Po ogrevanju s pesmijo Johna Ashberyja je kot prva nastopila Ana Pepelnik. O njej smo na tem portalu že pisali. Tudi tokrat se ni izneverila. Spretno in suvereno je žonglirala s podobami in prebliski in nas samo ob točno določenih trenutkih pridajala k svojim čisto jasnim in direktnim mislim. Anina poezija je namreč prav takšna, je fragmentiran vpogled v konfuzno razmišljanje mlade punce, kjer pa (hvalabogu!) ne najdemo vzvišenih občutkov, sladkih rož, ali nabuhlih besed, ampak prav take motive, ki se zares pojavljajo v vsakdanu vseh nas, tudi v Aninem. 

Mitja Blažič je svojih nekaj minut začel z dvema verzoma. Ne pišem pesmi, ker nimam časa ter Nimam časa, pišem pesmi, ki sem si ga, kot lahko vidite, kar takoj sposodila za naslov. Nato nam je Mitja podal nekaj malce daljših pesmi, iz katerih so v ušesih najbolj ostajale sintakse v stilu omenjenih dveh. Zelo posrečene besedne kombinacije, včasih skoraj v jedrnatem stilu sloganov ter realnost  tudi za ceno trpkih preobratov. 

Žensko-moško navezo je nadaljevala zadnja mlada avtorica, Katja Plut, ki vedno preseneča s simpatično lucidnostjo svoje poezije. Takšen je bil tudi njen nastop – presenečenje. Katja bere svojo poezijo kot da bi jo pripovedovala brez popisanega papirja pred sabo. Je neposredna, nenarejena in afektirano zlaga že napisane črke v zvoke. Kakor ima čisto svoj stil v pisanju, tako je svoja tudi pri neposrednem stiku z bralci.

Mlade rime je po dobri stari navadi z nekoliko daljšo minutažo sklenil že izkušenejši rimar, tokrat Andrej Rozman – Roza. Če smo bili prej bolj pozorni na same besede, smo pri gostu večera več pozornosti namenili samemu nastopu. Zmedenost in rahla norčavost sta bili glavni spremljevalki Andreja Rozmana, ki se je že na začetku opravičil, da novih pesmi pač nima in da tudi starih že dolgo sploh ni bral. Smo pa v slabi uri slišali vse v prvi osebi napisane pesmi iz zbirke Je že v redu, mama (tistih, kjer govori v vlogi krokodilčka pač ni bral) in nekaj teh še iz druge zbirke Tih bot dedi (štele so tudi pesmi v prvi osebi množine). Nekaj družbenokritičnih, nekaj smešnih, celo grotesknih in nekaj takšnih kar tako, skoraj v stilu nonsense poezije. Roza je Menzo predvsem napolnil s smehom, bodisi zaradi svojih verzov bodisi zaradi celotnega nastopa, ki je daleč presegel meje branja in se že na začetku sprevrgel v pravo predstavo, tudi zaradi tega, ker je redkokatero pesem prebral do konca, brez da bi se vmes nekajkrat zmotil. 

Če so Mlade rime nek aktualni presek tega, kar se dogaja v poeziji mlade generacije pri nas, smo po četrtkovem večernem branju lahko samo zadovoljni. Za ceno dveh ur smo namreč dobili veliko mero zdrave kritičnosti in izvirnih idej, tako v vsebinskosti kot tudi v sami formi. Če temu botruje zgolj posrečena in dobro izbrana kombinacija treh izredno samosvojih avtorjev, ali pa je to realno stanje, bomo videli po še nekaj izdanjih Mladih rim nove sezone, naslednjič že v ponedeljek, 26. novembra. In kot zaključujejo mladorimarji: Poezija je kul. Berite jo. SP


--

Fotogalerija

Katja Plut: Štafeta hvaležnosti (E-branje)