Pogovor z Erico Fischer, ponedeljek, 10. december 2007, FF v Ljubljani

Prejšnji teden je Ljubljano obiskala avstrijska pisateljica Erica Fischer, avtorica uspešnice Aimée & Jaguar. V ponedeljek smo se lahko udeležili njenega branja in predstavitve knjige na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ki jo je vodila prevajalka dela Irena Samide. Pogovor je tekel o resnični ljubezenski zgodbi dveh mladih Berlinčank, Lilly Wust in Felice Schragenheim, ki sta se skrivali za vzdevkoma Aimée in Jaguar.

Lilly Wust je bila povprečna Nemka, žena nemškega bančnega uslužbenca, kasneje Hitlerjevega vojaka, in zgledna nacistična mati štirih otrok. Felice pa je bila judovskega porekla in članica odporniškega gibanja. Ko je spoznala Lilly, je bila stara 21 let. Odraščala je brez staršev, ki so ji umrli že v otroštvu. Njuno srečanje je bilo za obe usodno. Felice si je zadala, da bo to nemško gospodinjo s štirimi otroki zapeljala. Tudi Lilly je do Felice čutila nenavadno privlačnost že od prvega srečanja, vendar si s čustvi do nje še ni bila na jasnem. V nasprotju z Lilly pa je bila Felice že vajena razmerij z ženskami in ji je zapeljevanje Lilly pomenilo bolj izziv kot resno namero. Toda Lilly se je v Felice, fascinantno mlado žensko, strastno zaljubila. Felice je izhajala iz intelekutalne meščanske družine. Njen stric je bil Lion Feuchtwanger, znan nemški pisatelj judovskega rodu. Tudi sama je imela pisateljske ambicije, želela je postati novinarka ali pisateljica. Po mnenju Erice Fischer, ki je pregledovala tudi Felicijine prve pesniške poskuse, je bilo dekle zares nadarjeno. Prve dokumentirane pesmi, ki jih je Felice napisala pri šestnajstih letih, so zvenele sicer še malce okorno, vendar so z leti postajale čedalje bolj izbrušene. Nekaj njenih pesmi je vključenih tudi v knjigo Aimée & Jaguar. S tem gradivom Fischerjeva ni želela dokazovati kvalitete Felicijinih pesmi, temveč bralca neposredno soočiti s stisko mladega judovskega dekleta v času nacistične Nemčije. Pesmi so napisane v duhu časa – Felicijina velika vzornica je bila Mascha Kaléko, občudovala pa je tudi Ericha Kästnerja in Kurta Tucholskega. Prežema jih lahna ironija, s katero je Felice premagovala svojo nesrečo.

Ljubezenska zgodba obeh žensk se konča nadvse tragično. Ko se Felice in Lilly nekega popoldneva vrneta z brezskrbnega kopanja, ju doma pričaka gestapo, ki Felice deportira v taborišče Theresienstadt, od koder je kasneje večkrat premeščena, nazadnje v taborišče Bergen Belsen, kjer se za njo izgubi vsaka sled.

Roman Aimée & Jaguar pa ni le mozaik dokumentarnih in fiktivnih elementov. Po besedah prevajalke Irene Samide je Erica Fischer odlična pripovedovalka, kar ji uspeva predvsem zato, ker zna prisluhniti zgodbam, ki jih pripovedujejo drugi in jih na čaroben način pretopi v nove. Tako je nastala tudi uspešnica Aimée & Jaguar. Pri pisanju knjige se je Erica Fischer oprla na številne raziskave, dokumente in intervjuje. Ko je v devetdesetih letih spoznala takrat osemdesetletno Lilly Wust, je ta še zmeraj z velikim navdušenjem pripovedovala o ljubezni do Felice. Roman je, kot pravi Fischerjeva, po eni strani fikcionalizacija resnične ljubezenske zgodbe, tako kot si jo je zamislila sama na podlagi dokumentov, ljubezenskih pisem, pogovora z Lilly Wust in ostalimi, po večini že pokojnimi, pričami. Po drugi strani pa gre tudi za pomemben dokument časa – torej roman o Berlinu v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja. Zgodba je zelo intimna, pa vendarle eksemplarična za to obdobje nemške zgodovine, saj prikazuje dvakratno prepovedano ljubezen – ljubezensko razmerje med istima spoloma in razmerje med arijsko raso in Judi.

Lilly Wust si je vse življenje želela, da bi zgodbo nekdo zapisal. Nekaj Felicijinih prijateljic je bilo sicer novinark, vendar po koncu vojne z Lilly niso imele več stikov. Zamerile so ji tudi, ker je med vojno nepremišljeno ravnala in spravila Felice v nevarnost, ko jo je obiskala v delovnem taborišču Theresienstadt. Morda so Felice prav zaradi tega dejanja, ki je usmerilo pozornost nanjo, premestili iz delovnega v drugo, uničevalno taborišče. V vojni je izgubil življenje tudi Lillyjin mož.

Po vojni je Lilly spoznala nekega Američana, ki je želel z njeno zgodbo obogateti, kar pa mu ni uspelo, ker takrat zanjo še ni bil pravi čas. Na koncu je zgodba obležala v založbi Kiepenheuer & Witsch, kjer je urednica nanjo opozorila Erico Fischer, ki je zgodbi končno prisluhnila. Fischerjevo je zgodba »srečala« prav v tistem trenutku, ko je začela raziskovati svojo lastno judovsko preteklost in jo je, razumljivo, takoj pritegnila. Od Lillijine smrti, 31. marca 2006, so vsa ljubezenska pisma in dokumenti shranjeni v Judovskem muzeju v Berlinu. Tina Štrancar

Povezave:

Od Razhajanj do Fischerjeve (Obiskali smo)