'Pripovedovati, da, četudi obsedeno, ker ti obup sedi za vratom, disonantno, v sunkih, zasoplo, včasih, če je treba, neverjetno banalno ali sladkobno, samo da si ne dovoliš koncesij zase. Moja predstava je, da naj bi se literatura vrnila tja, kjer se je razvila: k pismu, dnevniku.' (Lojze Kovačič v odlomku iz eseja Literatura ali življenje)

»Živel je, da je svoje življenje pisal,« slišimo izza omizja poznanih akademikov, ki so se odzvali povabilu Mitje Čandra, in o Lojzetu Kovačiču (1928–2004) ob ponatisu resnicoljubnih Prišlekov spregovorili odkrito, generacijsko, tudi srčno, veristično, skoraj kakor značilno za Kovačičevo pripovedništvo. Dr. Janko Kos, dr. Taras Kermauner ter pesnik Ciril Zlobec so v pogovoru z Mitjo Čandrom, urednikom Beletrine, obudili misli na enega najpomembnejših slovenskih prozaistov druge polovice dvajsetega stoletja, ki je svoje življenje fragmentarno javno pretihotapil na papir (menda vselej na roke). In čeprav se ni rodil v jezik kasnejšega bralskega občinstva, se je z najcenejšim orodjem - "pisateljstvo je siromašno, rabiš samo svinčnik in papir" - Lojze Kovačič natančno (p)opisal ter se s svojo pripovedno dokumentarnostjo tako tudi zapisal med bralce in nenazadnje med generacijske kolege, ki so njegovo literaturo spremljali od začetka.

V literarni večer, ki so ga pri Študentski založbi naslovili Lojze Kovačič: Življenje in delo, nas je najprej uvedel 10-minutni zmontirani posnetek Alenke Zor Simoniti, ki je 88. leta intervjuvala Kovačiča pred kamero. »Lojze Kovačič je eden dragocenih sogovornikov, ki ostajajo v spominu,« je dejala Simonitijeva. Na velikem platnu pa smo trenutek za tem že lahko slišali Kovačiča razlagati o jeziku. Okoli jezika je pač v odnosu do prozaista, ki se je kot desetletni deček z družino preselil iz švicarskega Basla, ostalo še veliko snovi. »Jezik je meja sveta – čim človek zapusti jezik, je v pustinji,« je takrat Simonitijevi razlagal pripovednik.
V četrtek, 20. septembra, so se v vlogo pripovednikov o življenju in delu Kovačiča postavili slovenski akademiki, ki so v pogledu nazaj obudili spomine in spregovorili o pretanjeni ter tudi, zaradi močne dnevniške esence, izstopajoči literaturi.
Dr. Janko Kos, ki je s Kovačičem prijateljeval skozi »literarno-revialne stike,« je razmišljal o javni simpatiji do avtorja Ljubljanskih razglednic (1953), ki so najprej izšle v Besedi. »Zame so bile precejšen literarni šok,« komentira literarni teoretik Kovačičeve moralne in socialne stiske povojne Ljubljane. Veliki poznavalec slovenske literature še nadaljuje: »Lojze Kovačič mi je bil izjemno simpatičen. Zmršen, z očali, z izrazitimi ustnicami. Ne samo kot pisatelj, temveč tudi kot intelektualen duh, samostojen mislec. Njegove misli so predane na ta način, da so med vrhovi slovenske esejistike.«
Še bližjo generacijsko simpatijo je bilo čutiti s strani uveljavljenega kritika Tarasa Kermaunerja, ki se Kovačičevega »prišlekovstva« spominja tudi po tem, da iz bede, v kateri je zaživel preseljeni mladostnik, ki je oral ledino v svet lastne literature, Kovačič ni delal političnih zaključkov. »Zadelo ga je osebno, personalno, eksistencialno.«
Po očetovi smrti (motiv očetove smrti je pripovednika spremljal do konca pisateljevanja) ter po tem, ko so njegovo mater, sestro ter nečakinjo Gizelo prisilno preselili v begunsko taborišče, je pri osemnajstih letih v Ljubljani ostal sam. Sam s svojo osamelostjo in svojo revščino.
Tudi pesnik Ciril Zlobec, ki ga je Kovačič nato seznanil s krogom ljubljanskih literatov, mu predstavil Tita Vidmarja, Primoža Kozaka ter Tarasa Kermaunerja, se Kovačičevih mladostnih let spominja po socialni stiski mladega človeka. Zlobca, ki je kasneje posredoval na sodišču zaradi objave Kovačičevega Zlatega poročnika, na pred tremi leti preminulega literata veže še doživljaj, ko mu je po nekaj letih druženja pokazal sobo, v kateri je živela Kovačičeva družina. V tej sobi, ki bi lahko predstavljala utesnjenost malega človeka, je oče krojač prej vseskozi šival, pripovednik pa vseskozi pisal. »Soba je bila Lojzetovo življenje, tipal je po tleh, gledal razpoke v podu. Ni imel smisla, da bi iz občega prehajal na detajle. On je videl samo detajl.« Pesnik še doda: »Danes pa njegova literatura kaže nadčasovno, nadhistorčno stisko vsakega človeka.«
Živel je, da je pisal svoje življenje ter življenje drugih, zlasti žensk, še slišimo s strani literarnega strokovnjaka dr. Janka Kosa. Akademiki, ki so ob ponatisu Prišlekov pokojnemu pisateljskemu kolegu že pred časom odrezali kos sočne literarne pogače, so na Čandrovo povabilo samo še enkrat potrdili Kovačičevo prisotnost in prozaično iskrenost, prelito v dnevniška besedila prišleka, boema, pripovednika, ki bi se pri izbiri za literaturo ali življenje sila težko odločil.

Povezave:

Fotogalerija dogodka (foto: Martina Cehner)