»In kaj je sploh avtentična kultura?«

Odkar sem končala knjigo Bernardine Evaristo Manifest: nikdar odnehati (Beletrina, 2022), ki sem jo skoraj v celoti prepisala v črn zvezek, vem, kaj imajo skupnega:

– Ganka, nekdaj poročena z Afganistancem, ki danes živi v Trstu, kamor se je zatekel pred njenimi bogataškimi starši (in tudi pred njo). Pravi, da ga ganski starši zavračajo zaradi njegovega porekla, pa tudi, ker je kot mesar v Londonu premalo zaslužil. Ganska družina pripada višjemu srednjemu razredu. Ona je sedem let starejša od njega, imata hčerko, ki si želi, da bi se oče vrnil v Anglijo.

– Mariborčanka, živeča zunaj Londona, poročena z moškim iz Slonokoščene obale. On je politični aktivist za pravice migrantov. Ko sem ji dejala, da mora biti fin človek, ta njen mož, mi je odpisala, »zame najboljši«. Imata sedem otrok in zaradi rasizma se nista upala vrniti v Slovenijo. Konec meseca njun sin prihaja na obisk k slovenskemu dedku in prišel bo tudi po knjigo Tri smrti, saj v njej pišem o Burkini Faso in Thomasu Sankari – o prisotnosti mrtvih v življenju živih;

– ter Slovenka, ki je posvojila temnopolto deklico, in piše roman o melanholični predstavnici svoje nacije, ki se je odločila oditi na tuje in tam odpreti knjigarno, vmes pa prevprašuje svojo identiteto, zgodovino, odnos s starši ter med drugim ljubimka z dvorasnim moškim.

Afganistanec je ljubezniv, posebej do otrok, na Viale XX Settembre cvre prepognjene pice in v svoji tržaški sobici prebira angleške romane (za Bernardine Evaristo pravi, da je že slišal in si jo bo naročil); Mariborčanka mi je preko Messengerja poslala fotografijo svoje družine in pravi, da je tudi ona Evaristo sister; medtem ko Ana, ljuba Ana, ki vedno deluje premišljeno, pravi, da ji je posebej ljub prvi del Manifesta, kjer Evaristo piše o dveh tipih ljudi …

Če bi v današnjem črnskem diskurzu – med plejado avtoric in avtorjev, ki na novo prevzemajo vprašanje o črnski razliki, neredki(-e) z dobršno mero resentimenta in nevrozo viktimizacije, – morala izbrati eno, potem bi bila to zagotovo Bernardine Evaristo. Pisateljica se namreč o rasi sprašuje kritično, se pravi, da gre pri njej za zavestni napor, ki poskuša ugledati, kaj v razliki ponuja možnosti ustvarjanja in preustvarjanja. Morda je z nekaj provokacije mogoče reči, da si Evaristo vprašanje rase zastavlja (podobno kot Alexander Crummell daljnega leta 1885) z vidika možne politike prihodnosti, »časa, ki prihaja« (the time to come). Provokacijo omenjam, ker pisateljica navdih za svoje pisanje pogosto išče v preteklosti. Iz preteklosti se uči, toda moralni pojmi dolžnosti in odgovornosti ali tudi obveznosti, kot bi dejal Achille Mmembe (Kritika črnskega uma, slovenski prevod Suzana Koncut, 2019), izhajajo neposredno iz našega razumevanja prihodnosti. Tudi če Evaristo svet misli s hrbtne strani zgodovine, iz sužnja ali še raje sužnje, nam pripoveduje o ljudožerski strukturi naše moderne dobe. Tisto, po čemer se tako zelo razlikuje od svojih pisateljskih kolegic, ni toliko jasnost in malodane enostavnost, pa naj gre za njene romane, kot je Dekle, ženska, druga-i, za katerega je leta 2019 prejela nagrado man booker, ali pa za Manifest, ki ga je v uvodu označila za »spomine in razmišljanja o mojem življenju,« pač pa gre za to, da pripoveduje o današnjem mnogoterem svetu.

Začne pri razrednem diskurzu, ki ga prezentira kot tipičnega za Angleže. Ko se na primer ukvarja s pogoji za sprejem v imaginarni narod s fizičnimi in simbolnimi mejami, spregovori o svojem otroštvu: »Kot otroka se me je držala etiketa ‘mulatke’.« Da je rasa nekaj namišljenega, je spoznala kot odrasla ženska. »Zdaj razumemo, da rasa v resnici ne obstaja – ni biološko dejstvo – in da se razlikujemo le v enem odstotku svoje DNK.« Raso se uporablja kot dokaz obstoja naroda, kar pomeni, da je rasa moralni subjekt in hkrati imanentno dejstvo zavesti, kar Evaristo razkrije na perfiden način: »Pojem ‘črne Britanke’ je v mojem otroštvu veljal za protislovje. Britanci v temnopoltih niso videli sodržavljanov, ti pa so se dostikrat istovetili z državami, od koder so prihajali. Sama nikdar nisem imela druge izbire, kot da se imam za Britanko. Tu sem se rodila, tu sem živela. Nigerija pa je bila od nekdaj oddaljena dežela …«

