Današnji doodle na italijanski verziji spletnega brskalnika Google je posvečen Luigiju Pirandellu, najpomembnejšemu italijanskemu dramatiku 20. stoletja, ki se je pred 145 leti rodil v Agrigentu.

Njegov oče je bi trgovec z žveplom, Luigi pa ni hotel iti po očetovih sledeh, saj je že zgodaj pokazal svoja nagnjenja do književnosti. Doktoriral je v Bonnu z disertacijo o sicilskem narečju. Najprej se je preizkusil s prevajanjem poezije: v italijanščino je prevedel Goethejeve Rimske elegije, zatem pa se je pod vplivom sicilskega romanopisca Capuana podal v naturalistične vode.

Pri 27 letih se je poročil s hčerko očetovega sodelavca. Po rojstvu tretjega otroka je žena doživela duševni zlom in postala zelo nasilna. Kljub temu je Pirandello ni interniral in je z njo živel še 17 let. Bližnje spoznanje duševne bolezni je na njegovo pisanje močno vplivalo, začel je raziskovati dimenzije norosti, iluzije in izolacije. V svojih delih je Pirandello večkrat nakazal, da je norost edini način, s katerim lahko nazaj dobimo svojo identiteto. V dramo Il berretto a sonagli je celo vključil recept za norost: človek naj vedno govori samo golo resnico, ne da bi se zmenil za obzirnost in oliko, za hipokrizijo in družbene konvencije. Tako ga bo družba prej ko slej izolirala, izoliran osebek pa je v očeh družbe itak razumljen kot nor.

Svoj vrhunec je Pirandello dosegel leta 1921, ko je v samih petih tednih napisal dve drami, njegovo verjetno najbolj znano dramo Šest oseb išče avtorja in Henrika IV. V slednjem glavni junak na zabavi v maskah pade s konja in zaradi udarca v glavo postane prepričan, da je Henrik IV. Čeprav po dvanajstih letih spregleda, kaj se je zgodilo, se odloči, da bo za vedno ostal v zavetju sveta norosti, ker ima tega raje kot kruto dejanskost, v kateri je izgubil ljubljeno žensko. Pirandellova mojstrovina in najbolj znano delo pa je nedvomno drama Šest oseb išče avtorja, v katerem se na odru pojavi šest oseb, ki si jih je avtor najprej izmislil, potem pa se je odločil, da jih ne bo vključil v svoje delo. Tako si osebe začno prizadevati za to, da njihove zgodbe ne bi ostale neslišane. Zanimivo je, da je bil ob premieri v Rimu odziv publike zelo odklonilen, kričali so »Norišnica! Norišnica!«. Drama je zaslovela šele kasneje, ko je Pirandello k delu dodal uvod, v katerem je pojasnil genezo dela, svoj namen in glavne teme drame.

V življenjepisu tega sijajnega dramatika pa je tudi nečasten madež: med drugo svetovno vojno je Mussolini javno izrazil občudovanje do Pirandella in tako je dramatiku v Rimu uspelo odpreti svoje gledališče. Odnos med Pirandellom in Mussolinijem je predmet številnih debat: nekateri zagovarjajo stališče, da je bila to zgolj Pirandellova strateška poteza za pospešitev lastne kariere. Izjava »Sem fašist, ker sem Italijan.« pa mu nedvomno ni v veliko čast. Mussolinijeva podpora mu je vsekakor pomagala doseči mednarodno slavo, sledila je celo turneja po celem svetu. Luigi Pirandello je leta 1934 prejel Nobelovo nagrado za literaturo.