AirBeletrina - Čepica za sokola ali kako užiti dan
Kritika 17. 8. 2016

Čepica za sokola ali kako užiti dan

»Zakaj potujete v take dežele, so vam všeč?« je Agato Tomažič vprašal uslužbenec izraelskega varnostnega organa, ker je imela potni list poln žigov iz Izraelu sovražnih držav. In res, nabor destinacij, ki so pristale v njeni zbirki potopisnih reportaž Zakaj potujete v take dežele?, bi podobno vprašanje najbrž izvabil iz ust večine povprečnih prebivalcev katerekoli zahodne države, ne samo paranoidnih izraelskih aparatčikov. Z besedili bivše novinarke in urednice namreč bralec obišče številne eksotične države, kamor je odpotovala službeno ali zasebno; na primer v Sirijo, Libijo, Iran, Etiopijo, Malavi, Armenijo – no, pa tudi bolj domačne postojanke, denimo Trst, hrvaški Krk ali celo Kočevje. Pri tem je Agati Tomažič uspelo dodobra razbiti aksiom, češ da gre branje o Drugih kulturah, ki jih nismo izkusili na lastni koži in ki jih poznamo zgolj iz medijskih podob nasilnih spopadov in pomanjkanja, vedno slajše v tek. Reportaža o Gotenici ali tržaškem taborišču Rižarna je interesantna v isti meri kot besedilo o Turčiji ali Izraelu, hkrati pa te še pocuka za rokav in spomni na to, kako pomembno je hoditi razprtih vek tudi po še tako bližnji okolici, saj nikoli ne veš, za katerim vogalom te čaka pomenljiva zgodba ali nenadejani dražljaj.      

Vsem reportažam, ki jih je avtorica vključila v zbirko, je skupno gibko sukanje jezika,ki so mu bralci lahko sledili že v Delovi Sobotni prilogi in Pogledih, kjer je bila večina prispevkov že objavljenih. Agata Tomažič je tem dodala še nekaj svežih reportaž, ki jih je tudi slogovno mogoče oddeliti od prejšnjih. Ena izmed novih je denimo umeščena ob malavijsko-tanzanijsko mejo in popiše, kako sta bili popotnici zaradi pretiranega skopuštva čez čas simbolno kaznovani s krajo. V vseh reportažah, ki niso bile predstavljene v kontekstu tiskanega medija, je ost pisateljičinega peresa po navadi usmerjena v nek droben zgodbeni okrušek, ki je skorajda osvobojen prostorskih koordinat kraja izjavljanja. Širša slika okoliščin je v tem primeru bolj v ozadju, novinarska tendenca po informiranju razrahljana, najvidnejši poudarek pa je na samem podajanju generalizirane zgodbe, ki nosi s seboj določeno globlje sporočilo in včasih tudi neposredno izrečen življenjski nauk.

Več pozornosti samemu cilju potovanja avtorica namenja v že objavljenih tekstih, pretkanih s faktografijo in statistiko. Tak primer je denimo reportaža o Romuniji, kjer iz avtorice kipijo podatki o bivšem političnem sistemu, diktatorju Ceauşescuju in njegovih surrealnih razvadah ter porevolucijskem obdobju in sodobnih okoliščinah, v katerih živijo današnji romunski državljani. Prehajanje med reportažami, ki so prepredene s preverljivimi podatki, in tistimi, ki se nagibajo k neobremenjeni subjektivni percepciji, se za bralca izkaže kot odlična ritmična rešitev. Če se pristop k snovanju besedil skozi celotno zbirko ne bi spremenil, bi se bralsko oko hitreje utrudilo bodisi od z dejstvi nasičenega besedila bodisi od nekoliko muhaste, na trenutke apatične, brezvoljne, a pogumne popotnice, ki se zdi, da nekako nima aspiracije, da bi se čim bolj izlevila iz mehurčka turistke, s katerim vzdržuje distanco do okolja, v katerem se nahaja, in posameznikov, ki jih sreča.

