Režiser Paweł Pawlikovski, ki je svetovno slavo doživel po vrnitvi iz Velike Britanije na rodno Poljsko, je posnel nov film, ki si ga je te dni mogoče ogledati v Kinodvoru – Hladno vojno. Ta že velja za filmsko klasiko, ki je stilistično še polnejša od znamenite Ide, za katero je leta 2015 prejel oskarja za najboljši tujejezični film. Naslov ni naključen, saj sta osrednja lika postavljena v dogajalni čas delitve sveta na imperialistični in socialistični blok, medtem ko gledalec zazna še močnejšo alegorijo železne zavese v njunem odnosu. Če smo ob vedenju, da je bila režiserjeva babica Judinja, ki je svojo življenjsko pot končala v Auschwitzu, Ido gledali z drugačnimi očmi, gledalci zdaj nemo spremljamo in živimo intimno ljubezensko zgodbo, posvečeno režiserjevima staršema in celotni njuni generaciji, ki se je zaradi političnih okoliščin odpovedala svoji preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.
Zgodbo režiserjevih staršev predstavljata Wiktor (Tomasz Kot) in Zula (Joanna Kulig). Gre za enega od režiserjevih najintimnejših izdelkov, ki delno zrcali zgodbo njegovih staršev, ki sta živela razpeta med Sovjetsko zvezo in Zahodom ter v strahu pred komunizmom životarila po Evropi, a Poljski nikakor nista ušla. Politika je postala osebna.
Protagonista se prvič srečata, ko glasbenik Wiktor leta 1949 po razrušenih poljskih vaseh išče talentirano mladino za novo folklorno skupino, ki jo je naročila komunistična partija. Najbolj izstopajoča je Zula, slovanska femme fatale, ki na avdiciji poje rusko pesem z besedilom: »Srce ti ne želi miru«. In od takrat lahko Wiktor o miru le še sanja. Njen pogled je kakor sama tempirana katastrofa, karakter napoveduje eksplozijo. Zaradi spolnega nadlegovanje je zabodla svojega očeta in zdi se, da Wiktorja to le še podžge. Zapleteta se v strastno razmerje, polno nezdružljivosti; pogube, razhodov, strpnosti in večne ljubezni.
O podobnostih z Ido? Skozi črno-belo okno, enakega formata in istega direktorja fotografije Lukasza Zala, spremljamo filmski čas petnajstih let. Tudi tukaj prevladuje predvsem total in srednji plani, sledi polsrednji, medtem ko je eksplicitnih »detajlov« le nekaj. Zala podrobnosti razkriva bodisi statično bodisi z ležernim premikom kamere. Scenografija, kostumografija in maska tudi tukaj koherentno in mojstrsko ne dopustijo nikakršnega dvoma o neresničnosti pripovedi. V Idi prevladuje zvok atmosfere – tišina veže precizno in varljivo skromne kadre, glasbo denimo izvaja le bend ali jo slišimo v oddajniku radia. Počutimo se, kakor bi zgodbo opazovali od zunaj. Hladna vojna pa predstavlja zvočno in občutno nasprotje zaznave. Skromnost je varljiva, kadri, ki bi jih zlahka imenovali za ekonomične, s svojo varljivo skromnostjo bogatijo vrzeli, za katere se režiser odloči, da jih ne pojasni. Bogat veznik predstavlja tudi glasba, saj prevzema odločilni del celotne pripovedi. Zgodbe ne opazujemo, marveč smo njen sestavni del. Prav tako kakor protagonista izgubimo zmožnost racionalnega mišljenja – zgolj čustvujemo in sočustvujemo. V začetku filma zaradi izjemno dovršenega zborovskega petja in koreografije pozabimo, da nismo na fantastičnem muzikalu. Še več, opazimo, da so posamezne pesmi, ki se med filmom pojavijo večkrat, pete vsakič drugače in, kot Zula in Wiktor, spreminjajo svojo podobo, zasnovo in način sporočanja. Zulina najljubša pesem Srce se iz narodne viže spremeni v jazz. Pesem samostojno oklepa rdečo nit pripovedi. Pesmi so v filmu najlepše, ko jih slišimo prvič in tako je tudi s protagonistko. Nobena ličila in obleke ne dosežejo tako močnega učinka nadnaravne lepote kot njen naravni videz, ki ga gledalec občuduje ob prvem pogledu nanjo. Svet blišča blišč izčrpa iz ljudi in ti v njem zbledijo.
Bi bila njuna ljubezen v mirnejših časih sploh mogoča? Kakšen rok trajanja bi imela? Pripoved o lomljenju in sestavljanju dveh src in sistemov je aktualna še danes, ko se lahko zdi, da smo le korak nazaj od hladne vojne 21. stoletja. Zakaj korak nazaj? Ker ne vemo, ali smo že zdaj v njej. Čeprav v filmu opazujemo le posamezni časovni odsek, zgodba govori tudi o naših življenjih. Svari, uči in nemalokrat nasmeji. Režiserjev subtilni, a neznansko močan humor, ki ga v Hladni vojni kljub tragičnosti protagonistov ne primanjkuje, doživi vrhunec, ko možak, ki izobesi napis »Pozdravljena, prihodnost«, z višine hipoma pade na trdna tla. Pa mi? Pozdravljamo prihodnost ali preteklost?
