte Bardot se ni zavzemala za žensko svobodo, marveč jo je utelešala. Če čas zavrtimo več kot pol stoletja naprej, težko najdemo pop ikono, ki bi ji bila podobna. Če se odločamo na podlagi vplivnosti in globalne popularnosti, pri čemer nam pomagajo tudi inicialke, bi leta 2014 BB lahko primerjali s Queen B, Beyoncé, ki v svojih videospotih prav tako kot BB poplesuje gola in bosa. Poleg tega jo mnogi, sploh odkar je ob njenem nastopu na podelitvi glasbenih nagrad MTV zasijal napis FEMINIST, označujejo za osvoboditeljico žensk, močno žensko, ki se bori za druge ženske. Pa je res? Kaj nam v resnici pripoveduje Beyoncé?
Pustimo ob strani njeno glasbo in morebitne glasbene okuse. Dokler se nisem lotila pisanja tega teksta (fenomen Beyoncé me je začel zanimati, ko se je razglasila za feministko), mi v trezni samoti do konca ni uspelo poslušati niti ene njene pesmi, saj so se mi zdele preveč dolgočasne in puhle, da bi jim lahko namenila pet minut. Za povrh me je odbijala njena popolnost, ki temelji na konceptu (če si besedno zvezo sposodim od dalmatinske popevkarice Jelene Rozge, ki se, mislim, za feministko še ni razglasila) žena-majka-kraljica. Beyoncé je ženska, ki naj bi v življenju imela enega moškega (Jay Z), ki je tudi njen mož in oče njenega otroka. Ni mogoče zaslediti, da bi kadarkoli grešila, zdi se, da ni bila niti pijana, kaj šele da bi s čemerkoli eksperimentirala, pa naj bodo to moški ali droge ali barve las. S takim življenjem vsekakor ni nič narobe, a bržkone ni resnično. In prav tako ni resnična niti njena glasba. Ko prepeva o spolnosti (denimo Drunk in Love ali Blow), se zdi vse na mestu, seksi in žgečkljivo, a hkrati ji vedno zmanjka ščepec tistega, čemur rečemo resničnost. To podkrepijo še videospoti: če pustimo ob strani, da so v njih (tudi ko gre za pesmi o spolnem zadovoljevanju ženske) vedno le lepe gole punce, nikjer pa ni lepih golih fantov, zaradi česar se zdi, da ženski spolni užitki služijo le osrečevanju moških, v oči bije podoba popolne Queen B, ki je seksi ravno toliko, kot se še spodobi. Res je, zbuja poželenje, a ni videti, da bi si česa poželela tudi sama. V nasprotju z BB, katere presunljiva svoboda je bila ravno v tem, da je brezbrižno izžarevala poželenje, se zdi Beyoncé povsem sterilna. BB se je od vzburjenja potila cela, Queen B pa se kapljica potu občasno zaleskeče le nad ustnico ali dojko, pa še to v svoji sterilnosti ne spominja na nič organskega, marveč na skrbno nameščen kristalček. In kot vemo – spolnosti ni nič bolj tuje od sterilnosti.
Instantni feminizem z modnih pist
Še bolj so od resničnosti oddaljena besedila pesmi, ki naj bi se neposredno posvečala ženski moči: besedilo, v katerem se v neskončnost ponavljata vprašanje-odgovor: Who run the world? Girls, je že pregovorno slaboumno in nesmiselno, v pesmi Single Ladies pa (na moje veliko presenečenje) sploh ne poje o samskih ženskah, ampak o ženski, ki je tri leta jokala zaradi moškega, ki ji ni nataknil prstana, zdaj pa se mu maščuje tako, da z lipglossom na ustnicah v diskoteki pleše z drugim. Vau, kako emancipirano.