Kot je značilno že za njen kratkoprozni prvenec Česar ne moreš povedati frizerki, je tudi po zbirki reportaž Agate Tomažič na gosto posuta ironija, ki pa je na določenih mestih uporabljena malce netaktno. »Resnici na ljubo dobršen del Etiopije tvori takšno površje, da se nihče pri zdravi, po zahodnjaško oholi pameti tam ne bi naselil, pa potem med popotovanjem po deželi kar naprej od nekod prigomazi kakšna množica domorodcev s palicami, kozami in otroki, ki ob pogledu na belopoltega turista nekako nagonsko zakličejo: “Money, money, money!” Resnično me zanima, ali jim tako svetujejo starši, ali se tega naučijo v šoli ali jim je mogoče prirojeno,« se ji zapiše.

Ob popisovanju gibanja po Siriji je zaznati večjo mero senzibilnosti. Uvodno reportažo Krhko ravnovesje skladovnic mila začne s stavki: »Zelo nehvaležno je pisati o deželi, ki je ni več – ali je na dobri poti, da bo izginila. Nekako tako kot o pokojniku; v nekrolog se ne spodobi vplesti vseh komičnih pripetljajev, ob katerih sta se hahljala, ko je bil še živ, in še manj drobnih neumnosti in spodrsljajev, ki jih je zagrešil in bi ga še mrtvega naredili malo bolj živega in simpatičnega.«, ki zvenijo skorajda kot opravičilo za nadaljnje sproščeno pripovedovanje o obisku Damaska in Alepa, še pred tem, ko je arabska pomlad izstrelila državo v kruti vrtinec vojne. Prebiranje o brezskrbnem ogledovanju malce dolgočasne bogataške četrti v Alepu se ob sproščanju asociacij, ki to isto mesto danes vežejo z nasiljem, spopadi in bedo, iztisne v razmišljanje o tem, kako začasen in minljiv je mir, ki se iz naše udobne pozicije in vpetosti življenja v vsakdanje rituale zdi večen. Kako v krhko dno so usidrane naše trenutne predstave kaže tudi zapis, da si Turčija prizadeva postati vzor demokratizacije za arabski svet, medtem ko po nedavnem poskusu državnega udara odkrito podaja vzorec, kako čim hitreje uzakoniš diktaturo. V to misel nagle prehodnosti »resnice« in realnosti se vtke tudi uvodna prilika o čepici za sokola, ki jo pripovedovalka ugleda v neki izložbi v Damasku in je, ko jo želi ob ponovni vrnitvi v mesto kupiti, več ne najde. Sporočilnost, ki se ob koncu izkristalizira, bi lahko iztisnili v eno samo sintagmo: carpe diem, ker bo že čez hip morda prepozno.

Avtorica se je za objavo izbora reportaž odločila zaradi dveh razlogov. Prvič zaradi družbeno-političnih sprememb v nekaterih državah, ki so se znašle na njeni poti, in drugič zaradi nezavidljivih razmer na področju tiskanih medijev v Sloveniji. V nekem intervjuju je poudarila, da je zbirka njeno slovo od časopisnega novinarstva, kakršnega je nekoč poznala in soustvarjala; danes pa njegova podoba spominja na opustošeno Sirijo. Reportaže, v katerih se Agata Tomažič dokaže kot odlična pripovedovalka in nabiralka zgodb, pričajo o tem, da gre njeno prezenco v žurnalistični krajini z razlogom pogrešati. Kdo ve, morda pa se bo slednje v prihodnosti obrestovalo z vzponom kvalitetnega literarnega glasu, ki ga je že lani napovedala z zbirko kratke proze Česar ne moreš povedati frizerki.                  

 

Agata Tomažič: Zakaj potujete v take dežele? Ljubljana: Cankarjeva založba, 2016. 208 strani, 22,95 €.