Torek, 29. januar 2008
Literarni večer z Jamesom Kelmanom in Andrejem E. Skubicem, četrtek, 24. januar 2008, Kavarna Slovenskega etnografskega muzeja
Vprašanja povezovalca Dražena Dragojevića so bila tokrat namenjena slovenskemu večkrat nagrajenemu prozaistu in prevajalcu Andreju E. Skubicu ter škotskemu bookerjevemu nagrajencu Jamesu Kelmanu, čigar roman Kako pozno, pozno je bilo (preveden leta 2006 in izdan pri Cankarjevi založbi) je bil postavljen v fokus.

Rojen v delavski družini glasgowskega predmestja se je Kelman do literarnega uspeha preživljal s priložnostnimi deli. Roman Kako pozno, pozno je  bilo pa je premaknil tudi meje škotske literature, saj je s svojim posegom v ulični jezik vplival na novoškotsko pisanje in socialno zavest.

Kelmanovemu jeziku v romanu pripada glas škotskega delavskega razreda in temu primeren je tudi jezik karakterjev. Tako vodilna vloga romana pripada tipično moškemu glasu, posebno pa se zdi, da tudi tretjeosebni pripovedovalec prihaja iz istega sloja kot glavni junak - prav tako delavskega razreda. Kelman piše v jeziku, ki se resnično govori.

Predvsem konservativni kritiki so sprejeli njegov roman izredno šokantno, ga primerjali s političnim in vsemogočim odklonskim vedenjem, znan pa je tudi primer, ko so celo šteli, kolikokrat uporabi besedo »fuck«. Beseda »fuck«, kot pravi Kelman, pa ni le estetska vaja, ima svoj politični smisel. Glavni junak je pretepen, slep in brezposeln; kar mora dokazati državi, pa tudi policijo mora prepričati, da je slep! Kot tak ima pravico uporabiti besedo »fuck«, kadarkoli hoče! Ironično in absurdno je, da se ljudje ukvarjajo s  tem, kolikokrat je napisal besedo »fuck«, medtem ko se morajo ljudje iz roba v njegovem delu boriti za svoje pravice (političnost se tako kaže prej v kritiki cinizma današnje liberalne demokracije).

Jamesu Kelmanu se po vseh opazkah zdi najbolj politična stvar, ki jo lahko naredi, ta, da nadaljuje s pisanjem; to pisanje pojmuje kot nujo, pri čemer je pomembno, da najde jezik, skozi katerega karakterji lahko obstajajo. In ko ima enkrat tisti pravi glas oz. jezik, pravi Kelman, lahko napiše katerokoli zgodbo.

Andrej E. Skubic je Kelmanov jezik označil za jezik identitete, jezik, ki je sam po sebi zgodba. Ker je tudi prevajalec, »verjame v objektiven prevod, prevod je delo tistega, ki se je s prevodom trudil vživeti v vzdušje«. Tudi sam Skubic je znan po renovaciji jezika v literaturi, kar kaže Fužinski bluz, roman iz leta 2001. Branje Kelmanovega romana pa je Skubic označil za »branje jezika kot osvobajajoče izkušnje«.

Kelmanova velika zgodba se dogaja na nizkih ravneh, na robu. Ljudje iz roba se morajo boriti za svoje pravice. Gre za zgodbe, ki so bile že brane, vendar je razlika v tem, da se je literatura demokratizirala, da se je njen glas demokratiziral.