Z vsem tem seveda ni nič narobe in krasno je, če so mlada dekleta vesela, ko poslušajo tovrstno glasbo. Malo manj krasno je, če feminizem enačijo s tem, kar uteleša Beyoncé. Največja napaka Beyoncé je namreč to, da v njenem življenju ni napak. Ona je popolna, njeni proporci so popolni, njen glas je popoln, njen zakon je popoln in vse skupaj je ena sama sreča. Zdaj boste rekli, da tako pač je – v popu ni prostora za resničnost, to ni nič novega. Že res, a feminizem je resničen, bil je eno najresničnejših družbenih gibanj vseh časov, ki je ženskam zahodnega sveta pomagal, da lahko uživajo svoj današnji položaj. In še vedno je resničen – za deklice, ki nimajo svobode odločanja in pravice do izobrazbe, za deklice, ki jih ugrabijo na poti v šolo ali jim pohabijo spolne organe, da nikoli ne bi mogle doživeti užitka. Za ženske, ki so za enako delo plačane manj od moških kolegov, za ženske, ki si zaradi pritiskov družbe ne upajo izbrati življenjskega sloga, kakršnega bi rade imele. Feminizem omogoča možnosti izbire – možnost izbrati tudi tisto, kar je daleč od dozdevne popolnosti.
V zadnjem letu je bilo eno najbolj priljubljenih novinarskih vprašanj zvezdnicam mlajše generacije, če so feministke. Njihovi odgovori so se bleščali v naslovih vseh, tudi resnejših medijev. Če govorimo o feminizmu, gre vendar za resno, pomembno stvar, mar ne? Tako smo izvedeli, da Lana Del Rey, Kirsten Dunst in Miley Cyrus niso feministke (slednja si je nato premislila in rekla, da je »največja feministka na svetu, ker govorim ženskam, naj se ničesar ne bojijo«), Lorde in Taylor Swift pa sta (tudi slednja sprva ni bila, a si je nato premislila, kar je vnovič poudarila po govoru Emme Watson). Zakaj je to na vsem lepem postalo pomembno? Od kdaj je naloga zvezdnic analiziranje socialnih gibanj? Feminizem je postal tako pop, da ga je na torkovo Chanelovo modno revijo postavil celo Karl Lagerfeld.
Feminizem je šik kot še nikoli. Svojevrstna ironija je v tem, da je Coco Chanel s svojimi dejanji za feminizem naredila več kot Lagerfeld s svojimi transparenti. Žensk je osvobodila steznikov in jim ponudila funkcionalno, moško oblačenje. Torbica 2.55 ni po naključju na dolgem ročaju (verižici) – ženski tako namreč pušča proste roke, da z njimi lahko počne druge reči.
Skratka – v nekaj več kot pol stoletja smo od dejanj prišli k besedam. BB je izžarevala svobodo, Queen B pa danes o njej le govori. Coco Chanel je dala ženskam proste roke, da jim jih je Karl Lagerfeld lahko zapolnil s transparenti, ki ničesar ne povedo. Je usoda slehernega protestniškega (revolucionarnega) gibanja, da se obrne v posmeh sebi, da postane – moda?
Zaljubljeni v Hermiono
Morda za feminizem ni najslabše, da postaja modni dodatek. Vsekakor mu ne bo nič huje, kot ko je bil v domeni zagrenjenih akademičark in srboritih publicistk (pa seveda tudi mnogih drugih inteligentnih žensk, ki pa največkrat niso dobile toliko pozornosti). Morda se bo nekoliko omehčal in dobil prijaznejši obraz. Morda bo postal splošen. Vsekakor mu nekatere zvezdnice denejo dobro. Emma Watson je s svojim – mestoma sicer zelo klišejskim – govorom zanj naredila ogromno, saj je opozorila, da ne gre le za ženske, marveč za enakopravnost spolov. Feministka se zaveda, da je svet do obeh spolov krut in neizprosen, zaveda se, da nima nemogočih pričakovanj le do žensk, temveč tudi do moških. Kot je ženski nemogoče zadostiti nerealnim zahtevam po ženstvenosti, nežnosti, milini in gracilnosti, ni moškemu nič laže igrati vloge močnega, nezlomljivega in možatega junaka. Feminizem pomeni, da od nikogar nimamo pravice ničesar pričakovati zgolj zaradi spola, da ne obstajata le dve spolni vlogi, marveč jih je več. Vsak ima lahko svojo. In katera punca bi to fantom lahko razložila bolje od Hermione, čarovniškega dekletca, v katero so bili med branjem Harryja Potterja vsaj malo zaljubljeni vsi fantje, ki imajo srce? Od Hermione, ki je, čeprav je dekletce, pametnejša in pogumnejša od večine drugih ljudi in s tem eden najbolj krasnih likov, ki bi si ga feminizem sploh lahko želel za svoj obraz. Ni le Emma Watson kot še ne desetletna punčka dobila krasne vloge – tudi vloga je dobila krasno igralko.
