Literarni večer z Veitom Heinichenom, torek, 22. januar 2008, Jazz club Gajo, Ljubljana

Kadar se sprehaja po Trstu in opazuje neoklasicistične stavbe, vedno opazi dva skupaj stoječa kipa: kip boga Merkurja (boga gospodarstva) in kip boga poezije Apolona. Za njega je to dokaz, da so se že v rimskih časih zavedali nerazdružljivosti teh dveh ''panog''. Veit Heinichen je študiral ekonomijo in se sprva, zaradi lastne varnosti (v mislih je imel pisateljevanje), ukvarjal z gospodarstvom. Vedno je tudi pisal. Do pisateljskega poklica je prišel nekako po obratni smeri produciranja knjige. Najprej je bil knjigarnar, nato poslovodja in soustanovitelj založbe Berlin Verlag, šele nato se je povsem posvetil pisateljevanju in izdajanju knjig.

Trst je tudi prizorišče njegovih kriminalnih romanov: Totentanz (Ples smrti; 2007), Der Tod wirft lange Schatten (Smrt meče dolge sence; 2005), Tod auf der Warteliste (Smrt na čakalni listi; 2003), Die Toten von Karst (Mrliči iz Krasa; 2002) in Gib jedem seinen eigenen Tod (Vsakemu svojo smrt; 2001). Roman Vsakemu svojo smrt je v slovenščino prevedla Živa Verbič (izdaja založba Pasadena; 2005). Delo Die Toten von Karst se ukvarja s fenomenom fojb. Za le-te avtor poudarja, da niso lokalni pojav, kot to želi prikazati ekstremna desnica. Roman na to temo je napisal z namenom, da bi jo vzel ekstremni desnici in jo naredil splošno. Želel je sprožiti dialog, s katerim bi dosegli, da tema fojb ne bi bila več tabu. Medtem ko je raziskoval okoliščine za roman, je naletel na nerazumevanje ekstremne desnice in neodobravanje ekstremne levice. Poudarja, da kot pisatelj opazovalec ne želi razkrinkavati kulturno-zgodovinskih dejstev, pač pa da bi rad razumel del sveta, v katerem živi. Za Heinichena je pomembno, da nas ni strah kot posameznikov, ampak kot del družbe. Opozarja, da tudi organiziran kriminal ni nacionalni fenomen. Vprašanje ni, iz katere države prihajajo kriminalci, ampak kdo so! Intelektualni in duhoviti romani se odvijajo v Trstu, ki ga je po besedah avtorja najbolje opisal Paul Parin - kot italijansko mesto na slovenskem teritoriju, z avstro-ogrsko zgodovino, kultura pa ni ne italijanska, ne slovenska, ne avstro-ogrska, pač pa samosvoje kozmopolitanska, TRŽAŠKA. Protagonist  Proteo (iz proteus) Laurenti je policaj, s katerim, pravi Heinichen, nimata prav veliko skupnega. Skupno jima je, da oba živita v Trstu kot priseljenca, česar posledica je privilegij, da ne odraščaš s tabuji tega kraja. Proteo Laurenti je za Heinichena samosvoja osebnost, ki se zjutraj priplazi k njemu v sobo (brez kave), ga zbudi in pokliče na delo. Nato ga vodi v restavracije, v katere on želi, spije kar on hoče (ne da bi plačal). Proteo Laurenti je junak, ki iz domišljijskega sveta skozi pisatelja stopa v realnost. V njunem odnosu se stalno pojavlja vprašanje:'' Kdo je šef?''.