Airbeletrinina zabava najmlajše literarne generacije v kavarni Slovenskega etnografskega muzeja, sreda, 30. maj

Literatura je vselej odraz časa. Naš literarni portal je medij približal knjigi, stari poročevalki fiktivnega in resničnega, da bi ponudil tisto, kar nekateri z vklopom računalnikov pogrešamo – nenašminkan obraz fluidne in žive literarne scene.

Na pobudo Študentske založbe in urednice Airbeletrine sta ob širši predstavitvi portala v branju nastopila prozaista Nejc Gazvoda in Goran Vojnović ter mladi koroški pesnik Gašper Bivšek. V pogovoru z Mitjo Čandrom, lucidnim urednikom in esejistom, ter urednico Dijano Matković, so mladi pisci prepričali s svojo drugačnostjo, občutljivostjo, domiselnimi (avdio) vložki, zaupanjem v svet literature in predvsem z dejstvom, da se piše kakovostno in da je pristop k bralni beri in umetnosti sploh s strani mladih piscev še kako zelo zaresen.

Ob bok mladi literarni generaciji (rojeni v 60., 70. letih) je na slovensko literarno sceno zdaj stopila najmlajša, rojena po Titu, rdečih nageljnih, in že dolgo po Flower power.
Internet generacija, ki praviloma ne hodi v knjigarne, da bi nosnice dražila s svežim tiskom in v gledališču ponavadi ne doživi katarze, je na slovensko literarno prizorišče izstrelila tri odlične mlade avtorje, ki so z branjem odprli sredin Airbeletrinin žur nove literarne generacije. Goran Vojnović (1980), Gašper Bivšek (1984) in Nejc Gazvoda (1985) so pri dvajsetih in nekaj zreli sodobni pisci, ki vehementno rušijo stereotipe sicer neobčutljive (najmlajše) generacije.

Študent, rojen v osemdesetih, ponavadi zagrebe v študijsko literaturo (in v nobeno drugo literarno obzorje), si kdaj privošči lahno moto/trač/žensko revijo, priklopljemu na hitri internet pa mu, razen na lepši zmenek, ni treba niti v kino. Svet se vrti z megalomansko hitrostjo, veš, kaj se dogaja po obli in poznaš svetovne trende (v politiki, glasbi, filmu, modi in še kje). Rojen si v čas, ki se dogaja v približkih, v čas, v katerem je bolj drzno domišljijo težko potešiti, sanjarije pa je najlažje nadoknaditi z newagevskimi priročniki a la Tisoč stvari, ki ti lahko polepša življenje. Papir prenese vse, danes najraje tisto, kar je povezano s hitro »srečo« blagodejnega časa tisočih duš. Dovolj trden dokaz so mladi ljudje, ki jih srečaš in se zazdijo premalo pronicljivi, preveč v toku zrn, ki drobno in neopazno polzijo po peščeni uri novega krasnega sveta, z njim odtekajo in se napol izgubljeni le redkoma iščejo v literaturi.

Najmlajši literati, ki se vse resneje uveljavljajo na literarni sceni, se angažirani v pisanju in spretni v izrazu, času približujejo na najbolj subtilen način. Z besedo sofisticirano tukaj in zdaj utripajo v prostoru in dogajanju, ki ga živijo in v njem pišejo. Čeprav polpretekle ikone  (Tita, Che-ja) »nosijo samo še na nogavicah« (tako Gazvoda) in s svetom odmevnejših študentskih dviganjem rok niso zares povezani, lahko s pozornim branjem med vrsticami še vedno zapazimo družbeno-kritično angažiranost, znano spremljevalko literarnega izraza. Nejc Gazvoda ob tem dodaja, da je vesel, če v njegovem romanu bralci razberejo, da je angažiran za literaturo, za umetnost, v kateri je mladi slovenski pisec našel svojo osebno svobodo.

