V nekem alternativnem vesolju, ki je samo dva koraka levo od našega, je pred mano poslednji mesec profesionalne nogometne kariere. V ponedeljek zvečer me s slovensko reprezentanco čaka prva tekma proti Tuniziji in moje zadnje svetovno prvenstvo. Od svojega Bayerna sem se pred tem poslovil že v Kijevu, po osvojitvi tretjega zaporednega naslova prvaka v Ligi prvakov, šestega v desetih letih. Če svetovni prvak ne bo Portugalska ali Argentina, mi naslednje leto zlata žoga vendarle ne uide … Kljub temu da sem v življenju naredil marsikakšno napako ali neumnost, je ena redkih stvari, ki jih resnično obžalujem, da nisem bil v otroštvu bolj odločen v svoji želji, da bi treniral nogomet. Zavedam se, da bi bil najbrž precej drugačen človek, a dvomim, da drastično. Potem bi igral za Real, ne za Bayern, predvsem pa bi bil napadalec, ne kreativni vezni.
Na nogometnem igrišču v osnovni šoli ni bilo kaj dosti drugače kot zunaj njega. Z žogo na travi sem bil edino manj sramežljiv, manj nesamozavesten. Pogosto sem bil daleč najboljši strelec svoje ekipe, a me sošolci zaradi tega niso nič bolj spoštovali. Vsakič ko smo se razporejali v ekipe, so me hoteli postaviti v gol, če sem se uprl in igral, mi niso želeli podati, nasprotniki so prekrške nad mano delali praviloma brez posledic, še soigralci me niso zaščitili. Zaradi tega sem igral sebično, s pogledom vedno proti golu, pa če je bilo treba teči od svojega do nasprotnikovega gola, preigrati in preteči vse na poti; to pa je seveda samo še krepilo sovražnost. Šele pozneje sem se, tudi zaradi tega, ker sem doma na dvorišču igral z mlajšimi, preusmeril v podajanje in ustvarjanje priložnosti drugim, kar je vsaj na nogometnem igrišču omililo nasilje nad mano. Zunaj njega sem bil še vedno tisti, ki je nosil ponošena oblačila starejšega brata, živel v premajhnem stanovanju, smrdljivec in luzer.
Tako kot jaz nisem razumel, da z egoistično igro samo še slabšam vse skupaj, tudi sošolci niso razumeli, da s svojim zaničevanjem zgolj krepijo mojo vnemo pri igri in mojo ljubezen do nje. Nisem se dal, kot da bi s tem skušal dokazati, da imam večjo pravico do nogometa kot sošolci. Lahko so imeli košarko, game boye, računalnike, kurc, lahko so imeli tudi najnovejše kopačke, a kaj jim je to pomagalo proti mulcu, ki je po nekaj ur na dan brcal žogo z bratoma ali sosedi. Kaj jim je pomagalo, da so se mi metali pred noge na travi, da so me rušili, ko pa sem sam igral na asfaltu in včasih domov prišel s povsem krvavimi, raztrganimi koleni? – In zadnje ne zato, ker bi na dvorišču pred blokom igrali tako brutalno, ampak ker zame nobena žoga ni bila izgubljena, ker sem se metal za njo. V nogometu zmagujejo reprezentance in klubi iz najbogatejših držav, ki ogromne količine denarja vlagajo v vzgojo mladih igralcev ali v skavte in nakupe, v infrastrukturo, šolanje strokovnega štaba, virtualne modele in večanje navijaške baze, toda največji mojstri te igre, tudi znotraj teh sistemov, še vedno prihajajo z obrobja, iz revščine. Nogomet je egalitaren šport, zanj ne potrebuješ posebnega igrišča ali opreme, dovolj so štirje kamni za gol in žoga. No, potrebuješ seveda tudi ekipo. Nogomet je socialen šport. Tako kot delo na področju literature te tudi nogomet uči timskega dela, naj igraš s prijatelji ali buliji.
Ne glede na to, da nista Ronaldo ali Messi nič manjša genialca od kakšnega LeBrona Jamesa, da lahko z enim driblingom ali strelom iz navidez nemogoče situacije sama rešita tekmo, pa vendar ne moreta igrati tako svobodno, tako samostojno. Zanju morata igrati tudi ekipi (tako kot Real za Ronalda) in obratno – tudi sama morata svojo genialnost znati podrediti sistemu (tako kot je Messi dandanes bolj kreativni vezni kot napadalec, ker to zahteva igra Barcelone). Zato ni noben paradoks, če se kljub začetni solistični igri čez čas nisem razvil v nogometaša, ki bi izvajal cirkuške trike in se spuščal v preigravanja, če kot kibic ne navijam za »jogo bonito«, ampak občudujem efektivno igro, pri kateri skušaš s čim manj potezami pridobiti čim več prostora ter sebe, s tem pa ekipo premakniti čim bližje h golu, ustvariti čim boljšo priložnost za zadetek. Pri tem mi je pomagala moja hitrost, predvsem pa zagrizena vzdržljivost. Lahko sem tekel, ko so drugi dihali na škrge. Odnehal sem šele, ko je bilo res konec. In dokler ni bilo, ni bilo predaje. Skratka, zelo »nemško«.
