Po mnenju Draga Kosa, vodje Komisije za preprečevanje korupcije, je Slovenska matica del finančnih sredstev za svoje delovanje prejela s pomočjo korupcije. Do te naj bi prišlo na Ministrstvu za kulturo z odločitvijo ministra Vaska Simonitija o dodelitvi 110.000 evrov ustanovi mimo javnega razpisa. Ali je res šlo za dejanje korupcije, ali je minister s svojo odločitvijo le rešil eno najstarejših slovenskih znanstvenih in kulturnih ustanov iz zagate? Airbeletrina bo v naslednjih dneh poskušala dognati, kaj je pravično in kaj nepravično.

Slovenska matica se je januarja s štirinajstimi projekti prijavila na razpis Ministrstva za kulturo; razen treh projektov so bili vsi zavrnjeni zaradi nepopolnosti prijav. Nato pa je tajnik matice in njen glavni urednik Drago Jančar z dopisom ministra Simonitija zaprosil za izredno financiranje delovanja ustanove. Jančar je zaprosil za 110.000 evrov in za prav toliko je minister zmanjšal sredstva proračunski postavki za področje založništva.

Strokovna komisija ministrstva je odločitvi ministra nasprotovala, a sredstva so bila kljub temu prerazporejena v poseben sklad, s katerim upravlja minister in iz katerega so bila namenjena sredstva Slovenski matici. Kos sicer ugotavlja, da minister po črki zakona lahko sprejema takšne odločitve in določen del sredstev nameni mimo javnih razpisov, a obenem naj bi bilo tudi jasno, da je odločitev povezana z dejstvom, da so bili projekti Slovenske matice na javnem razpisu zavrnjeni – to pa naj bi zadostilo definiciji korupcije.

Nedvomno bo novica sprožila marsikatero debato o tem, ali je šlo za pravično potezo ali resnično za neupravičeno dejanje korupcije. Mimo Kosove pravne utemeljitve se je mogoče kaj hitro zagreti tako za eno kot drugo 'stran'. Vsekakor je potrebno okrcati Slovensko matico, da je, če gre verjeti sklepu razpisne komisije, malomarno pripravila prijavo projektov na javni razpis – lahko špekuliramo, da bi ob popolni prijavi ustanova dobila zadostna sredstva za normalno delovanje in se tako izognila negativni medijski reklami. Kakorkoli, ostaja vprašanje, ali se je Slovenska matica Simonitiju na prošnjo Jančarja zasmilila pravično ali ne. Možno je skleniti, da se 110.000 evrov splača porabiti za rešitev renomirane kulturne ustanove iz stiske – pa četudi mimo javnega razpisa. Vendar odločitev ministra ne izključuje možnosti, da se kaj takšnega ne bi ponovilo – kdo lahko zagotavlja, da se naslednjič ne bo poskušalo rešiti Slovenske matice, ampak 'nekoga drugega'?