Satanov tango madžarskega pisatelja Lászlá Krasznahorkaija, ki ga lahko v prevodu Marjance Mihelič beremo v sklopu letošnjega festivala Fabula, je v izvirniku izšel leta 1985, a v spomin takoj prikliče nekaj desetletji starejše klasike modernizma. Epitaf – »Potem pa ga rajši zgrešim tako, da ga čakam.« – je vzet iz Kafkovega Gradu. Neustavljivo kotaljenje njegove proze spomni na Bernharda. Celoten roman se bere kot nadaljevanje Becketta, v katerem protagonisti dejansko dočakajo Godota. Predvsem pa ima, tako kot dela teh avtorjev, Satanov tango silovito literarno vizijo in edinstven slog, v katerem jo poskuša udejanjiti.
Dogajanje romana je postavljeno v vas z nekaj hišami na madžarskem podeželju, domnevno razpuščeno kmetijsko zadrugo. Spremljamo majhno skupino vaščanov in vaščank, ki so se iz neznanega razloga odločili ostati in so zaradi brezdelja zdaj povsem otopeli v svoji rutini zapijanja in spletkarjenja drug proti drugemu. Nekaterim gre posebej slabo, na primer upokojenemu doktorju, ki ga je strah pred zunanjim svetom priklenil na naslanjač ob oknu, kjer samo še popiva in vohuni za sosedi. Prebivalce neimenovanega kraja oživi šele vest, da se vrača nek Irimiás skupaj s pajdašem Petrino, za katera so vsi mislili, da sta mrtva. Med čakanjem se zberejo v krčmi, kjer se strašljivo napijejo, zaplešejo tango in omagajo. Ko pride Irimiás, jih brez posebnih problemov prepriča, da mu dajo ves svoj denar in sledijo pri načrtu ustanavljanja nekakšne komune v razpadajočem »dvorcu« nekaj ur hoda od vasi. Že naslednje jutro spakirajo svoje borno premoženje, razbijejo hiše, da pohištva ne bi odnesla »kakšna ciganska banda«, in se v dežju odpravijo na blatno pot.
Tako povzeto se dogajanje zdi precej preprosto, a med branjem deluje vse prek kot to. Satanov tango namreč zaznamuje gost, opisen slog, ki z redkimi končnimi ločili in brez prelomov na odstavke bralcu_ki komaj pusti dihati. George Szirtes, Krasznahokaijev prevajalec v angleščino, je pisateljev slog nazorno opisal kot »počasen tok pripovedi, ki leze kot lava, ogromna črna reka črk«. Že prva poved romana je značilna: »Zjutraj zadnjega oktobrskega dne, ne dosti prej, preden so padle prve kaplje neusmiljenega jesenskega dežja na slatinasto, razpokano zemljo na zahodni strani zaselka (da bi zaudarjajoče morje blata vse do prve zmrzali onemogočilo tako hojo po poljskih poteh kot dostop do mesta), se je Futaki prebudil, ker je slišal zvonjenje.« Krasznahokai nas ne vodi za roko – pogosto se na začetku nekega prizora osredotoči na detajle, katerih pomen ni očitno jasen in ga je treba razbrati za nazaj; ali pa nas vrže v sredino nekega prepira, ne da bi vedeli, kdo je vanj vključen ali kaj je bil povod zanj. Na zadnji platnici slovenske izdaje sicer lahko preberemo, da se Satanov tango »prepleše na dušek«, a sem imel sam ob branju bolj občutek, da delam. Fascinantno in izpolnjujoče delo sicer, a delo, ki zagotovo ni teklo gladko ali elegantno.
Z ekscentričnimi liki in samosvojim slogom Krasznahokai ustvari nenavaden pripovedni svet, ki se na nepredvidljive načine stika in oddaljuje od našega. V drugem poglavju, naslovljenem »Vstajamo od mrtvih«, recimo spremljamo Irimiása in Petrino, ki se morata zglasiti na nekem uradu. Ta bolj spominja na birokracijo Procesa kot na kakšno resnično institucijo, zato sem takrat sklenil, da me pri branju vsakdanja pričakovanja o delovanju stvari verjetno ne bodo pripeljala daleč. Potem pa nekaj poglavij kasneje stari doktor, ki ga stiska v prstnem košu, preprosto odide v bolnišnico, tam preleži nekaj tednov in dobi zdravila, povsem enako, kot bi to storil v resničnem svetu. Če bi kje uporabil metaforo plesa – in zdi se, da sem jo pri pisanju o tej knjigi primoran –, bi jo tu: Satanov tango stalno pleše okoli bralcev_k in naših pričakovanj, se izmakne, nato pa spet približa in nas tako vodi po svojem čudaškem svetu.
Satanov tango je poleg tega morda roman z najbolj slikovitimi opisi razpadanja, kar sem jih kdaj bral. V vasi razpada vse, od hiš do upanja prebivalcev na boljše življenje. V prvem poglavju lahko na primer najdemo ta opis enega od domovanj vaščanov: »Najprej je stene oblekla zelena plesen, se naselila tudi na obleke v razdrapani omari, a vedno obrisani do čistega, na brisače in vse ostalo perilo, čez nekaj tednov je zarjavel jedilni pribor, spravljen tja za boljše priložnosti, razrahljale so se noge velike mize, pokrite s čipkastimi prti, potem ko so zavese porumenele in je nekega dne mrknila še žarnica, pa sta se dokončno preselila v kuhinjo in pustila, da postane soba kraljestvo miši in pajkov, proti čemur tako ali tako nista mogla ničesar ukreniti.« Prebivalci se vsemu temu razpadanju niti ne trudijo več upirati, razumejo ga kot dejstvo življenja, nekaj, s čimer se je treba naučiti shajati. V središče romana so tako postavljena vprašanja upanja in preživetja: kaj se zgodi z neko skupnostjo, če sta krčma in dobesedna fizična bližina edino, kar njene člane_ice še povezuje? Kdaj se človek zlomi, koliko potrebuje za preživetje? In pa seveda: kaj vse je pripravljen narediti, ko v nekom drugem vidi odrešenika?
Satanov tango ima tako mnoge motivne in tematske značilnosti socialnega romana. Irimiásovo prelomljeno obljubo, da bo »ustvaril majhen otok […], kjer bomo živeli drug za drugega in ne drug proti drugemu, kjer bo lahko zvečer vsak zazibal glavo v sen, živel v izobilju in spokoju, na varnem in človeka vredno,« lahko celo razumemo kot aluzijo na »prelomljeno obljubo« sovjetskega tipa komunizma. A se zdi, da Krasznahorkaija bolj kot politične vzporednice zanima zapletena metaforika; čas in osnovne koordinate dogajanja v romanu so pogosto preveč nedoločljive, da bi ga lahko razumeli kot izrazito družbenokritični tekst. To mu prej daje čar, kot odvzema prepričljivost: Satanov tango lahko beremo kot raziskavo psihologije kolektivnega obupa in oportunizma politike, ki ga izkorišča, a bo to vedno zgolj eden od mnogih izmikajočih se vidikov tega edinstvenega literarnega podviga.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.