Literarni večer Nove revije, četrtek, 21. junija, vrt DSP
V Gajovem gaju, na vrtu Društva slovenskih pisateljev, se je včeraj, na večer prvega poletnega dne, v krogu visokih dreves in prepletu listja, zgodil tradicionalni junijski literarni večer Nove revije, ki pa je bil tokrat zamišljen tudi kot počastitev petindvajset let njenega delovanja. Prizorišče je v kombinaciji z glasovi, ki so se sukljali v mrak in v minevanje trenutka klesali verze, zaživelo z nekakšno mitsko močjo. Poetično videnje sveta ga je povsem napolnilo in odpihnilo Ljubljano, ki se je dogajala za robom vrta in s hrupom včasih vanj pokukala.

Branja pesnic in pesnikov je povezoval Niko Grafenauer, dolgoletni glavni urednik Nove revije, ki se je pred kratkim temu mestu odpovedal. Tudi sam je predstavil svojo poezijo (ena pesem, ki jo je bral, Življenje, je bila celo iz njegove zbirke Skrivnost, ki jo običajno beremo kot otroško poezijo). Vsak pesnik je prebral približno dve pesmi. Ponujala se je velika raznolikost, skrčena na en večer, ki pa je skrivala povezanost, saj imajo pesniki navsezadnje podobno zaledje. Grafenauer je tako poudaril, da beroči »niso ubrani na isto struno, da niso enodušna, enolična, ampak pisana druščina«. Branja in avtorje je komentiral na skrajno sproščen in prostodušen način, obujal je spomine ob pogledu na pesniške kolege in prijatelje, postregel s številnimi anekdotami in si tako privoščil uživanje obilice intimnega vzdušja. Ni se mogel upreti nastavku Barbare Korun, ki je v svojem pisanju omenjala »grozo bivanja«, in je tako pripomnil, da gre za zanj zelo temeljno občutje, za življenje človeka, ki ve, da je bitje končnosti.

Grafenauer, ki ni pozabil opozoriti, da v Novi reviji objavljajo samo najboljši pesniki, se je tudi pohvalil, da so se vsi nastopajoči na povabilo po telefonu pozitivno odzvali v roku ene same ure. Med njimi je primanjkovalo predstavnikov mlajše generacije, pa tudi občinstvo je bilo sestavljeno v glavnem iz starejših ljudi, povečini zvestih privržencev Nove revije.

S svojimi pesniškimi izdelki sta nastopila tudi Grafenauerjeva uredniška naslednika, Uroš Mozetič (sicer profesor na oddelku za anglistiko Filozofske fakultete v Ljubljani, ki naj bi pravil zase, da vse, kar počne, počne »striktno«) in Brane Senegačnik (prav tako zaposlen na ljubljanski Filozofski fakulteti, na oddelku za klasično filologijo).

Od obljubljenih pesnikov pa so na odru umanjkali Aleš Šteger, Miklavž Komelj, Jurij Hudolin, Tomaž Šalamun, Jože Snoj, Veno Taufer in Ivo Svetina.

Večer, ki je kljub temu uspel zbrati na kupu kar nekaj vrhunskih pesniških imen, nas je predvsem spomnil, da je poezija, ta praznik intelekta, kot pravi Paul Valéry, izjemno močno razvita plat slovenske literature in pomemben del naše kulturne zavesti ter da jo Slovenci gojimo s spoštovanjem. Sledenje pesniškim podobam, ki bogatijo dušo, je popestrila še doza za Jazz klub Gajo značilne dobre glasbe, v znamenju pevke Nuške Drašček in Blaž Jurjevčič Tria.

 Barbara Jurša