V soboto, 16. junija,  se je na minimalistično, a izredno všečno zamišljen oder usedla Ana Pepelnik, mlada pesnica, tudi prevajalka iz angleščine ter špikerica na Radiu Študent. Letos je pri LUD Literatura v zbirki Prišleki izšel njen prvenec Ena od variant kako ravnati s skrivnostjo, iz katerega je brala tudi na sobotni večer.

Princip Žive književnosti je zanimiv. Večer se začne s kratkim pogovorom z večernim gostom (v soboto se je z Ano pogovarjal Brane Mozetič), pogovoru sledi kratek glasbeni nastop gostujočega glasbenika, bralni nastop ter za vrhunec še simbioza zvoka in besed, ko glasba in literatura stopita skupaj.

Sobotni glasbeni gost je bil Tomaž Grom, ki je iz kontrabasa izvabljal eksperimentirane zvoke, v skladu z literarno naravnanostjo festivala, pa je po inštrumentu celo pisal s kemičnim svinčnikom, kar je dajalo nekakšen elektrilizirano zvočno sliko lovljenja besed s svinčnikom na papir.

Ana Pepelnik je svoje pesmi brala drugo za drugo, ni se ustavljala, obračala je liste v knjigi in brala, kakor da bi nam pripovedovala zgodbe. Njeno poezijo sem slišala prvič in zdi se mi nekako primerno, da sem jo v ravno takšnem okolju in v ravno tako prijetnem večeru. Anino pripovedovanje je bilo razveseljivo. Zaradi besedne razigranosti in navihanosti besednih in verznih izpeljav, sem njeno besedenje dojela kot v črke ujete pisane slike samo njene realnosti, ki ni fiktivna, ampak je tukaj in zdaj, v muhah, mandarinah, praznih kozarcih in škatlicah cigaret. Vse njene zgodbe so se zdele kot podrobno opazovani trenutki, ki niso čisto nič posebnega, dokler jih Ana ne pogleda skozi kalejdoskop skovank in pisano reflektiranih misli. (In šele zdaj, ko sem to že napisala, vidim, da je platnica Aninega prvenca prav takšna, pisana).

Druženje z Ano Pepelnik in Tomažem Gromom je bilo res simpatično izpeljano. Ljudje so si okoli odra razprostrli stole, ker jih je ŠKUC pripravil resnično (pre)malo, veliko pa se jih je tudi samo ustavilo in se stoje prepustilo melodijam Aninega glasu in Tomaževega kontrabasa. Edina negativna kritika, ki jo lahko podam, pa se tiče ozvočenja, ki je bilo v prvem delu, ko se je z Ano pogovarjal Brane Mozetič, tako slabo, da skorajda nisem razumela ne vprašanj ne odgovorov. Večer se je zaključil z licitacijo CD-ja, ki ga je med branjem zmiksal Tomaž Grom, in ki ga je za 12 evrov kupila gospodična iz publike.

V ponedeljek, 18. junija, so prizorišče zasedli pesnica Stanka Hrastelj, tolkalist Martin Konjajev in Cvetka Bevc, ki je vodila pogovor z njima.

Stanka Hrastelj je bila leta 2001 izbrana za najboljšo mlado pesnico, letos pa je v okviru dnevov knjige v Mariboru osvojila naziv vitezinja poezije. Poleg pesnjenja se ukvarja še z urednikovanjem pri založbi Goga, je avtorica spremnih besed, moderatorka literarnih pogovorov, prevajalka iz hrvaščine in soorganizatorka festivala Pranger.

Namesto več dialoga smo v ponedeljek dobili radodarnejšo dozo Stankinih pesmi. Če nekateri bralci (avtorji) poezije ob svoji interpretaciji pesmi s svojo okornostjo, medlostjo in neangažiranostjo marsikaj odvzamejo, je Stanka dokazala, da se da tudi drugače. Zvočna podoba njenih besed je bila fokusirana in malce odmevajoča, v smislu vzbujanja posebnega miselno lebdečega stanja pri poslušalcih. Njene besede so izzvenele natanko pretehtano povedane, a vseeno lahke in neprisiljene. Večer se je ob zvokih najrazličnejših tolkal Martina Konjajeva in nadvse prijetni naraciji Stanke Hrastelj lepo zlival s poletnim duhom starega mestnega jedra. Sedeži pred Škucem so bili zopet zasedeni in še po zadnji Stankini prebrani pesmi smo vsi za hip obsedeli, kot da bi čakali, da se vse odpihnjene in leteče besede, ki nam jih je dobro uro pošiljala, končno usedejo prav v naše naročje, da jih lahko ponesemo domov in zaspimo pokriti z njimi.

Glede na to, da Živa književnost ni le festival slovenskih piscev je prav, da predstavim tudi enega izmed večerov z mednarodno udeležbo. Hans van de Waarsenburg, osrednji nizozemski pesnik srednje generacije, ki je bil tudi predsednik nizozemskega PEN-a se je prepustil pogovoru z Matejo Seliškar Kenda, ki je tudi prevedla njegovo pesniško zbirko Opisovanja jezera v slovenščino. Ob njegovem nastopu smo dvakrat napenjali ušesa; najprej, ko je govoril v svojem materinem jeziku in drugič, ko je njegove odgovore ter pesmi interpretirala Mateja Seliškar Kenda. Sploh slednja dvoobraznost slišane poezije je bila svojevrstna izkušnja. Če smo najprej poslušali verze v slovenščini in šele nato v nizozemščini (govorim seveda v imenu nas, ki nam je nizozemščina popolnoma tuj jezik), se je zdelo kot da lahko sledimo besedam, ki jih ne poznamo in jih na čuden način celo razumemo. V nasprotnem primeru pa sta se pesmi zdeli svetova zase. Tu se lahko navežem na besede, ki jih dva dni pred tem izrekla Stanka Hrastelj, in sicer o tem, kako lahko dobro poezijo prepoznaš tudi v jeziku, ki ga ne razumeš, samo po zvenu in na tem mestu ji lahko pritrdim. Van de Waarsenburg si je za svoj predmet opisovanja izbral vodo, za katero pravi, da ni važno, če je sladka ali slana in pridaja, da je tudi vse prsteno navsezadnje – vodeno. Njegova pesniška družbenokritična angažiranost se po pesnikovih besedah in tudi po slišanem, vse bolj obrača k predmetnosti in doživljanju te stvarnostne imaginacije. K Van de Waarsenburgovemu ritmičnem branju, ki je že samo valovalo kot jezero ob srednje močnem vetru, se je podala harmonikarska improvizacija Marka Brdnika, ki se je lepila tako na besede kot na tišine med njimi. In v simbiozi govora ter glasbe, slovenskega ter nizozemskega jezika, tistih na odru ter nas tam pod njim, se je v valujočem vzdušju vsaj za tisti trenutek končal literarni večer, ki ga je nato lahko nadaljeval vsak po svoje; ker, če sledimo Van de Waarsenburgovim predstavam o vodi kot biti vsega, se nič nikoli ne konča, tako tudi ne ta in noben drug večer, ki se vedno nadaljuje v jutro. 
                                                                                                                  
Staša Pavlović

Foto: Staša Pavlović, Maša Pfeifer, Arhiv ŠKUC 


Povezave:

- Stanka Hrastelj: Zakaj se več ne spogledujemo

- Hans van de Waarsenburg: BILL HALEY V MAASTRICHTU

- Ana Pepelnik