Morda bo feminizem kot (kakovosten!) modni dodatek postal tako splošen, da se nam nekega dne o njem sploh ne bo treba več pogovarjati. Odveč bo – ker problem, ki ga z njim naslavljamo, ne bo več obstajal. A bojim se, da temu ne bo tako.
Poroka Alamuddin – Clooney in razkošje klišejev
Poroka Amal Alamuddin in Georgea Cloonyja nam ni pokazala le čudovitih oblek, ampak tudi precej klišejev, ki se na prvi pogled zdijo že davno preživeti. Pustimo ob strani večno vprašanje »Kako ji ga je uspelo osvojiti?«, ki verjetno še nikoli ni bilo manj na mestu kot tokrat. Poglejmo raje nekatere komentarje, ki so se pojavljali redkeje, pa vseeno niso nezanemarljivi. Eden od njih se glasi, da mora biti z žensko, ki na prvi pogled deluje tako popolna (pametna, lepa, uspešna, gracilna) prav gotovo nekaj narobe, da do 36. leta še ni poročena. Nisem zasledila, da bi se kdo vprašal, kaj je narobe z moškim, ki ni poročen pri 53 letih. In seveda – zakaj bi s tem sploh bilo kaj narobe? Večkrat je bilo tudi mogoče slišati in prebrati, kako moški z leti postajajo šarmantni, kar je nedvomno prevzelo inteligentno Amal. Ne razumem, zakaj bi bili starejši moški bolj šarmantni od starejših žensk? Gre za enega najtrdovratnejših, v svoji biti pa tudi najškodljivejših stereotipov, ki jih na žalost z enako gorečnostjo zagovarjajo tako moški kot ženske. Lani poleti sem v eni od ženskih revij brala intervju s priznanim zagrebškim estetskim kirurgom, ki je hladnokrvno dejal, da se ženske, za razliko od moških, ne starajo lepo, zato pač potrebujejo plastične operacije. Razumem, da mu je v interesu, da ohranja svojo panogo in svoj kruh, ne razumem pa, zakaj bi bilo uredništvu (ženske) revije v interesu objavljati tako diskriminatorne trditve. Kot je v Drugem spolu zapisala Simone de Beauvoir: od moškega nihče ne pričakuje, da bo lep ali večno mlad, ker mu pripadajo lastnosti subjekta, ne pa nedejavnega in ne spreminjajočega se objekta.