Polje njenega zanimanja definirajo modalitete pripadnosti in izključenosti. Tudi ko je Evaristo najbolj intimna, govori o družbenem – črnski identiteti; pri tem se ne ukvarja z njenim potrjevanjem, pač pa izumlja polifonijo in heterogenost. Kot da je to edini način, kako še govoriti o rasi. Namišljenost teh kategorij še ne pomeni, da jih ne potrebujemo: »Toda čeprav sem po poreklu ravno toliko bela kot črna, ko me ljudje pogledajo, v meni vidijo mojega očeta, ne pa mame. Dejstvo, da se ne morem oprede­liti kot belka, če bi tako želela (saj ne, da bi), je skoz in­ skoz iracionalno /…/.« Predsodek o inferiornosti, ki se navezuje na črnsko raso, ponovno predoči na svojem primeru: »Rodila sem se leta 1959 v Elthamu in odraščala v Woolwichu – oba sta v južnem Londonu. Ker sem bila ženskega spola, delavskega razreda in temnopol­ta, so mi bile začrtane omejitve, še preden sem sploh odprla usta /…/. Moja prihodnost ni obetala – usojeno mi je bilo, da me bodo videli kot podčloveka: podložno, podre­jeno, obstransko, zanemarljivo – pravo pravcato sub­alterno.« Trditve podkrepi z dejstvi: »Ko sem se rodila, je bilo v britanskem parlamentu le 14 poslank, proti 630 poslancem, kar pomeni, da je bilo 97 odstotkov tistih, ki so obvladovali državo, mo­ških. Naša družba je bila torej patriarhalna.«

Seveda je prišlo do sprememb, nenazadnje je danes v britanskem parlamentu približno tretjina poslank, poleg tega je »leto po /njenem/ rojstvu tabletka ženskam omogočila več svobode in nadzora nad tem, kaj počno s svojim telesom«, toda pisateljica se v Manifestu razume kot dedinja zgodovinske družbene zapostavljenosti žensk. »Moja mama, rojena leta 1933, je bila v duhu svojega časa kot ženska vzgojena za to, da se bo podrejala bodoče­mu možu in postavljala njegove potrebe nad svoje. In res se je pokoravala družbenim normam, ki so zah­tevale, naj se uklanja avtoriteti mojega očeta, dokler ni v sedemdesetih letih feminizem drugega vala začel oporekati takim družbenim pogledom in jih premi­kati.« Evaristo nam torej počasi razkriva pahljačo svojih zanimanj – eno je facinacija z zgodovino, drugo pa zanimanje za črno in multikulturno družbo. Izvor tega (zadnjega) zanimanja je oče, nigerijski priseljenec, ki je v Anglijo z ladjo britanskega imperija prispel leta 1949. Po njem je Evaristo podedovala barvo polti, »ki je določila, kako me bodo videli tam, kjer sem se rodila, se pravi kot tujko, nekoga od zunaj, inozemko. Ko sem se rodila, tudi diskriminacija na podlagi barve kože še ni bila protizakonita; šele čez dolga leta je britansko pravo z zakonom o rasnih odnosih polno sprejelo antirasi­stično doktrino, od njegove prve različice iz leta 1965, ki je prepovedala rasizem v javnosti, pa do tiste iz leta 1976, s katero je zakon končno postal celovitejši.«

Kako trdoživa je identitetna imaginacija, ki določa, kaj je črnsko in kaj ni, nam pisateljica pojasni na primeru svojega očeta. Ko je oče pripotoval v Britanijo, je bil prisoten še en mit – o manjvrednosti Afričanov kot div­jakov, ki je bil v obtoku vse od začetka imperialnega projekta in čezatlantske trgovine s sužnji. »Oče je bil iz krajev, ki so bili skoraj stoletje predmet kolonialnih pritiskov in osvajanj.« Britanski imperij si je prizade­val ohranjati pri življenju mit, da civilizira barbarske kulture, v resnici pa je bil neverjetno donosen kapitalističen projekt, kot pravi Evaristo.

