Četrtek, 7. februar 2008
Fokus letošnje Fabule – Literarni večer makedonske književnosti z Venkom Andonovskim, Ermisem Lafazanovskim in Aleksandrom Prokopievim, ponedeljek, 4. februar 2008, Klub Cankarjevega doma
Letošnja Fabula je v svoj fokus postavila makedonsko književnost in ob tej priložnosti so Slovenijo obiskali trije makedonski pisatelji - Venko Andonovski, Ermis Lafazanovski in Aleksandar Prokopiev - katerih zgodbe lahko odslej beremo tudi v slovenščini v pravkar izdani antologiji makedonske kratke proze Kar vidijo mačke. Na literarnem večeru v polnem Klubu Cankarjevega doma se je v prisotnosti makedonskega veleposlanika predstavila živa makedonska književnost skupaj z makedonsko glasbeno zakladnico izvirnih biserov v odlični interpretaciji ansambla Strune, ki deluje v Sloveniji v okviru makedonskega društva.

Avtorji so bili pripravljeni za prijeten in sproščen pogovor, s tem pa so si pridobili posebno naklonjenost publike in velik aplavz za svoje nastope ter tudi za odlomke svojih del, ki jih je za pokušino prebrala prevajalka in profesorica makedonistike na Filozofski fakulteti Namita Subiotto iz že omenjene zbirke Kar vidijo mačke in romana Venka Andonovskega Azbuka za neposlušne.

Za makedonsko književnost je od nekdaj značilna fantastičnost, vendar je zadnje čase med avtorji vse bolj priljubljeno obujanje spominov na preteklost skozi prizmo literarnega navdiha. Ena takšnih knjig je Azbuka za neposlušne, ki jo avtor Venko Andonovski umešča v čas življenja začetnikov slovanske pismenosti Cirila in Metoda. Zato ni naključje, da je prav ta knjiga izšla kot prva v zbirki 100 slovanskih avtorjev, ki jo je v sodelovanju s Forumom slovanskih kultur pripravilo Društvo pisateljev Slovenije. Kljub temu da zgodba romana sega v IX. stoletje, po avtorjevih besedah ne gre za zgodovinsko zgodbo. Zanj je literatura vmesni prostor med lažjo in resnico, pogosto le lepo zapakirana laž, pisatelji pa najboljši lažnivci. Zakaj torej knjiga o črkah? "Ker smo ljudje podobni črkami," se je zagovarjal avtor. Tudi azbuka (cirilična abeceda) je lažniva - "črke so imele povsem drugačno obliko in so s časom zgubile kontakt z božanskim ter se prilagodile potrebi za hitrim prepisovanjem," kar je v romanu tudi vizualno prikazano. Osrednje določilo njegovega pisanja je realistična duhovnost in se prav tako kot črke po njegovem mnenju "ljudje prilagajajo konvencionalnosti lepega (in pričakovanega) obnašanja in se iz popolne božje podobe s časom spreminjajo v pokvarjene pripadnike sodobne kulture." Pisanje Andonovskemu pomaga ugotoviti, zakaj je temu tako. Venko Andonovski je eden najbolj priljubljenih makedonskih pisateljev, dobitnik priznane nagrade Balkanika in še številnih drugih, profesor na Filološki fakulteti v Skopju ter avtor številnih romanov, zbirk kratke proze, gledaliških dram, pesmi, esejev, literarnih kritik in teorij.

Kot zgodovinar, doktor makedonske narodne literature, zaposlen na Etnografskem inštitutu v Skopju, Ermis Lafazanovski navezuje svoje pisanje na ljudsko folkloro in tradicijo. Četudi je to v Makedoniji zadnje čase zelo zaželen pristop na vseh področjih umetnosti, se poskuša izogniti pisanju na folklorne motive in v svojem delu ločiti etnografijo od literature. V zgodbi Eksotična kantata govori o še tako aktualnem spopadu civilizacij med Balkanom in zahodom; v živo pa raje o njihovem srečanju. Verjame, da je sožitje balkanske in zahodne kulture mogoče, vendar meni, da mora balkanska kultura najprej opraviti s svojo orientalistično nagnjenostjo, če se želi približati Zahodu. "Današnje stanje je na tem področju žal bolj disonantno kot harmonično," je omenjeni avtor še dodal.

Kot tretji se je na Fabulinem literarnem večeru predstavil še Aleksander Prokopiev, doktor primerjalne književnosti in literarne teorije ter sodelavec Inštituta za makedonsko književnost v Skopju. Poudaril je, da mu je naslov antologije Kar vidijo mačke? zelo všeč. "Pisatelji smo podobni mačkam, vidimo tisto, kar je drugim nevidno, kot mačke v temi," je razlagal Prokopiev. O fantastičnosti makedonske literature pa je dejal, da je tudi samo življenje fantastično, celo bolj kot literatura in da so posebej v rokerskem življenju (včasih je tudi sam bil roker) vsi čudeži in vse spremembe mogoče. Njegov nastop ni bil navadna predstavitev svojega avtorskega dela, temveč živa knjiga kratkih življenjskih anekdot in zgodbic, ki so, zahvaljujoč izjemnemu avtorjevemu humorju, navdušile publiko.