AirBeletrina - Domača knjižnica: Aljoša Harlamov
Fotografija: Andreja Počkaj Fotografija: Andreja Počkaj
Panorama 23. 3. 2023
Čas branja
Čas branja: 8 min

Domača knjižnica: Aljoša Harlamov

Da ima Aljoša Harlamov polno stanovanje knjig, se mi je zdelo popolnoma logično glede na delo, ki ga opravlja. Po tem, ko je skoraj deset let delal v glavnem kot literarni kritik, je zdaj že šest let urednik Cankarjeve založbe. Ob zadnji selitvi v Ljubljano se je sicer moral ločiti od kar polovice svojih knjig, vendar pa je njegova zbirka še vedno izjemno bogata. Predvsem tudi zato, ker se stalno polni. Tako s knjigami, ki jih bere profesionalno, s knjigami, ki jih na založbi izdajo pod njegovim budnim očesom, pa tudi s knjigami, ki jih bere zase. Pravi sicer, da je v zadnjem času takšnega branja bolj malo, kar pa ne čudi, saj mora brati službeno, skupaj z Mitom Gegičem in Igorjem Harbom ustvarja znameniti podkast O.B.O.D., pogleda ogromno novih serij in filmov, pa navsezadnje živi še bogato kulturno življenje in občasno tudi kdaj zaspi. Malce heca – pa vseeno pravi, da res ne spi veliko.

Bogata zbirka stripov 

In kaj zase bere doktorant slovenskega modernističnega romana?

V tistem redkem času, ko bere izključno zase, zadnje čase bere žanr. Pa še to velikokrat zato, ker potrebuje gradivo za podkast. Zadnja knjiga, ki jo je prebral res zase, je drugi del Veščeca. »Največkrat berem kar med malico ali pa ko koga čakam.« Žanr rad bere tudi zato, ker ga Cankarjeva založba večinoma ne izdaja, in je tako res korak stran od svoje službe, ki jo sicer obožuje ali kot pove sam »delam s knjigo, živim s knjigo.« Pravi, da pred spanjem rad bere tudi poezijo. Trenutno je na njegovi nočni omarici zbirka Pod oknom čebljajo leni jastogi Mihe Mauriča. Dolgo časa je skrival, da je tudi navdušenec nad poezijo, morda je razlog za to tudi ta, da jo bere izredno počasi.

Sicer pa je Aljoša navdušen nad stripi, ki jih bere že od otroštva. »Imam več tisoč stripov. Kot otrok sem odraščal z Mikijem Mustrom in Miki Miško, vse od leta 1991 naprej pa kupujem Bonellijeve junake (Zagor, Dylan Dog in Tex Willer), ki so ravno takrat začeli na novo izhajati v hrvaščini. Včasih sem lahko rekel, da preberem vse nove slovenske stripe, danes jih izide toliko, da ne sledim več. Vendar sem resnično navdušen, kako dobre stripe izdajamo. Doma imam večino stripov založbe VigeVageKnjige, ki jo moram res pohvaliti tako po kvaliteti izbire kot po kvaliteti izdaj, sicer pa seveda tudi stripe Stripburgerja, ZRC in Bucha. Stripi so sicer taka družinska stvar – oče in starejši brat jih tudi bereta in tako vsakič, ko odidem na Ptuj, tja nesem nove stripe in domov odnesem tiste, ki sta jih prebrala.«  Stripi so v štirih omarah v njegovi spalnici, večina knjig pa na štirimetrskih policah v dnevni sobi, nekaj še pod in nad televizorjem, nekaj kuharic je tudi v kuhinji, sicer pa so razen v kopalnici povsod še kupi ali stolpi knjig. Tudi njemu že zmanjkuje prostora in ne ve, kam bo v prihodnosti dajal knjige. »Vsekakor je pa tudi to res, da novejša stanovanja niso namenjena temu, da so dom množicam knjig. Predvsem pa je stanovanjski problem v Ljubljani tak, da si tudi človek z redno in nekoliko nadpovprečno plačo težko privošči večje stanovanje. Mislim, da bom kmalu moral kupiti omaro po meri, da res izkoristim vsak prosti kotiček. Čeprav redno knjige tudi podarjam naprej, jih je namreč vse več. In veliko je takšnih, ki jih ne morem dati naprej – recimo takšne s posvetili in podpisi avtorjev.« Čeprav tekoče bere angleško, pa pri njem doma večinoma najdemo slovenske knjige, nekaj malega angleških in pa tudi srbohrvaških. Poleg leposlovja poseduje še veliko knjig literarne teorije in zgodovine – to ni le njegova stroka, ampak tudi strast. Trenutno nabira tudi manjkajoče knjige iz zbirke Moderni klasiki: »Za glavnega urednika Cankarjeve založbe se res spodobi, da ima vse knjige iz naše paradne zbirke. Je pa težko dobiti vse, zato vsak drugi teden brskam po Bolhi in iščem tiste, ki jih še nimam.« Včasih je imel več naravoslovnih knjig, ki pa jih je moral pustiti za sabo. Redno kupuje tudi akademske in strokovne knjige ter knjige, ki izhajajo pri manjših založbah, saj verjame, da se morajo slovenski založniki in predvsem tisti, ki delajo s knjigami, med seboj podpirati: »Založbe pri nas res dobro delajo, zdi se mi prav, da drug drugega podpiramo.«

