Bližina v svetu nasprotij

Georges Barbier: Nočno slovo

Sedim na terasi svojega prijetnega stanovanja in pijem popoldansko kavo. Ob širih popoldne je sonce še vedno močno, zato se s hvaležnostjo zavedam sence velike palme, ki se bohoti nad mano in katere ogromni glineni lonec postaja premajhen za njeno velikost.

Konec oktobra prinaša v Kambodžo prijetno ohladitev na skromnih 30 stopinj in s samo 60-odstotno vlago. Življenje v tropih je lepo: poletje je večno in fancy kokosova voda je na voljo na vsakem koraku dobesedno za drobiž.

Ja, vse je lepo, hm, skoraj, dokler zjutraj ne poskušaš držati likalnika za lase v eni roki, z drugo pa uravnavaš klimatsko napravo in iščeš popolni balans med prijetnim hladom in temperaturo, ki te bo s svojimi drastičnimi odkloni najverjetneje spravila v posteljo z gripo, medtem pa se lepo nanešena maskara že topi in formira črne kolobarje pod očmi.

S terase se mi ponuja prelep pogled na Phnom Penh in njegov nedavno pridobljeni skyline. Steklene strehe nekaterih dokončanih, ekstra modernih stolpnic se mešajo s čudovitimi vrhovi lokalnih pagod. Časi, ko nobena stavba ni smela segati višje od najvišjega stolpa kraljeve palače, so minili, danes vse diši po kitajskem denarju in mesto je tako rekoč gradbišče. Gradijo večinoma luksuzna stanovanja, hotele in pisarne. Lepo, si misliš, vse dokler se ne spustiš nižje, v ulični vrvež bogatega in revnega, poslovnega, turističnega in provincialnega, ter se začneš spraševati, kdo bodo prebivalci teh naj high prostorov.

Ulice mesta so nora mešanica barv, vonjav, ljudi, ki na prvi pogled nimajo ničesar skupnega, pa prevoznih sredstev, ki segajo vse od lesenega vozička, ki ga nekdo poriva pred seboj, do koles, motorjev in neredkega ogromnega, dragega črnega džipa ali porscheja, ki hupa zmedenim uličnim prodajalcem, naj se vendar umaknejo. Na isti ulici lahko najdete družinsko “restavracijo”, kjer vam bodo hrano pripravili na majhnem kuhalniku na pločniku, prodajalca, ki vam bo iz svojega vozička prodal umetelno narezan ananas, francosko restavracijo, ki jo vodi kuhar, ki je svoj pariški bistro s petimi zvezdicami zamenjal za nahrbtnik in dogodivščine, in Salvatore Ferragamo butik, kjer balerinke stanejo 500 dolarjev.

Morda je ravno ta mešanica vseh ekstremov razlog, da imam to zmedeno, velikokrat tudi naporno državo tako zelo rada. V svoji težnji po razvoju vsakega prišleka radodarno obdaruje s priložnostmi in daje kreativnosti in inovativnosti prednost pred birokracijo. Spreminja se s svetlobno hitrostjo in včasih se zdi, da jo morda hitrost razvoja pelje v vprašljive smeri.

Vsi tujci, ki tukaj živijo že dolgo, vam bodo z veseljem povedali, da lahko s Kambodžo srečno sobivaš samo, če jo zapuščaš dovolj pogosto, in vsakič, ko jo, samo za mesec ali dva, moraš biti pripravljen, da se vračaš v spremenjeno mesto, z novo stolpnico, novo ameriško kavarno in novo trgovino z lepimi čeveljci. Samo voziček s sadjem bo še vedno na istem mestu in izza njega bo vabil enak nasmeh.

V Kambodžo sem se preselila pred več kot sedmimi leti. Pri dvaindvajsetih sta me na beneško letališče odpeljala ljuba starša. Mami v solzah, jaz v solzah, letališki uradnik skoraj v solzah, ker si pri vsej žalosti, ki ji je priča, ne upa reči, da so trije veliki kosi ročne prtljage in odeja (babičino darilo), v katero sem ovita, v nasprotju z vsemi pravili letalske družbe, za katero dela.

Načrt je bil sledeč: v Kambodžo grem za eno leto in poskrbela sem, da je bilo to jasno evidentirano tudi na moji pogodbi o zaposlitvi. Ambiciozna in naivna mladenka sem si mislila, da bom v enem letu izpolnila dano nalogo – pomagala postaviti AIESEC v Kambodži na noge, potem pa hop, nazaj v resnični svet.

Zakaj Kambodža, me je (upravičeno) vprašal skoraj vsakdo, ki sem ga v teh letih spoznala. Pravzaprav nisem nikoli izbrala Kambodže. Še več, Azijo bi pri svojih dvajsetih verjetno uvrstila na samo dno seznama celin, ki so me mikale. Kambodža je – pozor, sledi ultra klišejska fraza iz kakšnega poceni filma – izbrala mene. Moje mlado srce je kljub prelepemu življenju v zeleni Sloveniji, ljubeči družini in svetli prihodnosti čutilo, da je doma vse preveč varno, počasno in da se v širnem svetu skrivajo priložnosti in ljudje, ki mi bodo pomagali odkriti nove dimenzije lastnih sposobnosti, novo strast in svobodo. Želela sem si poti, ki ne bi bila že davno začrtana po nekih ustaljenih normah in kjer bi me spremljalo čim manj dobronamerno prežečih oči, ki bi moje korake po tej poti sodile. Izbrala sem priložnost in ta je po naključju vodila v Phnom Penh.

