Branje nominirancev za letošnjo Fabulo, torek, 29. januar 2008, ljubljanski Konzorcij

V Knjigarni Konzorcij so se nam 29. januarja predstavili trije avtorji, nominirani za letošnjo Dnevnikovo Fabulo: Milan Dekleva, Maruše Krese in Urška Sterle. Četrti nominiranec, Franjo Frančič, se žal ni mogel udeležiti bralno pogovornega večera, vendar smo slišali eno od njegovih zgodb po izbiri moderatorke večera Tanje Petrič. Izbira žirije letošnje Fabule je bila naklonjena žanru, ki že nekaj let prevladuje na literarni sceni - družbeno kritični avtobiografski zgodbi.

Po kratkem uvodu in zgodbi Franja Frančiča (h kateri se bomo vrnili pozneje), smo se najprej ozrli v preteklost. V že pozabljeni čas komunistične Jugoslavije nas je vrnila Maruša Krese, ki nam je v svoji zbirki Vsi moji Božiči odkrila svojo pot razkrivanja skrivnosti Božiča. Vrednost njene zbirke se razkriva predvsem v njeni univerzalnosti, kajti ne gre le za Marušo, temveč za krik celotne generacije, ki je v 60-tih letih prejšnjega stoletja odraščala z religioznimi babicami in ateističnimi starši ter odkrivala Boga naskrivaj ali pa v vzhodnjaških religijah. Kot vsaka prepovedana izkušnja, je tudi izkušnja božične maše bila nekaj posebnega in odrešujočega. Nekronološki prikaz je ubrala, ker je pisala knjigo prav tako, kot jo je vodil spomin. Daleč od tega, da pisateljica kaj obžaluje; tudi danes so ji najbolj v spominu ostali tisti Božiči, ki jih je preživela na poti. Gre le za spominjanje in vprašanje, ali bi celotno njeno življenje mogoče bilo drugačno, če bi ji kdo ponudil vero v Boga že v otroštvu. "Zakaj mi Božič nič ne pomeni, zakaj ne morem svojega bremena odložiti kar tako enostavno v cerkvi. Ampak vem, da me nekdo zdaj gleda. Samo ne vem, kateri Bog. Le zakaj sem se rodila v tej brezbožni deželi. Orgle tako lepo zvenijo."

Kljub temu, da se zbirka Izkušnje na daljavo Milana Dekleve odvija v širokem časovnem loku, nas je zgodba, posvečena pisateljevem prijatelju slikarju, enemu tistih umetnikov, ki so umetnost ustvarjali zase in so javnosti ostali neznani,  ki smo jo slišali v ponedeljek, še nekaj časa zadržala v brezupu komunističnega časa in nam prikazala apatijo njegovih sodobnikov. "Mislil sem, da je svoboda temelj, je nenadoma rekel in me pogledal. V resnici pa slika temelji na temi. Svetloba je daljna preteklost  /…/ Minevanja se ne da naslikati, minevanje je neskončni rob prostora. Napeta prihodnost. Ne more biti na sliki, ker je kozmični okvir."

Urška Sterle pa nas je vendarle vrnila v surovo realnost ljubljanskega vsakdana. S svojimi kratkimi stavki in preprostim jezikom, ki daje posebno moč povedanemu, nas je spomnila na someščane z družbenega obrobja ter na življenje na robu pravilnega in pričakovanega. V svoji zbirki Vrsta za kosilo poetično kritizira družbo in nas opominja, da smo si družbeno podobni samo takrat, ko smo nevidni in prilagojeni povprečju, celo kot žicarji in janksi.  "Vsi janksi, vsi žicarji nevidno drsijo po mestu. Hočem reči: nevidno za žensko s torbico, na kateri opazim veliki G - Grošelj torbico. Nevidno za fante v polo majicah in tričetrtinskih platnenih hlačah peščene barve. Nevidno za njihova dekleta z bleščečim nakitom iz cenenih materialov, za katerega so plačali precej, ker je moden." /../ Tisti fant pa kot da se ga nič ne tiče. On ni neviden, pomislim, ko me pred Noč in dan že tretjič žica za cigareto. On ni neviden, to bo še veliko sranje, pomislim."

In če nas Urška opozarja na obstoj ljudi z družbenega roba, ki živijo tukaj med nami in jih ne bi smeli pozabljati, nas Franjo Frančič v svoji zbirki Trkaj, trkaj na nebeška vrata z njimi spoznava. Pravzaprav s samim sabo, čeprav le skozi svoje delo. Ni ga bilo, njegova zgodba Kam se skrijejo metulji pred dežjem, pa se nas je dotaknila še toliko bolj.  "Bili so trenutki, ko sem tekel kar tako v prazno, brez razloga. Ni bil še beg, bil je le tek. /…/ Takrat sem se pripravljal na veliko atletsko tekmovanje. /…/  In sanjaril kako bo ta veliki tek spremenil moje življenje. Postal bi nekdo za vse, za policaje, za vzgojitelje, za očeta in mamo, za zidove, za zamujeno, nikoli doživeto. /…/ Po sedemsto metrov sem ostale pustil daleč za seboj. In potem, ne vem kaj je bilo. /…/ Videl sem vseh svojih trinajst let v nekaj drobcih. /…/ Spet sem bežal po labirintu ulic, a ni bilo več kam. Obstal sem pred ciljno črto in pustil, da me prehitijo prav vsi. V moje srce se je naselila zima in tek je postal beg. Bilo mi je 13 let in bil sem najbolj osamljen fant na svetu, ki se je spraševal kako se skrijejo metulji pred dežjem." 

Na sklepni prireditvi 16. februarja bo razglašen zmagovalec. Letos ni fikcije, ni domišljije, ni bega od realnosti. Smo res postali že tako obremenjeni z realnim? Kdorkoli zmaga, vse nominirane zbirke nam odpirajo aktualna in pomembna družbena vprašanja. Dajo nam misliti in nas vpeljujejo v zgodbo kot soudeleženca. In nas prav zato še bolj potegnejo vase, kajti življenje piše najboljše zgodbe. Olga Brezovar