Drugi kliše je že poroka sama. Glede na število porok prijateljev in znancev, ki se odvijajo okoli mene, si ne morem kaj, da se mi ne bi zdelo, da smo se znašli v dobi nove konservativnosti. Zdi se mi celo, da so – tako kot je Queen B konservativnejša od BB – dekleta, stara med 25 in 35, konservativnejša od svojih mam. Sanjarjenje o poroki in beli obleki doživlja enega od svojih vrhuncev. Presenetljivo je, da se je ta trend usidral tudi v urbanih okoljih. Vedno sem bila namreč prepričana, da se ljudje poročajo le na dvoru, v ruralnih okoljih in iz verskih razlogov. Niti pomislila nisem, da bi si kdo želel poročiti kar tako – ker pač rad izbira pogrinjke in išče primerne odtenke vabil. Motila sem se. Punce, ki si želijo poroke (z vsem ceremonialom, ki ji pripada), so me podučile, da je bistvo poroke to, da »si za en dan princeska, je to tvoj dan in je vse po tvoje«. Hecno je slišati, da to reče nekdo, ki je že odrasel, saj zveni, kakor bi šlo za želje, ki jih dobri vili izreče kakšna šestletnica. Zanimivo je tudi, da mi noben od moških in fantov, s katerimi sem se pogovarjala, ni rekel, da si želi poročnega ceremoniala, vedno so poudarili, da gre za nekaj, kar si želi njihova ženska, oni pa ji bodo v tem ustregli. To je seveda lepo, priča pa tudi o tem, da danes ni skoraj nič drugače kot pred sedemdesetimi leti, ko je nastal Drugi spol. Simone de Beauvoir namreč piše: »Ženska je družbeno nepopolno bitje, čeprav se preživlja sama. Če si hoče v celoti pridobiti dostojanstvo odrasle osebe in vse svoje pravice, potrebuje prstan na roki. Noben moški poroke ne pojmuje kot svojega temeljnega projekta – dostojanstvo odrasle osebe mu zagotavljajo druge stvari.«
Nedavno se mi je zgodilo, da sem se znašla v družbi samih deklet (mislim, da so vse končale univerzitetni študij) in sem z njimi preživela več ur. Osuplo sem spoznala, da se večino časa pogovarjajo o svojih fantih in receptih. Ko smo se razšle, sem več vedela o tem, kaj njihovi fantje najraje jedo, koliko zaslužijo, kakšen smisel za humor imajo in kje so bili skupaj na počitnicah, kot pa o tem, kaj ta dekleta počnejo. Mogoče je bilo vedno tako, pa sem šele zdaj dovolj stara, da to opazim. Mogoče je bilo v času mladosti naših mam drugače, ker jih je socializem osvobodil malomeščanskih sanjarij. Mogoče je na njihove odločitve vplivalo gibanje leta 68. Mogoče pa gre samo za naravni zgodovinski ciklus, ki menjuje konservativna in liberalna obdobja.
Misel na druženje s temi dekleti me je opomnila, da jih v njihovi feministični osveščenosti bržkone ne more premakniti niti najbolj trendi transparent Karla Lagerfelda ali najbolj ganljiv govor Emme Watson. Ta dekleta, večina jih še ni dopolnila 30 let, so srečna v svetu, ki se vrti okoli njihovih fantov. Ena od feminističnih struj bi rekla, da spoštujmo njihovo izbiro – bistvo feminizma je namreč to, da sleherni ženski pustimo postati tisto, kar si želi biti (sicer pa: ali ne velja to za vse ljudi?). Simone de Beauvoir bi ob pogledu nanje v svojem zgodnjem obdobju pripomnila (in mislim, da si je to mislila tudi še pozneje), da je eno od prekletstev žensk, da so v otroštvu na milost in nemilost prepuščene ženskam. Verjetno bi na tihem upala, da bodo rodile dečke. Mene vsakič znova žalosti, da gre toliko intelektualnega potenciala v nič; presenetljivo je, kako zlahka dekleta, ko se zaljubijo in odločijo za resno zvezo, opustijo svoje hobije ali celo paradne discipline in prevzamejo partnerjeve.
Feminizem postaja modni dodatek – na vsem lepem ga bo nosila sleherna ženska, ki da kaj nase, med drugim tudi tiste, o katerih sem govorila zgoraj. Nato, ko ga bodo imele vse, bo postal nezanimiv in povsem prišel iz mode. Morda nam bo za nekaj čas izginil izpred oči, a imeli bomo vsaj upanje, da se bo, ko bo čas pravi, v svoji radikalni formi spet dvignil iz podtalja ter pomagal osvoboditi vsaj tiste, ki nimajo privilegija zapraviti lastne svobode.