Selitev ni bila mačji kašelj. Izkazalo se je, da kljub temu, da sem pred tem prepotovala veliko držav in delala z ljudmi z vsega sveta, nisem imela pojma, kako se stvarem streže v popolnoma novi kulturi države v razvoju.

Pametovati o tehnikah menedžiranja, viziji in marketingu v konferenčni sobi v Rimu ali Singapurju ni enako, kot je tudi poseben izziv sedeti pred dvajsetletnimi Kmeri, ki srkajo vsako besedo, se jim pa veliko tega, kar pripovedujem in zapovedujem, zdi neumno in nelogično.

Pred mano so bili ambiciozni razvojni načrti organizacije, za katero sem delala, jaz pa nisem vedela niti, kje kupiti kruh in čokolado, niti, kaj piše na uličnem znaku in kako se sporazumeti z voznikom tuk tuka, ki trdi, da moja osnovna kmerščina ne zveni čisto nič kmersko, jaz pa v odgovor kričim, da ne pozna ulic svojega lastnega mesta, kar naj bi bila osnova njegovega poklica. S svojim tonom in besedami žalim njega osebno, njegovo kulturo in svoje prepričanje v lastno potrpežljivost in odprtost.

V prvih mesecih nisem bila nikoli zgolj dobro. Bila sem bodisi odlično, celo fenomenalno, ker sem ravnokar zaključila deal meseca v službi ali pa locirala trgovino, kjer prodajajo mineralno vodo in jogurt brez sladkorja. Spet druge dni sem bila popolnoma na dnu, ker so mi na ulici iz rok izpulili torbico, v njej pa denarnico z vsemi kreditnimi karticami, potnim listom in šminko s popolnim rdečim odtenkom. Kar naprej sem se spraševala, ali je to, kar počnem, prispevek k razvoju moje osebnosti in kariere ali pa popolna napaka. Vzponi in padci so bili ekstremni, kot je ekstremna Kambodža sama. Kljub vsemu pa sem že kmalu vedela, da bo moja kamboška pustolovščina daljša, kot sem sprva načrtovala, in veliko daljša, kot so si želeli vsi, ki me imajo doma radi.

V teh sedmih letih sem se skupaj z mestom spreminjala tudi jaz. Zamenjala sem šest stanovanj, tri dolžine las, prehajala iz faze, ko sem si sredi Azije želela samo dobrega sira in vina in vsega evropskega, do faze kupovanja vsakršnega okrasja, ki bi moje domovanje naredilo bolj azijsko. Odfrčala sem v skoraj vse države Azije, tam svetovala avstralskim podjetjem, kako lansirati “match-making” aplikacije v kulturah, kjer dejtanje ni nekaj, o čemer se javno razpravlja. Ali pa sem pripravljala komunikacijske strategije, ki bi mladce pripravile, da plačujejo za avtorsko glasbo, kljub temu da te države nimajo nikakršne zakonodaje, ki bi preprečevala piratstvo. Posvojila sem psa, se zaljubila v neverjetnega Francoza, odprla svoje malo, a uspešno podjetje in se na neki točki nehala počutiti krivo, da nimam pojma, kdaj se bom preselila nazaj v Evropo, ali pa da sem, in v Kambodži vedno bom, tujka.

Včasih me hipoma presune, da se kar naprej od nečesa in nekoga poslavljam. In da kar naprej nekoga in nekaj pogrešam. Na letališčih Evrope puščam svoje najbližje, čisti zrak, pločnike, po katerih lahko dejansko pešačiš, in dolga poletja ob Jadranu. Enak občutek izgube pa imam, ko zapuščam Phnom Penh. Potem pa se ustavim in svojim mislim spremenim smer: snidenja! Pravzaprav se lahko kar naprej veselim najbolj srčnih trenutkov snidenj, tesnih objemov, ki dišijo, ko srečni adrenalin sproži nepovezane besedne zveze, ki pa so ena sama toplina in neskončna željnost.

Včasih se mi je zdelo, da je življenje vedno izbira med dvema alternativama in da ena prelepa izkušnja nujno pomeni izgubo nečesa ljubega in bom v srcu vedno hrepenela po nečem, česar tukaj in zdaj ni. Potem pa sem (malo) odrasla in spoznala, da je ravno obratno in so me moje izbire pravzaprav naučile, da je svet zelo majhen in da ko sem v krajih in z ljudmi, ki mi pomenijo veliko, izkoristim vsako sekundo popolnega druženja in sožitja. In da si si lahko kar najbližje tudi, če nisi zares tam.