Kaj je nastalo prej, kura ali jajce? Risba ali zgodba? Norost ali umetnost? Na vsa  ta vprašanja je Tanja Petrič poiskala odgovore pri Vladimirju Arsenijeviću, gostu zadnjega Fabulinega literarnega večera, ki se je odvil 14. februarja v Kavarni Slovenskega etnografskega muzeja. Prevajalka pogovora je bila Dijana Matković. Srbski pisatelj, znan kot najmlajši dobitnik prestižne Ninove nagrade za srbsko književnost leta 1993, se je po treh vojnih romanih odločil, da pozabi vojno. Iskal je nov izziv in našel Aleksandra Zografa, avtorja stripov. Ali pa je ta našel njega. Kakorkoli že, dva stara prijatelja sta ustvarila t. i. vizualno-literarni projekt Išmail, ki je pravkar izšel tudi v slovenskem prevodu pri Študentski založbi. Ne gre za ilustrirani roman, saj je bila v začetku risba. Ni niti strip, ne le zato, ker besedilo ni v oblačkih. Išmail ne obstaja brez Zografovega nadrealizma, pa tudi ne brez Vladimirjevega surovega realizma. Tako besedilo kot risbe bi v drugem kontekstu razumeli povsem drugače in ne bi več bili del iste zgodbe.

"Ko mi je Zograf prvič pokazal sliko bele kokoši, ki sedi na telesu ležečega mladega človeka z glavo na železniški progi, se je v moji glavi zgodil kratek stik. Jaz sem precej realističen pisatelj, Zograf pa riše svoje hipnagogične vizije, ki se mu javijo na pol poti med snom in budnostjo, ko smo najbolj občutljivi za vse oblike prividov. Moja naloga je bila, da to njegovo nadrealno vizijo racionaliziram in to ni bilo mogoče drugače kot tako, da sem zgodbo umestil v leto 1979, leto zatišja pred viharjem," nam  je razložil pisatelj.
Kljub temu, da je resnični protagonist že umrli konceptualni umetnik Ivan Jevremovič –Išmail, ki je za svoje zadnje umetniško delo izbral svojo ritualno smrt, je glavni junak romana njegov 15-letni nečak, ki nam pripoveduje zgodbo o odraščanju mladega "pankerja začetnika" v skrajnji vzhodni točki, kje se je še prijel – Beogradu. Prav '79 je leto, ko vse že naznanja katastrofo, ki se bo zgodila desetletje pozneje na prostoru nekdanje Jugoslavije, pa vendarle je vse še mirno – in nadrealno tiho. Simbolično – gre za smrt enega obdobja, konec koncev propad enega miselnega koncepta, ki je, kot se je pokazalo, na žalost zahteval veliko žrtev.
Čeprav je tudi Vladimir v tem obdobju imel prav 15 let, zgodba ni  avtobiografska.  Če smo pri vseh prejšnjih romanih upravičeno dvomili v njegovo trditev, da ne piše o sebi, nam je tokrat že pri branju jasno, da je temu res tako.  "Išmail je od vsega, kar sem napisal, še najmanj avtobiografski. Sploh ni avtobiografski, preslikava pa vzdušje v Beogradu tega časa in način odraščanja ene – moje – generacije. /../ Na Pankrte nisem šel. Niti na Sex Pistolse ne bom.  Raje imam spomine, kot pa da okušam pogreto juho."
Roman je prevedla Maja Novak, ki je, kakor sama pravi, dvorna prevajalka Arsenijevićevih romanov pri nas. In kako je  bilo prevajati takšno eksperimentalno književno delo? "Zelo izzivalno in zanimivo. Vesela sem bila takega izziva. Prevajati sleng 15-letnega beograjskega mulca s konca sedemdesetih je bilo težko, vendar je resničen izziv bilo prevajati govorico Drageca, strojevodje iz hrvaškega Zagorja, ki je Ivana tudi povozil. Štajerščina? To ni to! Kaj pa? Na koncu sem se pravzaprav odločila za eno razumljivo in predelano zagorščino, z vplivom štajerščine – kot je govoril Tito. Ne, kot Dudek, Dudek iz Gruntovčanov."
Čeprav je smrt osrednji motiv, nas zgodba s svojim humorjem, dinamiko in realističnim nadrealizmom hkrati razveseljuje, navdušuje in preseneča. Na koncu pa nam celo ponuja "odgovor" na nenehno vprašanje – kaj je bilo prej – kura ali jajce?

Olga Brezovar