Igra nemške reprezentance, posebno pod Joachimom Löwom, je to, kar imam sam za »lep« nogomet. Die Mannschaft pooseblja vse to, kar bi morala biti ta igra. Ekipa pred posameznikom, tudi na račun tega, da kakšnega zvezdnika vržeš iz nje, efektivnost pred lepoto – a je vendar posebna lepota v tem, kako žoga teče od vratarja do obrambe, od obrambe do sredine, kako se ekipa skladno premika na igrišču, potem pa poteza, dve, tri – v resnici pa ogromno potez pred tem in naenkrat, saj se mora premakniti cela enajsterica – in je žoga v mreži. V nogometu je uspeh ekipe v največji meri odvisen od tega, kako se postavljajo igralci, ko so brez žoge, kako se odkrivajo, kako tečejo v prazno, kako potrpežljivo čakajo, kako znajo predvidevati, kam bo šla žoga, kje je soigralec, kje nasprotnik … Saj je to pomembno tudi v drugih ekipnih športih, toda tam žoga ali plošček ali kaj že veliko bolj kroži; v nogometu je lahko napadalec 89 minut »neviden«, ne pride do žoge, a se je celo tekmo dobro odkrival, dobro prežal in nazadnje se ena od žog vendarle odbije do njega in jo »pospravi«. To je nogomet. Nogomet je igra čakanja, je igra visenja v praznini. Igra, v kateri bo zmagala ekipa, ki bo znala ustvariti največ praznine.
Tudi literatura, ki jo imam rad, je taka kot igra nemške reprezentance, naj se to sliši še tako paradoksalno. Res je, da v literaturi bolj kot v nogometu cenim slog, toda konec koncev samo, ko je efektiven, ko igra na rezultat, ne ko igra za gledalce ali sam zase. Literatura, ki jo cenim, mora znati odpirati praznine, mora bralca učiti potrpežljivosti, se mora odpirati v prostor, da bi na pravem mestu ob pravem času lahko ujela tisto eno, dve podaji in ju izkoristila – ker to edino šteje. Občudujem literaturo, ki dela, kjer se za vsak stavek premakne cela knjiga. Veliko bolj kot domišljijo in posamezne lucidne prebliske cenim disciplino, strukturo, taktiko. Moj najljubši latinskoameriški pisatelj ni Gabriel Garcia Marquez, ampak Borges, ki ni pisal fikcije, ampak je posnemal realnost. In največ duhovitosti najdevam v stoičnem sarkazmu nemške literature. Tako kot v alternativnem vesolju nisem napadalec, ampak kreativni vezni, tako sem v tem urednik, ne pisatelj. Ker verjamem, da je literatura ekipni šport, v katerem morajo za dosego cilja delati vsi – od maserja do napadalca, ki mu ekipa pripravi priložnost, da zabije, sleče majico in pokaže svoj radiator.
In podobnost se tu ne konča. Tako kot nogomet tudi literaturo vse bolj kvari denar. V sodobnem nogometu navijači in strokovnjaki cenijo tisto, kar je najlažje ceniti – napadalce, rojene strelce; Messija, Ronalda, Salaha, Lewandowskega. Zato je že drugo leto zapored v Ligi prvakov padel rekord v številu zadetkov (401 gol na 125 tekmah; 3.21 na tekmo oziroma vsakih 28 minut) in nekaj podobnega je pričakovati tudi na letošnjem svetovnem prvenstvu. Ne le obrambni igralci, celo vezisti so danes kot bobnarji ali basisti v rock bendih; neopazni, ne glede na to, da dajejo osnovni ritem igri. Podobno je v literaturi, kjer se vse bolj ceni prazna sentimentalnost, polni stavki, ki bralcu predpisujejo, kaj naj vidi, kaj naj čuti in kaj to pomeni, namesto da bi mu odpirali praznine. Celo pri strokovnih bralcih ali pri tistih, ki bi morali biti strokovni bralci, pa jih zanese »poznano«, »prijetno«, nek namišljen ritem, ki ga najdevajo v jeziku. Preigravanja v slogu, ki ne vodijo k ničemer, gotovo pa ne k ničemur, kar bi lahko bralca prepuščalo njemu samemu, kjer bi se moral za to, da bi dojel, kako »lepo« je to, čemur je priča, kakorkoli potruditi. In če v tujini mečejo velikanske zneske za to, da iz uporniških luzerjev, ki vsak dan nabijajo po tipkovnici, delajo literarne zvezde, pri nas avtorje potiskamo v soliranje, v katerem si predstavljajo, da so literarni bogovi, ki ne potrebujejo soigralcev. Ali kavč selektorjev. Le zveste navijače.