Bralec ob Ljubljanici (s češnjami ali jagodami)

»Berem že od petega leta. Ko sem bil majhen, nam je brala mama, pripovedovala nam je pravljice in pela ljudske in partizanske pesmi. Kot otrok sem bil reden obiskovalec knjižnice, ki je bila na koncu naše ulice, saj lastnih knjig nisem imel veliko. Včasih sem si zjutraj knjige izposodil, jih prebral in jih zvečer že vrnil ter si sposodil nove. Danes knjižnico uporabljam le še redkokdaj.« Manj je bral le v času študija in pa v času pandemije, za katero pove, da je bila zanj kar težko obdobje. Pove pa, da največ prebere poleti, in to ob Ljubljanici. »Moje prejšnje stanovanje ni bilo ravno mišljeno za daljše ali rednejše bivanje v njem, poleg tega že od študija ob lepem vremenu zelo rad berem zunaj. To navado sem obdržal. Takoj ko je lepše vreme, za vikende berem zunaj –zjutraj grem od doma, vzamem s seboj nekaj pijače in hrane ali pa se ustavim na tržnici in si kupim kakšno sadje in potem grem kam v Trnovo oziroma na Prule, ob Ljubljanico, popoldne grem vmes v kakšno restavracijo kaj pojest, domov pa pridem šele zvečer. S seboj vzamem več knjig, ker nikoli ne vem, kaj mi bo ustrezalo brati. Vedno berem več knjig hkrati, čeprav nikoli več knjig istega žanra – berem kak roman v angleščini, nemščini ali katerem od jezikov bivše Jugoslavije (službeno), kakšnega zase v prevodu, potem pa še vedno kakšno stvarno ali strokovno knjigo, kaj poezije in kak strip.«  Za zaključek ga še vprašam, ali ima kakšno prav posebno knjigo doma in takoj pove: »Moj zaklad je Joycev Ulikses iz zbirke XX. stoletje, ki sem ga dobil v Trubarjevem antikvariatu. Takoj ko sem se na začetku študija preselil v Ljubljano, sem se v več antikvariatih vpisal na sezname čakajočih, a šele ko sem po dolgih letih diplomiral, sem nekaj dni pred zagovorom dobil ponudbo zanj. Čeprav je bila res draga za mojo študentsko denarnico, sem si jo privoščil – Aljoša, to je tvoje darilo sebi za diplomo.«

Knjižni fetišist

»V Sloveniji kupujem knjige izrecno v knjigarnah, izjemoma kdaj preko spleta, če jih naročim kot prednaročilo. Vedno namreč rad knjigo najprej vidim in jo držim v rokah, četudi vem, kakšna in kaj je. Sem pač fetišist kot večina knjigoljubcev. Tudi knjige iz tujine, ki jih imam v fizični obliki (veliko knjig namreč kot urednik dobi v pdf obliki), sem večinoma kupil, ko sem se kje v tujini potikal po knjigarnah. Ko sem službeno na knjižnih sejmih (največkrat v Londonu in Frankfurtu) ali pa na potovanjih, vedno tudi kupujem knjige. Če pa kupujem preko spleta, potem kupim e-knjige; ko moram recimo nekaj hitro prebrati, ker se mudi z odločitvijo, ali potrebujem knjigo iz kakšnega drugega razloga. Imam dva bralnika (Kindle in Cybook), ki ju uporabljam za svoje delo. Če ne, bi imel preprosto preveč knjig. Včasih namreč preberem 20 strani in vidim, da mi knjiga ni všeč, da je ne bi prevedli ali izdali, in teh knjig ni malo. Da se odločim za knjigo, ki jo bom dal v prevod za Cankarjevo, zagotovo preberem tudi po 50 knjig.« Bralnik uporablja za delo tudi zato, ker je eden tistih, ki v knjigah nikoli ne podčrtuje ali piše opomb. Vprašam ga tudi, če knjige dobiva za darila: »Zelo redkokdaj, ker mi ponavadi vsi rečejo, da ne vedo, kaj mi kupiti, ker ne vedo, česa še nimam. Sam pa redno kupujem knjige za darila, zadnja tri leta prav vsem kot decembrska ali rojstnodnevna darila podarim knjige. Sicer ponavadi knjige drugih založb, da ne bi mislili, da podpiram le svoje delo. Če za koga vem, da res ne mara brati, mu kupim kaj drugega – vendar je večina mojih ljudi strastnih bralcev.«