Prigode iz otroštva, najstništva in odrasle dobe niza okoli vertikale državljanskih pravic in s tem tudi ideje Afričana oziroma Afričanke evropskega izvora. Evaristo za razliko od pisateljic, kot sta Chimamanda Ngozi Adichie ali Taiye Selasi, ne zagovarja vračanja v Afriko. S tem ko analizira britanske, irske, nemške prednike po mamini strani, pokaže na njihove različne identitete in strah pred izločenostjo. Pisateljičina poanta v prvem delu Manifesta, da tisti, ki so bili poniževani, ponižujejo, je precizna analiza ne samo britanske družbe, pač pa človeškega ravnanja. Ko skuša razumeti, zakaj se na mamini in očetovi poroki, razen babice, ni pojavil nobeden od sorodnikov, kontekstualizira in ne obsoja. Za babico, ki se ji je, ko se je njena edinka poročila s črnim moškim, porušilo vse, kar je sanjala zanjo, pravi, da jo je gnala želja po družbenem vzponu in niti najmanj se ni ukvarjala z utopičnimi ideali brezrazredne družbe – volila je konservativce in živela predmestni sen. V babičini družini so si skušali, tudi zato, ker so prihajali od drugod, izboljšati status v razredni hierarhiji. Hoteli so napredovati znotraj sistema, ne krušiti njihovih zidov, medtem ko sta bila pisateljičina mama in oče drugačna – borila sta se za boljše življenje delavskih ljudi vseh barv polti.

Evaristo se pred morebitnimi (ob)sodbami reši s humorjem: za enega od maminih sorodnikov zapiše, da je mami bral levite o nevarnosti, da bodo, če se poroči z njenim očetom, rezultat manjvredni križanci. »Potem ko je zavrgel mojo mamo, je hodil z Maročanko,« pisateljica se tu posmeji: »To mi je bila še ena lekcija, da se smejo moji ljudje spremeniti, mi pa jim smemo odpustiti grehe iz preteklosti.« Jasno je, da preteklost Evaristo služi kot navdih. In da se iz preteklosti uči. Ter da opravlja nekakšen proces restitucije in reparacije. Etika restitucije in reparacije predpostavlja prepoznanje tistega, kar bi lahko prepoznali kot delež drugega v sebi. S tega vidika se proces poprave nanaša na proces ponovnega zbiranja in sestavljanja posameznih delov, pa naj to velja za pisateljičin ustvarjalni proces ali vobče. Sedanjost je torej proces postvarjenja. In ta sedanjost je najprej prostorsko opredeljena – London je, z nekaj izjemami, prostor, kjer se odvija ekosistem ustvarjalnosti, seksa, ljubezni in emancipiranega načina življenja. »Bila sem Londončanka s trdo kožo, ki v očeh družbe, v kateri je odraščala, ni spadala tja,« samo sebe opiše Evaristo, ko se posveča svoji veliki lezbični ljubezni. »Bila sem butch lezba,« pravi in v isti sapi razbije binarne kategorije butch in femme, ki sta bili po njenem v zatonu že v osemdesetih, »saj smo seksualnost vse bolj razumele kot nekaj, kar je prej fluidno kot statično«.

Evaristo napotuje k prepoznanju, kaj lahko vsako človeško bitje prispeva k vzpostavljanju sveta in s tem k udejanjanju univerzalne pravice. Po njenem vsiljevanje enega samega jezika, spola, rase vodi k neuspehu. Dekonstrukcijski princip, ki se ga poslužuje, nastopa kot nasprotje diskurza o razliki, katerega izmišljenost razkriva. »Študij je bil ključen tudi za mojo identiteto črne ženske,« zapiše. Pisateljičin glas je avtentičen, nepokoren in drzen, ne sledi pričakovanemu, temveč tvega, saj se »z zi­heraštvom /…/ naša kultura in civilizacija ne razvijata«.

Ustvarjalnost mora torej prosto krožiti po človeški domišlji­ji. »Ne smejo je vezati pravila ali cenzura, vendar pa ne ignorirajmo njenih družbenopolitičnih kontekstov,« se glasi ena izmed alinej v Evaristovskem manifestu. Kreativnost je tista, zaradi katere vsa identitetna vprašanja na primer naslavlja kot identiteto v postajanju. S tega vidika svet sam po sebi ni več grožnja. Kaže se kot široka mreža ujemanj, pa naj gre za jezikovni, geografski ali spolni vidik. Za istospolna razmerja pravi, da pričajo o človeški zmožnosti, »da vzpostavljamo medsebojne odnose na ravni temeljne človeškosti, ne glede na spolno identiteto. Govorijo o ljubezni in želji med soglašajočima odraslima, ki se izražata onstran vsiljenih družbenih konstruktov, ki določajo, kdo sme ljubiti koga. Kvirovstvo je izkaz in izraz svobode in razsvetljenosti.« Razkriva nam, kako se je oblikovala njena sodobna identiteta, pri čemer spomin odigra pomembno vlogo, enako kot druga dva tipa sposobnosti in praks: eno je upanje in drugo domišljija. »Vsi bi morali imeti možnost ustvarjati, deliti in sprejemati zgodbe, ki odražajo njihove kulture in sku­pnosti, tako da bi vsi našli enako potrditev.«

»Same smo poskrbele, da je nekaj nastalo. Izkopavale smo in si na novo izmišljale zgodovine ter raziskovale perspektive, kulture in zgodbe,« zapiše pisateljica o Gledališču črnih žensk, ki je bil del vala več kot 35 skupin, ki so jih v osemdesetih ustanovili temnopolti in azijski gledališčniki (konec devetdesetih let je bila večina teh skupin že preteklost). In gledališko delo je postalo eden od temeljev za njene poznejše knjige.