Mitja Čander in Dijana Matković sta ob novi generaciji literatov krepkejšega spola na sredini literarni zabavi šaljivo dodala: »Ko bomo imeli naslednji literarni večer, bodo tukaj sedele same punce.« Matkovićeva, ki je pred Airbeletrino urednikovala študentski literarni in splošno humanistični reviji Izmus (ljubljanska Filozofska fakulteta), se je z ekipo perspektivnih literarnih teoretikov in kritikov sedaj preselila na splet; nad večerom, posvečenim najmlajšim literatom, pa ni skrivala zadovoljstva: »Ponosna sem, da sem rojena v leposlovno-teoretični generaciji osemdesetih.« Na literarnem druženju je Matkovićeva izpostavila še Žigo Rusa (1989), ki je s kratko zgodbo Tolažnik postal letošnji zmagovalec Proznih mnogobojev Festivala zgodbe – Fabula.

Nejc Gazvoda, študent filmske režije na ljubljanski AFRGT, je pri dvaindvajsetih resen konkurent starejšim literarnim kolegom. S svojim prvencem, zbirko kratkih zgodb Vevericam nič ne uide (Goga, 2004), je lani prejel Dnevnikovo fabulo za najboljšo zbirko kratke proze in nagrado Liberalne akademije Zlata ptica 2005 za literaturo. Z romanom Camera obscura (Goga, 2006) je Nejc Gazvoda letošnji nominiranec za Delovega kresnika. Na večeru najmlajše literarne generacije je mladi Novomeščan prebiral odlomke iz svojega zadnjega romana s pomenljivim naslovom Sanjajo tisti, ki preveč spijo, ki je pred kratkim izšel v knjižni zbirki Beletrina. Gazvoda je v širši literarni srenji postal opazen avtor že s prvencem pri osemnajstih, Mitji Čandru pa je na vprašanje zgodnje literarne prepoznavnosti odgovarjal: »Dejstvo je, da so me takoj sprejeli. Ni bilo tako, da bi nerazumljen sedel za kakim šankom.«

Gašper Bivšek je mlad koroški pesnik, njegov založniški prvenec ruralne poetike Skorjevec je pri Beletrini izšel aprila letos. Utrip Bivškove pesniške govorice je nenaivno doživljanje nature, koroškosti ter trdega in silnega roba človekovega vztrajanja. Surovost svoje poezije in kri v pesmi je Bivšek zagovarjal: »V resnici sem nežen človek. V poeziji si lahko tudi drugačen, manj nežen, močnejši in trdnejši, kot si v resničnem življenju.«

Goran Vojnović, filmski in televizijski režiser ter filmski publicist, je na literarno prizorišče stopil s tekstom, ki bi lahko bil scenarij, a je nekje na poti postal roman. Ta bo pod naslovom Čefurji Raus! pri Študentski založbi izšel letošnjo jesen. V svoji romaneskni zgodbi se mladi filmar in prozaist dotika realnega fenomena ljubljanskih Fužin ter vsakdanjega dogajanja v razvpitem blokovskem naselju. Po besedah Mitje Čandra je Vojnovićev roman pred izdajo eden boljših romanov zadnjega časa. Filmski režiser je med branjem avtorskega besedila za pristnejši vtis odlomka Zakaj čefurji poslušajo glasbo na glas? zavrtel avdio posnetke jugo popevk.

Mladi pisci, ki so v pogovoru s Čandrom in Matkovićevo zatrjevali, da imajo čas, ki ga živijo pravzaprav od blizu radi in, ki umetnost občutljivo vsrkavajo vase (prozaista Gazvodo in Vojnovića povezuje film, Bivška navdušuje glasba), postajajo sodobni literarni Odiseji, ki se nepatetično zatekajo v svet književnosti, v nove dimenzije drugih obzorij spretnih besedilnih nizov.
Ali kot v manifestu Akademikom zapiše Tibor Hrs Pandur, še en nenamišljeni pričevalec nove literature:  

Nismo nova rasa.
Vsak človek je svoja generacija.
Radi bi samo lahko, z ventili novega olajšanja, okronali svojo privatno odisejo in improvizirali ekstatično prihodnost, ki nas zeva, ki nas nosi kakor proti Obzorju.

Fotogalerija dogodka                                                                            Tjaša Razdevšek           

Povezave: