Sobota, 23.junij, podelitev Delovega kresnika na Cankarjevem vrhu nad Ljubljano


Okoli desete večerne so na Cankarjevem vrhu zadoneli zvonovi. Sprevod lahkokrilih deklet se je na čelu s povezovalko prireditve Mišo Molk pomaknil proti posvečenemu mestu razglasitve kresnikovega nagrajenca lanskega leta. Skoraj obredno čarobnost trenutka je prekinil nastop predsednika žirije Matevža Kosa, ki je naglo in brez obveznega sentimenta razkril dobitnika nagrade Ferija Lainščka. Tako je Lainšček že drugič prižgal častni kres, ki je bil, če povzamemo hudomušno opazko Saše Jovanoviča, bolj podoben tabornemu ognju.

»Slovenci imajo zanimiv odnos do obredov,« je v pogrkavajoči slovenščini pripomnil eden izmed obiskovalcev, »če ni druže Tito, so pa plesoče device z vonjem po krvavicah.« Mešanje raznorodnih ljudskih elementov je bi, očitno, vezivno tkivo prireditve. Pod zelenim platnom Pivovarne Laško so stregli pivo in golaž, nedaleč stran pa so ob vezeninastem zvoku harfe mila dekleta v rokah vihtela praprot. Nekje ob robu, pod kostanji, so stali Čompe in Uršula Ramoveš s fanti iz Jazbecove grape, glasbeni del večera pa so zaokrožile tudi kresnice folklorne skupine iz Dragatuša s kresnimi pesmimi. Nekoliko razdrobljen in dolg program je dopolnil pogovor z letošnjimi nominiranci, ki sta ga vodila Tina Košir in Dražen Dragojevič. Kjub naporom nam vsebine pogovora ni uspelo slišati. Naša pričakovanja, da bomo med krošnjami dreves deležni akustike, ki bi prenesla sinhrono otroško vzklikanje, cvrčanje klobas, mrmljanje obiskovalcev in klepet na odru, so bila namreč  ambiciozna, izvedeti smo uspeli le, da so finalisti sproščeni ter zadovoljni. Kresnikov večer je sicer eliten dogodek, a svoje seme kali med ljudmi, zanj ne potrebujete vabila ali salonskih oblek. Po mnenju Tine Košir je pomemben tudi zato, ker »pisateljem namenja medijsko pozornost«, vredno pa se je vprašati, ali nagovori tudi običajne ljudi, tiste,  ki literaturo zgolj berejo, ne pa ustvarjajo, zalagajo, prodajajo ali od nje kako drugače živijo. Po številu obiskovalcev sodeč je omenjeni večer vsekakor privlačen, zadrži tudi naključne sprehajalce, nenehne migracije proti šanku in prerivanja ob njem pa ta vtis, žal, kaj hitro pokvarijo. Zdi se, da je knjiga, kot že tolikokrat, porinjena v ozadje, ples, igro, glasbo in govor, ki so podrejeni slavljenju pisanja, bi zato zlahka zamenjal turbofolk, prižig kresnega ognja pa ne bi bil nič več kot postanek na poti proti šanku - proti pivu in golažu.
Da pa niti pivo in golaž in knjiga niso nekonsistentna trojica, namiguje piker vzklik »oh, kako postmoderno!«, ki je odzvanjal v ušesih avtorice pričujočega teksta in je prišel od neznano kje.