Evaristo je z menjavanjem žanrov, spolnih identitet, prehajanja iz gledališča v polje literature, pa tudi iz pripovedništva v poezijo, nestanovitna, razpršena avtorica; toda ko sledimo analizam, kako je strukturirala osem romanov in na začetku pesniško zbirko Abrahamov otok (1994), in tudi, kako je prišla do izraza »fuzijska fikcija«, je jasno, da gre za avtorico, ki pooseblja pojem, ki bi ga v postkolonialnem diskurzu poimenovali potujoča identiteta. Zanjo je značilno, in kot to poudarja tudi Achille Mmembe, prekrivanje mnogoterih (identitetnih) prostorov, ki so v procesu nenehnega ustvarjanja in razdiranja. »Prav hitro sem se naučila, da je večina pisanja predelovanje in da so besede, ki jih vržeš na papir, surovina,« prišepne pisateljica. Zanjo je »[u]stvarjalni proces /…/ eksperiment, proces poskusov in napak«. Kakršnakoli meja ima zanjo pomen samo v odnosih, ki jih navezuje z drugimi oblikami razlike, oblikami stikanja in mešanja. To pa ne pomeni, da z razkrivanjem teh skrivnosti njena čarna moč pojenja. S tem ko pisateljica dekonstruira in razkrinkava, njena suverenost in avtonomnost rasteta. Evaristo zapiše, da posebej v romanu Lara (1997, 2009), ki je njena različica družinske zgodbe o izvoru, o preseljevanju in priseljevanju, hrepenenju in pripadanju, družini in ljubezni ter o boju, stremljenju in trdoživosti, z literarizacijskimi postopki prihaja do globljega uvida, kdo je sama kot dvorasna oseba – »taka, ki ni razcepljena, temveč v vsem človeško bitje«. V zapuščini prednic in prednic je našla čvrst temelj, ki ji je omogočil, da je postala zmožna vase sprejeti cele množice in ostati neomajna v svoji identiteti.

Manifest je torej svojevrstno pričanje o tem, kako je pisateljica ostala zvesta lastnim umetniškim vzgibom, obenem pa je s svojimi knjigami vseeno dosegla množično bralstvo. Ne preseneča, da so bili postkolonialni teoretiki prvi, ki so se zavzeli za njene knjige, pri čemer je smiselno poudariti, da se Bernardine Evaristo nikoli ni imela za postkolonialno, pač pa za britansko avtorico.

Evaristo spomin in spominske sledi vplete v celotno strukturo, v ekonomijo čustev, v središču katerih je neizogibno telo. In ko govorimo o telesu, je smiselno govoriti tudi o času, skozi katerega potuje to telo. Domišljijski svet Evaristo se rojeva iz določene perspektive: »Če računaš na to, da so rjavopolti ljudje globalna večina, pisanje s te perspektive pomeni ukvarjanje z neskončnostjo ustvarjalnih, zgodovinskih, fantastičnih, mnogogeneracijskih, mnogopopulacijskih potencialov našega življenja.« Absurd je, kot pravi pisateljica, da imajo nekateri bele narative za edine zmožne raziskovanja univerzalnega v literaturi. Njen univerzalizem ali pa protiukrep je, da vzpostavi lasten sistem; eno izmed orodij vzpostavljanja tega sistem je kritika časa. Roman Dekle, ženska, druga-i sledi življenjem dvanajstih likov: enajstih žensk in enega nebinarnega lika, kar pomeni, da zajema mnogoterosti na ravni starosti, kulture, razreda, spolne usmerjenosti, spola, rase, poklicev, ambicij, politične usmerjenosti, predvsem pa si zada nalogo, da pokaže, da se tudi čas rojeva iz naključnega, dvoumnega, protislovnega odnosa, ki ga imamo s stvarmi, s svetom in tudi s telesom. Čas ni »zaporedje sedanjih trenutkov«, pač pa vznika iz določene navzočnosti, ki se nahaja v vseh teh stvarnostih skupaj. Biti vpleten v čas na način, kot to počne Evaristo, pomeni, da se tudi jaz deli, podvaja, menjava malodane do skrajnosti. Pri tem verjetno pisanje o času v množinski obliki ne ustvarja le presenečenja, pač pa gre tudi za to, da pisateljica v svoje ustvarjanje vedno vgradi aktivizem, in da ji gre pri tem krvavo zares.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.